Najmočnejši potres na Loškem

Potresi sodijo med naravne nesreče, ki človeštvo spremljajo skozi vso zgodovino. Nastanejo kot rezultat premikanja zemeljske skorje, ki je sestavljena iz litosferskih plošč. Te se počasi premikajo na različne načine: se razmikajo, drsijo druga ob drugi ali se medsebojno približujejo. Pri tem prihaja do trkov in posledično do kopičenja tektonskih napetosti. Če se ta nakopičena energija v zemeljski skorji nenadoma sprosti, pride do potresa. Kljub razpoložljivi moderni tehnologiji potresov še ne moremo napovedovati. Predvidimo lahko zgolj območja, kjer se potresi lahko oziroma pogosteje pojavljajo.

V sredo, 26. marca 1511, dan po prazniku Marijinega oznanjenja med 15. in 16. uro je namreč Kranjsko in Furlanijo stresel najmočnejši doslej znan potres v tem delu Evrope. Trajal je približno deset sekund, ali kot se je izrazil notar Robert iz Latisane: "paruum minus quam Ave Maria" (malo manj od ene zdrave Marije). Zemlja se je močno stresla, vse od Benetk na zahodu do Zagreba na vzhodu. Zvonovi v cerkvah so zazvonili sami od sebe, stolpi so razpokali, zidovi so se porušili. Čutili so ga daleč naokrog, vse do severa današnje Nemčije in na Češkem ter mu pripisovali poškodbe objektov v Benetkah, Zagrebu in na Dunaju. Le dva dni kasneje, 28. marca, je sledil še en močan potresni sunek, ki je ponovno podrl precej stavb. Naslednje tedne in mesece so prebivalce vznemirjali še številni popotresni sunki, ki so se pojavljali vsaj do pozne jeseni 1511.

Po današnjih ocenah strokovnjakov je magnituda potresa znašala okrog 6,8 stopnje po evropski potresni lestvici (EMS), žarišče pa naj bi bilo v Furlaniji oziroma na območju Idrije. Terjal naj bi okoli 12.000 življenj, čeprav so te ocene nedvomno pretirane.

Sodobnih zgodovinskih virov o potresu je malo. Med najpomembnejše sodijo poročila kranjskega deželnega vicedoma Jurija pl. Egkha z 28. marca in 2. aprila 1511 cesarskemu dvornemu upravniku Pavlu pl. Liechtensteinu. Egkh je v pismih najprej predstavil situacijo v Ljubljani in okolici, ki ji je bil tudi sam priča, nato pa je pisal še o poročilih, ki so prišla do njega, kot visokega cesarskega predstavnika iz drugih delov Kranjske, Goriške, Gradiške in Furlanije. Drugi vir so poročila kranjskih deželnih stanov, ki so nastala med 7. in 14. aprilom 1511 v povezavi s takratnim zasedanjem kranjskega deželnega zbora. Gre za korespondenco s cesarjem Maksimilijanom I. oziroma njegovimi deželnozborskimi komisarji. Tretji vir pa predstavlja zapis na zadnji prazni strani inkunabule Sacra Biblija iz leta 1483. Zapis o potresu neznanega avtorja je napisan v latinščini in je nastal v zadnji četrtini leta 1511.

Kako pa je bilo v Škofji Loki?

Posledice potresa so bile nedvomno hude. Loški meščani so škofu Filipu (1480-1541) v Freising poslali poročilo o škodi. Ta je avgusta 1511 javil v Loko, da bo poslal dobrega stavbenika in zidarja, ki bo pripravil vse potrebno za obnovo, kaščar pa ga bo moral oskrbovati s hrano in pijačo. Kljub temu da zapisi o škodi omenjajo predvsem pomembe stavbe in domovanja bogatih meščanov, lahko sklepamo, da je bilo precej prizadeto celotno mesto skupaj z mestnim obzidjem. Potres je poškodoval tudi vse tri gradove. Stolp na Kranclju in Stari grad pod Lubnikom so posledično opustili, obnovili so le današnji Loški grad. V mestu je bila porušena hiša mestnega sodnika, bivšega loškega oskrbnika Gašperja Lamberga, prizadeta je bila hiša Wolfganga Schwarza, ki je bila obnovljena leta 1513 in v njej zgrajena kapela sv. Trojice, pa Homanova hiša, ki je današnjo podobo dobila po popotresni obnovi do leta 1529. Prav tako je bila prizadeta gospoščinska kašča, za katere obnovo je prav tako poskrbel škof Filip. Najbolj prizadete so bile visoke zidane kamnite zgradbe, saj so bile za potresne učinke najbolj dovzetne. Obstajale pa so tudi izjeme. Zanimiv je primer cerkve sv. Jakoba, za katero ni podatkov o škodi, cerkvena ladja iz leta 1471 pa stoji še danes. Podobno neznanko predstavlja tudi samostan klaris. O predpotresnem izgledu stavbe nimamo podatkov, kljub temu pa sklepamo, da je bila v času potresa še pretežno lesena in je kot taka potres dobro prestala. Uničil jo je šele požar leta 1660. Hiše manj premožnih meščanov so bile deloma zidane, deloma lesene, zato pri njih potres ni imel tako hudih rušilnih učinkov. V Škofji Loki je bila dokumentirana tudi smrtna žrtev, in sicer sin nekdanjega oskrbnika Gašperja Lamberga, ki je končal pod ruševinami domače hiše. Nedvomno je bilo mrtvih in ranjenih še več, toda viri o tem ne poročajo.

Škofja Loka si je po potresu sčasoma povsem opomogla in na novo zaživela v še večjem sijaju. Rušilni potres se ni več ponovil in upajmo, da bo riba Faronika tudi v prihodnosti čim bolj mirovala.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Nomadsko ogledalo s Najmočnejši potres na Loškem, objavljenem v Ločanki (št. 3, 8. marec 2022, str. 8-9).