Sreda, 28. april 2021

Krajine Evgena Sajovica

Evgen Sajovic: Iz Zminca, 1976, olje na platno <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Evgen Sajovic: Iz Zminca, 1976, olje na platno Foto: Fototeka Loškega muzeja
Evgen Sajovic: Loška krajina, 1974, olje na platno <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Evgen Sajovic: Loška krajina, 1974, olje na platno Foto: Fototeka Loškega muzeja

V Loškem muzeju hranimo več likovnih del akademskega slikarja Evgena Sajovica (1913–1986), sicer Ljubljančana, ki je veliko svoje umetniške pozornosti namenjal prav slikoviti motiviki loške krajine.

Sajovic se je rodil leta 1913 v Ljubljani. Po osnovni šoli je dve leti obiskoval obrtno šolo, postal obrtnik, vajenec in pomočnik, eno leto obiskoval umetnostno šolo Probuda v Ljubljani ter se učil zasebno pri profesorju Antonu Severju in T. Lapajnetu. Leta 1934 se je vpisal na Akademijo za likovne umetnosti v Zagrebu, kjer je postal učenec profesorja Marina Tartaglie. Diplomiral je leta 1938, nato pa se je izpopolnjeval v Parizu. V Ljubljani se je pridružil klubu Neodvisnih; udeležil se je NOB. V Ljubljani je bil profesor risanja na II. državni gimnaziji (Rakovnik) med 1945–58, od septembra 1958 pa na Osnovni šoli Toneta Tomšiča; hkrati je bil honorarni predavatelj na slovenski akademiji za upodabljajoče umetnosti. L. 1938 je na natečaju Dravske banovine za motive iz domače zgodovine (slike) prejel drugo, l. 1940 pa tretjo nagrado. Izdelal je freske in sgrafitte za bivšo restavracijo Košak in za Putnika v Ljubljani, po 1945. je s freskami opremil restavracijo Rio in z sgrafitti restavracijo Koper v Ljubljani. Uveljavil se tudi kot ilustrator mladinskih revij, dnevnikov in tednikov. ilustriral je več knjižnih izdaj za založbo Mladinska knjiga. L. 1953 je prejel Levstikovo nagrado za risbe v Andersenovih Pravljicah. Njegova pomembnejša dela so v tehniki olja na platno, po večini pa predstavljajo intimne kotičke ljubljanske okolice, šempetrskega in poljanskega predmestja. Ob tem je slikal tudi potrete in tihožitja. Umrl je leta 1986 v Ljubljani.

Sprva je slikal umirjeno, svojo paleto in čopič pa je podrejal izkušnjam, ki jih je prejel na zagrebški akademiji. Ker se je v Ljubljani počutil utesnjenega, je mestne motive počasi začel opuščati ter slikati na prostem in krajinske motive. V teku desetletij je večkrat “delovno” obiskal tudi Škofjo Loko. Vedute šempetrskega in poljanskega predmestja je zamenjal s širokim pogledom na poljansko dolino, Ljubljanico pa za kotičke ob Sori, ki jih je kot slikar trdno gradil in podajal s strogimi kompozicijami. Bil je eden redkih domačih slikarjev, ki je s subtilnimi tonskimi prehodi in prelivi harmonično združeval nasprotujoče si barve, kot npr. modro in zeleno. Brez pomislekov je poleg intenzivno zelene barve postavil modro, običajno z dodanimi vijoličastimi ali nežno rdečimi akcenti. Ta način slikanja je v polni meri zaznaven tudi na njegovih delih, ki so shranjena v Loškem muzeju. Evgen Sajovic je oblikovna izhodišča v podajanju krajine poenostavil, se deloma (a ne čisto) odmaknil vernosti objekta in ga odel v zeleni plašč lastnega poetično in razpoloženjsko obarvanega realizma. Učinkovita skopost izraznih sredstev in smiselno reducirana resničnost sta značilni spremljevalki Sajovičevega slikarstva. Čeprav je bil navidezno dokaj blizu konvencionalnosti, je bil od nje oddaljen prav toliko kolikor od eksperimentalnih teženj obdobja, v katerem je ustvarjal krajine.

Pripravil: Boštjan Soklič

Deli naprej