Torek, 14. september 2021

Najstarejše ognjišče na Loškem

Vhod v Lubniško jamo (levo) in v jamo Kevderc (desno)
Vhod v Lubniško jamo (levo) in v jamo Kevderc (desno)
Pripadniki človeške vrste homo erectus opazujejo požar v naravi. <em>Foto: Zdenek Burian</em>
Pripadniki človeške vrste homo erectus opazujejo požar v naravi. Foto: Zdenek Burian
Utrjevanje konic kopij ob pomoči ognja <em>Foto: Zdenek Burian</em>
Utrjevanje konic kopij ob pomoči ognja Foto: Zdenek Burian
Ogenj je predstavljal center, okrog katerega so se ljudje zbirali. <em>Foto: Zdenek Burian</em>
Ogenj je predstavljal center, okrog katerega so se ljudje zbirali. Foto: Zdenek Burian

Jami Kevderc in Lubniška jama na pobočju Lubnika ležita na višini 810 m in veljata za najvišje ležeči eneolitski jamski najdišči v Sloveniji. V jami Kevderc je bilo odkrito tudi najstarejše ognjišče na Loškem.

Eneolitik ali bakrena doba predstavlja prehodno obdobje med mlajšo kameno in bronasto dobo (3800–2300 pr. Kr.). V tem času so bili ljudje stalno naseljeni, glavni gospodarski panogi sta bili živinoreja in poljedelstvo. Pojavljati se je začela prva metalurgija, začetki rudarstva za potrebe pridobivanja bakrove rude pa so privedli do razvoja obrti in trgovine. V tem obdobju so se ljudje utaborili tudi v varnem zavetju obeh jam. Na to nas opozarjajo številne materialne ostaline njihovih aktivnosti, odkrite pri arheoloških raziskavah. Gre za odlomke prostoročno izdelanih keramičnih posod, prejna vretenca, uteži za tkalske statve ter koščena, rožena in kamnita orodja. Odkritih je bilo tudi precej živalskih kostnih ostankov, ki pripadajo domačim (konj, govedo, koza, ovca, pes, svinja) in divjim živalim (jelen, srna, svinja, bober, polh, medved, jazbec, kuna). Prevladujejo kosti drobnice, kar obema najdiščema daje živinorejsko-pašniški značaj, so se pa ljudje ukvarjali tudi z lovom in nabiralništvom. V vsaki od jam je bilo odkrito ognjišče. Analiza oglja iz debelih plasti pepela v jami Kevderc je pokazala prisotnost listavcev in iglavcev (breza, bukev, leska, gaber, javor, hrast, jelka, tisa, bor), ki so v tistem obdobju rastla na pobočjih Lubnika, njihov les pa so uporabljali za kurjavo in razsvetljevanje bivalnega prostora.

Ogenj je bil skozi celotno zgodovino človeštva vse do modernega časa edino sredstvo, ki je ljudem zagotavljalo toploto, svetlobo in varnost ter omogočilo nastanek in razvoj civilizacije. In kaj sploh je ogenj? Ogenj je hitra oksidacija materiala v kemijskem procesu zgorevanja, ki sprošča toploto, svetlobo in različne proizvode kemijskih reakcij. Za gorenje je poleg kisika in vnetljive snovi potrebna tudi aktivacijska energija v obliki iskre. Na zemlji so od nekdaj obstajali številni dejavniki, na primer vulkanski izbruhi, padci meteoritov, padajoče kamenje, udar strele, ki so lahko sprožili proces gorenja. Prvi hominidi so se ognja nedvomno bali. Ob pogostem srečevanju z njim pa so ga vedno bolje spoznavali in ga končno tudi "udomačili". O prvih trdnih dokazih o uporabi antropogenega ognja govorimo v povezavi s homo erectusom. Njegova najstarejša ognjišča poznamo iz Afrike in so stara okrog 700.000 let. Ogenj je pregnal temo in strah pred nočjo, zagotavljal pa je tudi varnost in toploto. Omogočil je prehod na kuhano in pečeno hrano. S pomočjo ognja in dima se je dalo dalj časa ohraniti hrano, ki bi se sicer hitro pokvarila. Ogenj so ljudje uporabljali tudi za zaščito svojih bivališč in obrambo pred divjimi zvermi. S svojo mističnostjo, toploto in prijetnostjo je deloval povezovalno, bil je center, okrog katerega so se ljudje zbirali. Odlično se je izkazal pri lovu, utrdil je lesena orodja in orožja, sodeloval je pri številnih opravilih, od kopanja kremena in vseh oblik rudarjenja, pridobivanja in predelave kovin, žganja keramike, pridobivanja in oblikovanja stekla do krčenja gozdov, pri pripravi in čiščenju poljedelskih površin, odstranjevanju zajedavcev in mrčesa, pri vojskovanju ipd. Skratka, ljudje so z njegovo pomočjo spreminjali celotne pokrajine. Izkazal se je za eno od najpomembnejših človekovih orodij. Z njegovo pomočjo je ljudem uspelo obiti zemljo in celo poleteti v vesolje. Ko je "Prometej ljudem dal ogenj", je s tem ustvaril vse človeške veščine. Rekli bi lahko, da vsa človeška kultura in civilizacija izhajata iz preprostega ognjišča.

Pomemben dosežek je predstavljalo tudi znanje netenja ognja. Sprva so ogenj netili s trenjem lesa ob les. Leseni sveder so vrteli med dlanmi ali s pomočjo lesenega loka. Vrteči se leseni sveder je ob trenju z leseno podlago proizvedel tako visoko temperaturo, da so se koščki posušene lesne gobe, mahu ali trave naposled vneli. Ogenj se je dalo zanetiti tudi s pomočjo železovega pirita in kresilnega kamna. Ta tehnika netenja ognja se je ohranila praktično vse do 19. stoletja, do izuma vžigalice, le železov pirit so zamenjala priročnejša železna kresila najrazličnejših oblik in velikosti.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Najstarejše ognjišče na loškem, objavljenem v Ločanki (št. 8, 14. september 2021, str. 8–9).

Deli naprej