Marija Jamar Legat

Marija Jamar Legat v družbi dr. Pavleta Blaznika (levo) in prof. Franceta Planine (desno), 1979. Hrani Loški muzej Škofja Loka. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Marija Jamar Legat v družbi dr. Pavleta Blaznika (levo) in prof. Franceta Planine (desno), 1979. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Foto: Fototeka Loškega muzeja

MARIJA JAMAR LEGAT (1914–2003), profesorica, slavistka, prevajalka, literarna zgodovinarka, urednica

Šolanje in delo

Marija Jamar, poročena Legat, je bila rojena 12. januarja 1914 v Trbovljah. Pozneje se z mamo preselila v Škofjo Loko. Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani. Leta 1933 je maturirala na ženski realni gimnaziji. Študij je nadaljevala na Univerzi kralja Aleksandra v Ljubljani. Vpisala se je na študij francoskega jezika, primerjalne gramatike romanskega in latinskega jezika ter južnoslovanske književnosti. Iz francoskega jezika je diplomirala leta 1937, štiri leta kasneje pa še iz italijanskega jezika s književnostjo. Svoja študijska leta je zaključila z diplomo iz slovenske književnosti (1944). Prvo začasno zaposlitev je dobila leta 1939 kot suplentka na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani. Leta 1942 je bila premeščena na II. meščansko realno gimnazijo v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni so jo leta 1945 premestili v Mežico na državno nižjo gimnazijo, kjer je opravljala službo profesorice pripravnice. Že čez slab mesec so jo prestavili na državno nižjo gimnazijo v Stični. Na njeno prošnjo so jo leto kasneje premestili na državno nižjo gimnazijo v Škofjo Loko, kjer je poučevala do leta 1948, ko je odšla na učiteljišče v Ljubljano. Tam je ostala do upokojitve.

Muzejsko društvo Škofja Loka

Vseskozi je ohranjala tesno vez s Škofjo Loko, kamor je prihajala na oddih in počitnice. Po 2. svetovni vojni se je povezala s škofjeloškim muzejskim društvom, bila je njegova ustanovna članica in mecenka. Četrt stoletja je bila članica uredniškega odbora Loških razgledov, skrbela je tudi za lekturo in korekturo prispevkov. Sama je v zborniku objavila 24 prispevkov. Pisala je o razvoju šolstva na Škofjeloškem, o slikarju Gvidonu Birolli, poljanskem pisatelju Pavletu Perku, osvetlila je literarno zgodovino na Loškem. Njeno največje delo pa je literarno-zgodovinska kronika Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu 1511–1914, v kateri opisuje mesto z okolico in njene prebivalce v preteklih stoletjih. Občina Škofja Loka jo je za njeno delo na področju domoznanstva nagradila s priznanjem Srebrni grb občine Škofja Loka (1991). Postala je tudi častna članica Muzejskega društva Škofja Loka.