»Da le pijejo in če se do smrti napijejo, pa so dobrodošli«

“Da le pijejo in če se do smrti napijejo, pa so dobrodošli”[1]

Uvod

Pitje alkohola je do konca 18. in v zgodnjem 19. stoletju potekalo za zaprtimi vrati domov in salonov. Z velikimi spremembami v 19. stoletju pa se je ta navada začela spreminjati. Na slednje sta najbolj vplivali ravno modernizacija in z njo povezana industrializacija, ki sta povzročili prestrukturiranje prebivalstva – nastanek novega “delavskega” sloja, praznjenje podeželja, naraščanje števila mestnega prebivalstva in nenazadnje ločevanje delovnega od prostega časa. Gostilne in krčme so se vedno bolj uveljavljale kot institucionalizirani prostori družabnosti, srečanj, pogovorov in pitja.[2]

Gostilne – prvinski izvir žeje

Celo 19. stoletje se je število gostiln v Škofji Loki in njenih predmestjih spreminjalo, saj so se nekatere že po nekaj letih zaprle, druge pa so kontinuiteto delovanja obdržale že od konca 18. stoletja. Podobno kot v drugih krajih so se gostinski obrati v mestu in predmestjih razlikovali tako po ponudbi kot po gostih, ki so jih obiskovali. Gostinske obrate lahko delimo glede na lokacijo (ob prometnih poteh, javnih zbirališčih, cerkvah itd. so bile največkrat furmanske, božjepotne ali sejmarske gostilne), glede na politično pripadnost obiskovalcev (klerikalne, liberalne, socialdemokratske gostilne), glede na stan oziroma poklic obiskovalcev (meščanske, kmečke, delavske ali obrtniške gostilne) in glede na ponudbo (krčme, gostilne, kavarne, gostišča in hoteli).[3]

Glede na tipe gostinskih obratov so v Škofji Loki in njenih predmestjih delovale krčme (Pri Kernovi Urški, Pri Štabelnu, Pri Skončenku, Pri Urmoherju, Pri Tinkovcu, Neuewelt (tudi Najbelt, Novi svet), Mišnica, Na Brbonovšu (že od leta 1786) in druge), gostilne (Pri Pustežu, Pri Finferju, Pri Otetu, Pri Cenetu, Pri Franceljnu, Pri Soržu, Pri Filaverju, Pri Feškovcu, Pri Ziherlu in druge), gostišča (Krona, Pri Balantu, Pri Pepevnaku, Prajerca in druge), dve kavarni (Pajer – pozneje Karlin in Lišinčk), slaščičarna Homan in celo hotel Štemarje. V krčmah, preprostih gostinskih lokalih, so običajno stregli le pijačo. V gostilnah so poleg pijače nudili tudi jedi, v gostiščih oddajali sobe turistom oziroma “sommerfrischerjem”, hotel Štemarje pa je imel ob vsem še kopeli.

V mestu so poleg inteligence, duhovščine in uradništva živeli tudi meščani, ki so se ukvarjali tako z obrtjo kakor tudi s trgovino, gostinstvom in kmetijstvom. Najpogostejši poklic v Škofji Loki in njenih predmestjih v 19. stoletju je takoj za posestnikom bil gostilničar. Status animarum za Škofjo Loko sicer ne podaja natančnejšega števila obrtnikov, ampak le nakazuje na razširjenost posameznih poklicev. Na osnovi tega popisa je bilo v Škofji Loki v prvi polovici 19. stoletja kar 19 gostilničarjev v 14 gostilnah, v predmestju Karlovec dva gostilničarja v dveh gostilnah, pet gostilničarjev in tri gostilne pa so delovale v Kapucinskem predmestju in dva gostilničarja v dveh gostilnah na Trati.[4]

Nepopisna žeja

Najbolj priljubljena med alkoholnimi pijačami je bilo vino. Kozarček vina je bil v uglajeni družbi meščanskih krogov del omike, saj naj bi njegovo zmerno uživanje imelo blagodejne učinke na telo, intelekt in duha.[5] Tudi pitje piva v zmernih količinah je veljalo za neškodljivo, celo koristno zaradi številnih hranilnih vrednosti. Poraba piva je v začetku 20. stoletja skokovito narasla, saj je leta 1905 – v primerjavi z letom 1900 – na Kranjskem poskočila s 7,1 milijona na 13,1 milijona litrov .[6] To je bil tudi čas, ko se je pivo začelo prodajati v steklenicah.

V predindustrijski dobi so se opijanjali predvsem plemiči in meščani, medtem ko je bilo na podeželju to početje povezano predvsem s prazniki, sejmi, življenjskimi jubileji in podobnimi dogodki. Prekomerni rabi alkohola se ni moglo upreti niti loško prebivalstvo. Ob porokah, pogrebih, življenjskih jubilejih, javnih plesih in veselicah, pustnih rajanjih, sejmih in cerkvenih praznikih je vse rajalo, plesalo in pilo. Vzrok za veselje in pitje je prebivalstvo našlo tudi ob naborih ali prihodih vojakov v Škofjo Loko.

“Žalosten konec maldenča!”

Leta 1888 je ob naboru v mestu prišlo do incidenta: “Pri vsakem naboru se kateri ali sam pobije ali pa pretepe svojega tovarša. Ravno letos se je nek fant pri vojaškem naboru v Škofji Loki tako napil, da je 16. t. m. [marca, op. a.] celi dan skozi več vasi razsajal.” V nadaljevanju piše, da je fant proti večeru zaradi pijanosti od žganja omahnil z mostu čez Soro in pri padcu nogo mostu zadel z glavo. Ljudje, ki so bili priča dogodku, so ga zvlekli ven in ga nezavestnega odnesli na podstrešje ene od hiš v bližini. Zjutraj, ko je prišel k sebi, se je odpravil domov na Godešič, kjer je na peči zaspal in se ni več zbudil. Pisec je pripoved o dogodku v poduk ostalim sklenil z besedami: “Žalosten konec maldenča! Toda kakoršno življenje, taka smrt.” [7]

Ob prihodu vojske leta 1862 pa je, kot piše loški kovač Jernej Gašperin v svojem dnevniku, “bla prava noč, veliko jih je iz uma spravljalo, blo je tudi več deklet celo noč brez spanja, vse je blo prosto, pa kaj bom od tega nadalje govoril, niso vredne te ponočne kavke prostora v mojim dnevnik. Čudim se, de so mestnjani tolko dnara zato potrošili in pijače dali.”[8]

Streljanje na mostu in skupinski pretepi

Pijača naj bi botrovala tudi incidentu, ki se je zgodil v noči z 28. na 29. avgust 1903. Okoli polnoči so se na Kapucinskem mostu sprli Franc in Gregor Jankovič, Peter Gartner, Franc Pavlič, Gustav Blaznik, Ludvik in Karl Mikuš, Anton Gaber, Gustav Bertold in Rihard Jakopič. Oba Jankoviča, Gartner in Pavlič so proti ostalim začeli metati kamenje. Nato je Bertold dal Blazniku celo revolver, s katerim je streljal, “kjer so pa potem vsi tako grdo vpili, kleli in erjoveli tako, da so s tem nočni mir silno kalili bodi si prvi ali zadni imenovani.”[9] Po posredovanju nadstražnika Antona Kermca se je dogajanje pomirilo, udeleženci pa so bili denarno kaznovani s plačilom dveh kron, le Gustav Blaznik je zaradi streljanja plačal deset kron.

Neljubi dogodek v zvezi s kaljenjem javnega reda in miru se je pripetil tudi 5. septembra 1905 na dan poroke Ivana Karlina in Marije Pajer. Pred vrati cerkve sv. Jakoba so ju čakali Ivan Grohar, Ante Gaber, Ludvik Mikuš, Viktor Deizinger in Anton Marguč. Opiti možje so slekli suknjiče, zvezali njihove rokave in zajeli mladoporočenca. Ženina so izsiljevali, da odkupi nevesto za dvajset kron. Mestno stražništvo je 5. septembra 1905 zapisalo, da je šlo za “nespodobno dejanje v pohujšanje ljudem, posebno mladini – ker so bili (gospodje) tako rekoč brez rekelcov in v pijanem stanju, ker so se ljudje nad tem fantinam zelo zgledovali”.[10]

Leta 1906 se je v Stari Loki stepla skupina fantov in časopis Slovenec je poročal: “Pri Figeljcu na Fari so se zbrali pri žganju fantje s Fare in Pevna. Prvih je bilo do 15, drugih 3. Ko so se opijanili, so se začeli z nožmi obdelavati, da je bilo vse krvavo. Posebno Matjaževemu iz Pevna so glavo tako zrezali, da je vsa glava le ena rana. Poboju so konec naredili orožniki, ko so štiri najhujše pobijalce oklenili in odpeljali v zapor. Vzrok poboju: surovost in žganje.”[11]

Zaradi izgredov, pretepov, kaljenj nočnega reda in miru so morali posredovati mestni stražniki in pijane moške (in ženske) “trezniti” v zaporu. Leta 1879 je pri občinskem odboru posredoval celo sam mestni župnik Soklič z opazko, da mladina raje kot v cerkev zavije v gostilno, da “se je med mladino, posebno obrtniško, razpasla nemorala in da so posebno vajenci nasplošno že navajeni ob nedeljah vdajati se igranju in pijači, ne da bi kdo od njih samo pomislil, da bi šel v cerkev”. Župnik je kot rešitev predlagal, naj obrtniški vajenci in pomočniki obiskujejo nedeljsko šolo, kar je mestni odbor sprejel.[12]

“… po mestu toko pijan hodil in ljudim nadlega delal …”

Ni pa bil problem le skupinsko razgrajanje in vpitje. Tudi nekateri posamezniki so sredi dneva delali nemir po mestu, se v pijanem stanju razgaljali, nadlegovali mimoidoče ali povzročali materialno škodo. Konec leta 1890, poroča nadstražnik Anton Kermc, je Peter Peternel, star 48 let in doma iz Planine pri Cerknem, “po mestu toko pijan hodil in ljudim nadlega delal in šipe pobijal in se tako nedostojno obnašal, kir ni vedel, kaj da dela in ki da je bil perjet in v mestni zapor peljan”.[13] Zaradi nesramnega obnašanja in pijanosti je bil aretiran tudi Jurij Bernik iz Ševelj v Selški dolini, “ki je v Škofjiloki po glavnem trgu hodil tako oblečen, da je telesno sramoto kazal, kjer je blo to v pohujšane ludem, posebno pa šolski mladini”.[14] Niso pa v pijanem stanju delali težav le moški, ampak tudi ženske. Leta 1905 se je samska delavka Lucija Rešek iz Trnja pri Stari Loki zaradi pijanosti zrušila in obležala v veži hiše Marije Pogačnik na Mestnem trgu. Da bi jo umaknili izpred oči javnosti, so jo naložili na voz in odpeljali v zapor na treznjenje.[15]

Tudi Ivan Grohar je bil znan po tem, da je občasno motil nočni red in mir. 24. junija 1905 je na Mestnem trgu sredi noči začel tako vriskati, “da so se v obližji ljudje iz spanja zbudili, ker je s tem uriskanjem nočni mir kalil”. Stražnik Kermc je v poročilo še zapisal, da je bil že pred tem opozorjen zaradi podobnega početja, vendar “on nalašč ponoči patroli iz uriskanjem nasprotuje”.[16]

S pivom v zapor

Leta 1903 pa je bila žeja dveh zapornikov celo tolikšna, da jima je prijatelj prinesel alkohol kar v zaporniško celico. 25. julija sta bila v zapor mestne stražnice zaradi kaljenja nočnega reda in miru zaprta Ivan Mihelič in Franc Jesenovec. Drugi dan, ko ni bilo nobenega stražnika v stražnici, se je Karol Kržišnik, glavnikar iz Puštala, pretihotapil v stražnico, odklenil vrata celice in zaprtima Miheliču in Jesenovcu dal liter piva. Kržišnika je pri tem zalotil policijski nadzornik Ivan Mali.[17]

Poleg agresivnega in nedostojnega vedenja je alkohol povzročal tudi druge težave, na primer zdravstvene. Predvsem zastrupitev zaradi velike količine popitega je mnoge spravila v grob, še posebej pozimi, ko so opijanjeni omahnili v snegu in mrazu ter na tak način umrli. Kmetijske in rokodelske novice so leta 1853 poročale, “da je 7. dan t. m. [marca, op. a.] en mož iz Škofje Loke, ki je šel v Krajnj na terg in ondi polič žganja za popotnico spil, domu grede v snegu zmerznul. Koliko ljudi je že žganje na tako vižo pod zemljo spravilo!”[18]

Leta 1911 se je nesreča z žganjem pripetila tudi oštirki Mariji Logonder iz Binklja. Ko je točila špirit, je bila neprevidna in se je s svetilko preveč približala vnetljivi tekočini. Hitro se ji je vnela obleka in utrpela je opekline, zaradi katerih je čez nekaj ur tudi umrla.[19]

Zaključek

Alkoholizem je v drugi polovici 19. stoletja postajal vedno bolj pereč problem. Boj alkoholu sta najprej napovedali Rimskokatoliška cerkev in meščanska morala, ki sta poudarjali škodo, ki jo je alkoholizem povzročal družini (in s tem tudi celotnemu slovenskemu narodu). Protialkoholnim borcem pa so se pridružili tudi zdravniki, ki so vedno glasneje opozarjali na zdravstvene (tako telesne kot duševne) posledice prekomernega pitja.

Pripravila: Biljana Ristić

 

Literatura:

Hafner, Pavle, Stare loške gostilne v zgodovinskem mestnem jedru, Loški razgledi, let. 30, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1983, str. 102–134.

Pečnik, Barbara, Samo zaradi lakote in žeje gre Slovenec malokdaj v krčmo, Podoba ljubljanskih gostišč na prelomu 19. v 20. stoletje, Gradivo in razprave 38, Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2017.

Remec, Meta, Bakh, tobak in Venera, Grehi in skušnjave v dolgem 19. stoletju, zbirka Razpoznavanja/Recognitiones 28, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2016.

Studen, Andrej, Delavstvo, alkoholizem in delavske gostilne v dobi meščanstva, v: Lazarević, Žarko, Lorenčič, Aleksander (ur.), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, zbirka Razpoznavanja/Recognitiones 8, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009, str. 213–248.

Studen, Andrej, Pijane zverine, O moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva, zbirka Zgodovini.ce 9, Zgodovinsko društvo Celje, 2009.

Sveta vojska, Protialkoholna knjižica, št. 2, Društvo Abstinent, 1906.

Štukl, France, Škofja Loka in njeno prebivalstvo v preteklosti, Loški razgledi, let. 19, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1972, str. 131–142.

Štukl, France, Anekdoti o slikarju Groharju, Loški razgledi, let. 15, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1969, str. 203–204.

Štukl, France, Slikarja Rihard Jakopič in Ivan Grohar v Škofji Loki, Loški razgledi, let. 34, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1987, str. 69–76.

Štukl, France, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva Občine Škofja Loka 1861 do 1918, Gradivo in razprave 1, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Škofja Loka, 1979.

Več kot tisoč let, Kronika župnije sv. Jurija Stara Loka, Loka (ur. Alojzij Pavel Florjančič), Župnijski zavod sv. Jurija Stara Loka, 2005.

Arhivski viri:

SI ZAL ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 121, Policijske zadeve, seznami in policijske prijave 1884–(1940) 1910.

SI ZAL ŠKL 116, Jernej Gašperin Škofja Loka 1861–1865, t. e. 1, s. e. 1, Bukve dnevnika Jerneja Gašperina. 

Časopisni viri:

Iz Derfarjev, Kmetijske in rokodelske novice, let. 11, št. 23, 19. 3. 1853, str. 91.

Kmetijske in rokodelske novice, let. 46, št. 13, 28. 3. 1888, str. 102.

Žganje in poboj, Slovenec, Političen list za slovenski narod, let. 34, št. 33, 10. 2. 1906, str. 3.

Iz Škofjeloke, Kmetijske in rokodelske novice, let. 11, št. 40, 18. 5. 1853, str. 160.

Spletni viri:

https://www.loski-muzej.si/novice/1817---leto-lakote--/ (pridobljeno 9. 5. 2025).

https://www.ptujska-klet.si/zgane-pijace/ (pridobljeno 9. 5. 2025).

 

[1] Sveta vojska, str. 12.

[2] Studen, Delavstvo, alkoholizem in delavske gostilne, str. 213–248.

[3] Pečnik, Samo zaradi lakote in žeje, str. 35.

[4] Štukl, Škofja Loka in njeno prebivalstvo v preteklosti, str. 139.

[5] Remec, Bakh, tobak in Venera, str. 107.

[6] Prav tam, str. 110.

[7] Kmetijske in rokodelske novice, let. 46, št. 13, 28. 3. 1888, str. 102.

[8] SI ZAL ŠKL 116, Jernej Gašperin Škofja Loka 1861–1865, t. e. 1, s. e. 1, Bukve dnevnika Jerneja Gašperina, V. (7, mali traven 1862–15. gruden 1862), 30. 6. 1862, str. 104.

[9] Štukl, Slikarja Rihard Jakopič in Ivan Grohar, str. 71.

[10] Štukl, Anekdoti o slikarju Groharju, str. 204.

[11] Žganje in poboj, Slovenec, Političen list za slovenski narod, let. 34, št. 33, 10. 2. 1906, str. 3.

[12] Štukl, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, str. 17.

[13] SI ZAL ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 121, Policijske zadeve, seznami in policijske prijave 1884–(1940) 1910, a. e. Policijske prijave 1884–1910, 20. 12. 1890.

[14] SI ZAL ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 121, Policijske zadeve, seznami in policijske prijave 1884–(1940) 1910, a. e. Policijske prijave 1884–1910, 2. 1. 1903.

[15] SI ZAL ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 121, Policijske zadeve, seznami in policijske prijave 1884–(1940) 1910, a. e. Policijske prijave 1884–1910, 2. 10. 1905.

[16] Štukl, Anekdoti o slikarju Groharju, str. 203. 

[17] SI ZAL ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 121, Policijske zadeve, seznami in policijske prijave 1884–(1940) 1910, a. e. Policijske prijave 1884–1910, 26. 7. 1903.

[18] Iz Derfarjev, Kmetijske in rokodelske novice, let. 11, št. 23, 19. 3. 1853, str. 91.

[19] Več kot tisoč let, str. 202.