Petek, 7. januar 2022

Motiva lakote in hrane v delih Iveta Šubica

Hrana povezuje naravo z družbo in kulturo, kot táko pa jo je treba brati tudi v Šubičevih delih, kjer je navadno vključena v različne likovne motive: od dela na polju, predelave hrane, do omizja ali portretov. Do hrane in kmečkega dela je umetnik čutil globoko spoštovanje, zato imata lahko tudi simbolni pomen. Upodabljati ju je začel v svojih zgodnjih delih, sprva največkrat v povezavi s kmečkim ali partizanskim žanrom.

Lakota

V Šubičevih delih motiv lakote ponazarja socialne razmere druge svetovne vojne. Pojavlja se izključno v povezavi s partizansko (vojno) tematiko, ki jo je umetnik v opomin človeštvu upodabljal vse svoje življenje. Ker je med partizani tudi sam izkusil lakoto, se v delih ta motiv večkrat ponavlja. Glavni atribut lačnega partizana je prazna skleda – simbol eksistencialnega vprašanja, ki ga Šubic naslavlja v dveh istoimenskih delih: grafiki Glad (1961) in sliki Glad (1956).

Vojak na sliki prazno zre v skledo, kot bi v njej iskal odgovor. Ali je želel izpostaviti, da je ta prazna skleda nekaj, kar odloča o življenju in smrti vojaka, ki cele dneve preži v nevarnosti, da mora na koncu umreti od gladu? Z njegovo osamljenostjo je poudarjena travmatičnost izkušnje v že tako izredno slabih pogojih. Ive Šubic je vojake upodabljal z empatijo, s čimer je delom dodajal precejšen čustveni naboj, ne da bi mu bilo treba uporabiti ekspresivno likovno formo. Ta je nekoliko bolj prisotna v grafiki Glad (1961), ki jo zapolnjuje z množico detajlov, horror vacui (lat., v dobesednem prevodu "strah pred praznino", s čimer v likovni umetnosti naslavljamo tista dela, ki so do zadnjega kotička napolnjena s predmeti, figuraliko, ornamentiko ali drugimi detajli) pa ima zato psihološki učinek. V kompoziciji grafike se nekajkrat pojavijo vertikalne linije, med katerimi najbolj izstopa tista, ki navidezno povezuje tri predmete: lobanjo, skledo in vojakovo glavo. Lobanja in puška tvorita trikotno kompozicijo in sta tudi vsebinsko povezani, saj je v lobanji viden strel, ki jo je zadala puška.

V stalni umetnostnozgodovinski zbirki Loškega muzeja je na ogled Šubičeva slika Kolona (1961), z upodobitvijo vojakov, ki vsak s svojo prazno skledo postavljeni v kolono čakajo na svoj verjetno edini obrok v dnevu. Ive Šubic na tem mestu izpostavlja kolektivno usodo vseh čakajočih. S horizontalno kompozicijo slika reminiscira na fresko Mrtvaški ples iz Hrastovelj, saj se figure v obeh delih pomikajo proti desni. Vojakov na koncu kolone sicer ne čaka Smrt na prestolu, kot je to upodobljeno na freski, pač pa obrok hrane, ki je v takšnih okoliščinah dovolj ključna stvar za preživetje.

S polja na pogrnjeno mizo

Kruh rase iz zemlje.
Tone Partljič

Ive Šubic je z narativnim likovnim jezikom dokumentiral življenje na kmetih, ki ga je tudi sam poznal, a ga je v umetniških delih navadno ilustrativno olepšal. Pokrajinsko ozadje je velikokrat idealizirano, kot njen ambivalentni pol pa so kmečki liki vidno zgarani, postarani in raskavih rok. V teh delih je pogost tudi motiv hrane, ki največkrat ni zgolj obrobni element, pač pa nosi pomenljivo sporočilnost o soodvisnosti narave in človeka.

V freski na stavbi OŠ Poljane, posvečeni Visoški kroniki (1986), je umetnik literarni motiv povezal s kmečkim žanrom. Naslikani liki namreč niso iz časa, v katerega je pisatelj Ivan Tavčar postavil dogajanje v romanu. Umetnik črpa vsebino iz kmečkega vsakdana in poljskih opravil, na primer v motivih Orači in Košnja, kjer je v idealiziranem okolju upodobljeno naporno delo kmetov. Naslikani so brez emocij, resni in pozorno usmerjeni v proces ponavljajoče se koreografije gibov rok, motik, kos ... Umetnik je v vseh tovrstnih upodobitvah posebno pozornost namenil tudi orodju, ki je v današnjem času etnološka zanimivost, ob dejstvu, da se je včasih vse delalo z rokami.

Hrano je Ive Šubic upodabljal tudi v tihožitjih, zanj so še posebej značilna naslikana omizja. S hrano obloženo mizo je upodobil v delih Malo kmečko tihožitje (1964), Nedeljski pogovor (1966), Kmečko tihožitje (1979), Mati s tihožitjem (1984) idr.

Stilizirano Kmečko tihožitje (1964) je naslikano v kubističnem slogu, za kar so bila tihožitja zaradi upodabljanja predmetov prikladna. Poigrava se z dvo- in tridimenzionalnostjo oblik, sliko gradi na barvnih kontrastih, paleta pa je omejena na le nekaj zemeljskih tonov ter črno in belo barvo. Ponovno je poudarjen kruh – polovica hleba, steklenica in na levi strani mize še vaza. Belina prta izstopa iz ozadja slike, spregledati pa ne moremo niti ostrega noža na njem. Vaza, v kateri bi pričakovali pisano cvetje, nas preseneti s posušenimi makovimi stebelci. Ive Šubic je na subtilen način govoril o ciklu življenja in smrti, miza pa je tista, ki ju povezuje.

V sliki Kmetica (1968) je Šubic motiv tihožitja kombiniral s figuro kmečke ženske, pri čemer je kompozicija slike razdeljena na pol; na levi strani vidimo kubistično abstrahirane detajle na mizi: polovico hleba, vrč in druge predmete, ki jih zaradi skrajne poenostavitve na like ne gre točno definirati. Drugo polovico slike tvori lik kmečke ženske, ki v svojih velikih rokah drži težko opredeljivo okroglo gmoto, najverjetneje hleb kruha. Dva raznolika kompozicijska dela slike tvorita celoto, kot bi želel slikar pojasniti, da brez delovnih rok ne bi bilo tistega, kar vidimo na mizi.

Kmetje, naslikani s hrano, najpogosteje s hlebom kruha ali sadjem, so portreti sicer anonimnih oseb, skoraj zagotovo pa umetnikovih sovaščanov in znancev. Te figure so iz individualiziranega subjekta metaforično prerasle v univerzalno podobo kmečkih ljudi: "Monumentalnost teles in njihova teža like spremeni v spomenike delu, ki ga opravljajo." (Zgonik, 2013). Njihove dlani so ravno zaradi tega disproporcionalno poudarjene, ponekod tudi bosa stopala, saj kmetje poosebljajo delo, ki ga opravljajo z rokami.

Mož s kruhom je motiv, ki se pri Ivetu Šubicu mnogokrat ponovi, tudi v različnih tehnikah. Gre za podobo kmeta, ki v eni roki drži kruh, navadno kar cel hleb (Mož s kruhom, 1971, in Kruh, 1978), v drugi roki pa mestoma kmečko orodje (Mož s kruhom, 1989).

Podoben nabor atributov je videti v motivih s podobami kmečkih žena: Kmetica z vilami (1979), Kmetica (1979), Kmetica (1985) ipd. Postavljene so v prvi plan, neposredno pred gledalca, medtem ko se za njimi razprostira polje ali pa je v ozadju še kmečka hiša – najverjetneje njihov dom. V rokah držijo orodje in košaro (Kmetica z vilami, 1979, in Kmetica, 1985). Pokrajina je idealizirana in stilizirana, s tem pa v nasprotju s podobami kmečkih žena, upodobljenih robustno in z mišičastimi rokami, ki jih je oblikovalo delo na polju. Šubičev sinonim kmečke ženske je podoba ženske z naglavno ruto in posodo mleka kot na delu Baba Petra (1962) in sliki Mati (1958).

Ive Šubic je prvovrsten vizualni dokumentarist kmečkega življenja Poljanske doline. Motive gradi iz osebnih izkušenj, zaznav in občutenj. Dela je zato treba brati večplastno, saj je motive nadgrajeval z metaforami in osebno konotiranimi simboli, ki velikokrat poudarjajo ambivalentnost ter iskanje ravnovesja med dobrim in zlim, vojno in mirom ali življenjem in smrtjo. Med temi velja izpostaviti ponavljajoče se: skledo, nož, poudarjene dlani in kmečko orodje. Hrana je povezovalni člen, obenem pa nagrada za vse težko delo na kmetih. Živila, ki se v Šubičevih delih stalno ponavljajo, so hleb kruha, mleko, sezonsko sadje in vino, torej točno tisto, kar je na podeželju predstavljalo osnovo preživetja.

Na aktualni razstavi Od osvoboditve do osamosvojitve sta na ogled dve Šubičevi sliki, in sicer v tem prispevku omenjeno delo Mati iz Umetnostne galerije Maribor in Nedeljski pogovor iz Moderne galerije Ljubljana.

Pripravila: Petra Čeh

Literatura:

  • Nadja Zgonik, Mesto ali podeželje? O prostorski dimenziji in politikah slikarstva Iveta Šubica, v: Ive Šubic: slikar Poljanske doline, Tomaž Krpič (ur.), Škofja Loka, Modrijan, 2013, str. 13–23.
Ive Šubic, Glad 1961, dvobarvni linorez <em>Foto: Loški muzej Škofja Loka</em>
Ive Šubic, Glad 1961, dvobarvni linorez Foto: Loški muzej Škofja Loka
Ive Šubic, Glad, 1956, tempera na platnu, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. <em>Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije</em>
Ive Šubic, Glad, 1956, tempera na platnu, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Ive Šubic, Kolona, 1961, olje na platnu <em>Foto: Loški muzej Škofja Loka</em>
Ive Šubic, Kolona, 1961, olje na platnu Foto: Loški muzej Škofja Loka
Ive Šubic, Kmečko tihožitje,1964, olje na platnu
Ive Šubic, Kmečko tihožitje,1964, olje na platnu
Ive Šubic, detajl s freske na OŠ Poljane, 1986, Poljane nad Škofjo Loko
Ive Šubic, detajl s freske na OŠ Poljane, 1986, Poljane nad Škofjo Loko
Ive Šubic, Kmetica, 1968, olje na platnu, hrani Moderna galerija. <em>Foto: Moderna galerija</em>
Ive Šubic, Kmetica, 1968, olje na platnu, hrani Moderna galerija. Foto: Moderna galerija
Ive Šubic, Kmet s kruhom, 1989, olje na platnu, hrani Gorenjska banka. <em>Foto: Gorenjska banka</em>
Ive Šubic, Kmet s kruhom, 1989, olje na platnu, hrani Gorenjska banka. Foto: Gorenjska banka
Ive Šubic, Kmetica, 1979, olje na platnu
Ive Šubic, Kmetica, 1979, olje na platnu

Deli naprej