Nomadsko ogledalo s Puštala nad Trnjem

V nemirnih časih pozne antike (5.–6. stoletje) so na poti v Italijo čez slovensko ozemlje prodirala razna "barbarska" ljudstva, zato so ljudje v tem obdobju živeli v stalni nevarnosti. Zapuščali so mesta in se umikali v odročne, naravno zavarovane kraje na vzpetinah. Tu so nastale manjše utrjene naselbine rimskih staroselcev. Ena takih je bila tudi na Puštalu nad Trnjem pri Podlubniku, o čemer poleg arhitekturnih ostankov pričajo tudi številne drobne arheološke najdbe.

Posebno pozornost tokrat namenjamo izjemni najdbi nomadskega ogledala tipa Čmi-Brigetio. Gre za okroglo ogledalo z ušescem, ulito iz belega brona. Ogledalo ni ohranjeno v celoti, manjka ga skoraj polovica. Ohranjeni del meri v dolžino 5,5 cm, v širino pa 3,5 cm. Sprednja stran je ravna, medtem ko je zadnja okrašena s koncentričnima krogoma. Predel med krogoma radialna rebra delijo na več majhnih prekatov. V sredini vsakega prekata se nahaja okrogla izboklinica.

Pojem ogledala z ušescem zajema okrogla ogledala iz bele kovine z gladko sprednjo stranjo in z rebri okrašeno zadnjo stranjo, na sredini katere se nahaja ušesce. Na podlagi določenih značilnosti jih delimo v več tipov. Izoblikovala so se pri Sarmatih v južni Rusiji in ob spodnji Donavi na podlagi originalnih vzorov iz Kitajske in njihovih imitacij. Od tam so se razširila v Ukrajino, južno Rusijo, na severni Kavkaz, proti zahodu preko Karpatov, po vsej Karpatski kotlini, delu vzhodnoalpskega prostora in Balkana. Najzahodnejši primerek je bil najden v kraju St-Sulpice v Švici v grobu neke Burgundinje. Posamezni primerki so znani iz germanskega prostora med Renom in Labo, najsevernejša najdba pa prihaja z najdišča Stara Uppsala na Švedskem.

Povod za širjenje ogledal proti zahodu je treba iskati v premikih in pritiskih konjeniško nomadskih ljudstev pod vodstvom Hunov, medtem ko ogledal samih ne moremo povezati neposredno z njimi. Na območju zahodne razširjenosti ogledal je iz grobnih celot razvidno, da so modo ogledal z ušescem vzhodnih stepskih nomadskih ljudstev iranskega izvora (Sarmati, Alani) prevzela tudi germanska ljudstva, ki so živela na tem prostoru – Goti, Burgundi, Gepidi. Zanimivo je, da se omenjena ogledala pojavljajo tudi v mešanih kontekstih s poznorimsko provincialnim, stepsko nomadskim in germanskim gradivom. Ogledal z ušescem tako ne moremo etnično opredeliti. Redko so zastopana kot naselbinske najdbe, večinoma so bila odkrita v grobovih, skoraj izključno ženskih. Najpogosteje so razbita oziroma najdemo zgolj njihove odlomke. Poleg osnovne uporabne funkcije v smislu toaletnega pripomočka jim pripisujemo predvsem magičen pomen. Najverjetneje so jih razbili med obredom pokopavanja, saj so verjeli, da v sebi nosijo podobo oziroma dušo lastnice. Ob tem deli noše in ostali grobni pridatki niso bili nikoli namerno uničeni.

Ogledala tipa Čmi-Brigetio so najštevilčnejša in tudi najbolj razširjena izmed vseh ogledal z ušescem. Najzgodnejša se pojavljajo na področju Karpatov in Donave že v 4. stoletju. Istočasno lahko zasledimo posamezne primerke v Srednji Evropi. Največjo razširjenost na tem prostoru dosežejo v 5. stoletju, zasledimo pa jih še v 6. stoletju in kot prežitek v vlogi amuleta v nekaterih grobovih prve polovice 7. stoletja.

V Sloveniji so ogledala tipa Čmi-Brigetio redka. Zaenkrat poznamo štiri primerke. Poleg našega je to še gledalo s sv. Jakoba nad Potočami pri Preddvoru, Zidanega gabra nad Mihovim in Gradca pri Prapretnem. Vsa so bila odkrita nestrokovno in so zato brez spremnih arheoloških najdiščnih kontekstov. V vseh primerih gre v osnovi za naselbinske najdbe, časovno jih umeščamo v konec 4. in 5. stoletje.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Nomadsko ogledalo s Puštala nad Trnjem objavljenem v Ločanki (št. 3, 9. marec 2021, str. 8-9).