Torek, 21. september 2021

Brezmadežna na prižnici v Crngrobu

Oltar sv. Lucije, sredina 18. stoletja, cerkev Marijinega oznanjenja, Crngrob <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Oltar sv. Lucije, sredina 18. stoletja, cerkev Marijinega oznanjenja, Crngrob Foto: Fototeka Loškega muzeja
Brezmadežna z Jezusom, sredina 18. stoletja, Oltar sv. Lucije, cerkev Marijinega oznanjenja, Crngrob <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Brezmadežna z Jezusom, sredina 18. stoletja, Oltar sv. Lucije, cerkev Marijinega oznanjenja, Crngrob Foto: Fototeka Loškega muzeja
Brezmadežna z Jezusom in Sv. Duh, sredina 18. stoletja, Oltar sv. Lucije, cerkev Marijinega oznanjenja, Crngrob <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Brezmadežna z Jezusom in Sv. Duh, sredina 18. stoletja, Oltar sv. Lucije, cerkev Marijinega oznanjenja, Crngrob Foto: Fototeka Loškega muzeja

Romarska cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Cerkev ima bogato baročno notranjo opremo, med katero sodita tudi mala pozlačena stranska oltarja sv. Agate in sv. Lucije levo in desno pred velikim oltarjem ter prižnica. Vsa tri našteta dela povezujemo z imenom mojstra Hilariusa von Göttingena, ki nam je sicer neznan, verjetno pa je v naše kraje prišel iz Spodnje Saške v Nemčiji. Crngrobška oltarja in prižnico je izdelal v sredini 18. stoletja. Po tipiki in oblikovnih značilnostih sta oltarja, ki stojita ob vzhodnem paru slopov srednje ladje, srednjeevropska, po dekorativnih elementih (renesančni akant) pa se pridružujeta starejši razvojni stopnji zlatih oltarjev.

Tokrat izpostavljamo kip Brezmadežne v atiki oltarja sv. Lucije. Marija je predstavljena kot žena, stoječa na luni (polmesecu), z detetom na desni roki in žezlom v levici. Ta ikonografski tip je nastal šele ob koncu srednjega veka in je zaradi povečanega čaščenja Brezmadežne postal posebno priljubljen po času reformacije. Kakor velik del romanskih in gotskih madon se ikonografsko opira na bizantinsko Hodigitrijo. Misel, da bi se rezbar Hilarij pri upodobitvi tega Marijinega kipa oprl na (domnevno) starejšega crnogrobškega iz 13. stoletja, ki je po vsej verjetnosti predstavljal Marijo v sedečem položaju, je izključena. Motiv polmeseca je namreč predkrščanski. Ikonografske vzore za Marijino upodobitev bi rezbar lahko tudi našel v mnoštvu Marijinih lesenih skulptur z območja Nemčije iz 14. stoletja. Gre za upodobitve Madone, ki stoji na vzhajajočem mesecu (Mondsichel-Madonna), kjer se namig na apokaliptično ženo v veliki meri razlikuje od uporabe simbola meseca.

Tako imenovana Luna (po Zemljinem naravnem satelitu), polmesec, lunin krajec, tudi vzhajajoč ali zahajajoč mesec, je znamenje rodovitnosti ali obilja, v povezavi z življenjem in smrtjo, in tako pogosto rabljen simbol pri mnogih verstvih. Konkretneje ponazarja menjajoče se letne čase, upadanje in naraščanje (s poplavljanjem kot znanilcem rodovitnosti) in tudi ženski menstrualni cikel. Polmesec je bil atribut Lune in še bolj značilno Selene. Kasneje je bil prenesen k Diani (Artemidi), krščanstvo pa ga je posvojilo. V Svetem pismu se luna uporablja za poudarjanje nebesnih znamenj, božanskih dojemljivosti, kratkotrajnosti človeškega življenja in zgodovine. Cerkveni očetje so v simboliki meseca (mysterium lunae) videli tri faze: umiranje (zahajanje), spočetje (vzhajanje) in rojstvo (polna luna), kar je tudi uveljavljena prispodoba Cerkve. Cerkev je deviška in umrljiva v srečanju z Kristusom, ženinom; je materinska in rojevajoča v zakonski zvezi s Kristusom kot odrešenikom in bleščeča v obstoju, polnem milosti. Luna je tu kot nasprotje soncu, simbolu popolnosti, z drugo besedo Novi zavezi ali bolj specifično Jezusu Kristusu, ki je sol invictus (nepremagljivo sonce). Isto nasprotje je uporabljeno za oznako razmerja cerkve do sinagoge.

Marija je kot nosilka Boga tudi poosebljena Cerkev. Stoječa na zahajajočem mesecu ponazarja dve iznajdbi cerkve: Staro zavezo in sinagogo (shodnico). Ni dvoma, da gre v našem primeru tako za idejo zmage Cerkve nad sinagogo. Motiv meseca je v zahodnoevropski umetnosti zelo star in je bil sprva uporabljen kot atribut Cerkve, šele v 14. do 15. stoletju pa so ga prenesli na Marijo. Graduale von St. Katharinenthal, liturgična knjiga iz Švice iz leta 1312, dobro prikaže podobo prenosa atributov, pri čemer isti ženski lik vsebuje oziroma nosi atribute Cerkve, Marije in Apokaliptične žene. Podoba stoji na poosebljenem polmesecu. Dejstvo je, da so vidni elementi, polmesec, zvezde, sonce, prevzeti iz Razodetja. Zgodnje upodobitve Cerkve (10.–12. stoletje) to prikazujejo kot apokaliptično ženo z zmajem, v več različicah pa je ta motiv pridan tudi Mariji. V času baroka lahko zasledimo pogoste kombinacije motiva Brezmadežne z motivom Naše zmagovite Gospe. Na nekaterih tovrstnih slikah ali skulpturah stoji Marija na svetu, združenem z mesecem.

Hilarijeva Brezmadežna na vrhu oltarja sv. Lucije ima pogled obrnjen navzgor, kakor da bi z njim spremljala Svetega Duha v obliki goloba, ki krasi streho prižnice v neposredni bližini. V tej zapleteni marijanski ikonografiji se povezuje več tipov Brezmadežne: starejši tip Marije kot apokaliptične žene, tip Marije, ki pooseblja Cerkev, Marije - ljubeče matere in Brezmadežne, ki slavi zmago nad grehom. Upodobitev je v tesni zvezi z motivom žene iz Apokalipse (Razodetje 12, 1): "žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd". Najbrž povsem naključno jo je Hilarij povezal še z ikonografskim tipom Neveste iz Svetega Duha, ki je izšel iz Oznanjenja, ker jo opredeljujeta predvsem čutna drža in zamaknjen pogled k Svetemu Duhu na prižnici.

Pripravil: Boštjan Soklič

Deli naprej