Obiski kolednikov v zimskem času

Kaj sploh pomeni koleda? Beseda izhaja iz latinske calendae, s čimer so Rimljani poimenovali začetek meseca. Ko pa je Julij Cezar leta 46 pr. n. št. določil, da se novo leto začne s 1. januarjem, so calendae dobile pomen začetka leta. Ker besedo koleda poznajo vsi Slovani, so jo morali od Rimljanov prevzeti že zelo zgodaj. Iz te besede izhaja izpeljanka koledniki, to so obhodniki, ki koledujejo, tj. obredno hodijo od hiše do hiše in prepevajo ali pripovedujejo kolednice, to so obredne pesmi, s katerimi domačinom voščijo srečo in zdravje. Kolednice so najverjetneje nastale iz notranje potrebe človeka, da na viden, slišen in morda tudi obreden način konkretizira skrivnosti določenega praznika.

Na Slovenskem so v preteklosti v zimskem času koledovali različni koledniki: božično-novoletni, trikraljevski in koledniki, ki so nabirali darove za cerkveno svečavo. Koledovali so lahko le fantje, katerih obisk naj bi v hišo prinesel srečo in blagoslov, tako ljudem kot živini. V zahvalo so v dar dobivali jajca ali klobase, suho sadje, pijačo, redkeje denar. Nabrani darovi so zlasti revnim kolednikom pomagali preživeti zimo. Pri koledovanju za cerkveno svečavo pa je šlo za zbiranje denarja za nakup čebeljega voska za cerkvene sveče.

Božično koledovanje

Božično koledovanje se je stapljalo z novoletnim in sloni na predkrščanskih obhodih za konec leta, ki jih je krščanstvo pokristjanilo. Sprva je božični prizor potekal med mašo ob jaslih ali detetu, povitem v plenico. Postopoma se božične igre kakor tudi ostala duhovna drama iz cerkve selijo na prosto. Božično-novoletne obhode so sprva še spremljali duhovniki, ki so na domove prinesli moč božjega blagoslova. Na to moč se pozneje sklicujejo koledniki z voščili v kolednicah. Razvoj omenjenih iger je po srednjeveških predlogah trajal do reformacije. Novo je le to, da so jih lahko ustvarjali v domačem jeziku in da so jih igrali kjerkoli izven cerkve.

Kolednike na Slovenskem prvič omeni Primož Trubar v svojem katekizmu leta 1575, in sicer božične kolednike: "inu koledniki ob božiči pojo: mi smo prišli pred vrata, da bi bili božja, zlata!" 

V obdobju protireformacije dramatika kolednikov postane dramatika pastirjev in kmečkega ljudstva. Na Gorenjskem je božično-novoletno koledovanje propadlo že konec 19. stoletja. Ohranjen je zapis božično-novoletnega koledovanja iz Železnikov iz leta 1854.

Trikraljevsko koledovanje

Trikraljevsko koledovanje je nastalo sredi 16. stoletja na pobudo "šolnikov", učiteljev, ki so s šolarji hodili pet in voščit novo leto k premožnejšim meščanom, duhovščini in samostanskim predstojnikom, da so si nabrali nekaj darov, s katerimi so se lahko lažje preživljali. To šego so najverjetneje prevzeli tudi dijaki poznejših jezuitskih šol in jo iz mest prenesli na podeželje, kjer se je hitro razširila, saj se je naslonila na božično-novoletno koledovanje. Drugače pa ima trikraljevsko koledovanje svoje korenine v srednjeveških dramatičnih obredjih, ki so bila sprva predigra k praznični maši božičnega časa. 

Že leta 1575 zasledimo prošnjo učitelja šenklavške šole v Ljubljani, ki je ljubljanski magistrat zaprosil za dovoljenje, da bi smeli učenci ob sv. Treh kraljih peti po hišah kolednice.

Leta 1854 je Jožef Levičnik v Šolskem prijatelju opisal trikraljevsko koledovanje v Železnikih. Nastopalo je pet fantov, starih od 10 do 16 let: trije kralji, angel in Herodež. Najprej so zapeli kolednico: "Tu so prišli kralji trije, kralji trije …" V nadaljevanju med njimi poteka dialog, v katerem sveti trije kralju Herodežu povedo, da gredo v Betlehem, kamor jih vodi zvezda k novemu kralju. Herodež odgovori, da sta zemlja in nebo njegova. A angel mu vzame žezlo, kraljevski simbol. Herodež naroči trem kraljem, naj poiščejo novorojenega kralja in mu po vrnitvi iz Betlehema pridejo povedat, kje je, da se mu bo šel poklonit še on. Angel pa pred Herodežem naroči trem kraljem, naj gredo za zvezdo in se vrnejo domov po drugi poti. V nadaljevanju J. Levičnik zapiše še, da koledniki zapojejo še kakšno pesem in da je ta navada v Železnikih zelo stara. Fantje, ki koledujejo, pa imajo nekako pravico do svoje vloge v koledovanju, in da do nje prideš, jo moraš kupiti ali vzeti v najem.

Koledniki, ki so nabirali darove za cerkveno svečavo

Kolednike, ki so nabirali denar ali vosek za cerkveno svečavo, opiše J. V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689. Hodili so od sv. Miklavža in vse do nekaj dni pred svečnico (2. februar) po okoliških vaseh. Prepevali so koledniške pesmi in nabirali vosek ali denar za nakup voska za svojo cerkev. Iz njega so naredili tanke sveče, ki so jih po tri prepletli v eno in jo nato obesili na stojalo, imenovano stavnica. Na svečnico, 2. februarja, so stavnico ob spremljavi godcev nesli v cerkev. Pred cerkvijo ali v njej jih je pričakal duhovnik, ki je stavnico blagoslovil, ljudje pa so jo izročili domači cerkvi v dar.

Koliko je ta šega stara, ne vemo, ve pa se, da je bilo že pred 10. stoletjem v cerkvi na splošno uveljavljeno blagoslavljanje sveč za svečnico. Koledovanje pa ni vedno potekalo miroljubno. Rado je prihajalo do pretepov, še posebno, če so se srečali koledniki različnih far. Premagancem so pobrali nabrane voščene sveče. Ker je bila ta šega združena z zabavami in pretepi, jo je škof Brigido leta 1804 prepovedal. Kljub prepovedi se je v nekaterih gorenjskih farah ohranila še do prve četrtine 19. stoletja, najdlje v komendski fari, nekako do leta 1855.

Med vsemi tremi opisanimi koledovanji so se najdlje obdržali trikraljevski koledniki. Po drugi svetovni vojni zaradi družbenih in ideoloških sprememb javno niso smeli več nastopati. Kljub temu so se obhodi ohranil ponekod v vaških okoljih. Spremembe je prinesel šele čas po osamosvojitvi Slovenije. Koledniki so, predvsem na pobude, ki so prihajale iz župnijskih okolij, ponovno začeli obiskovati ljudi. Na pobudo Misijonskega središča Slovenije pa od leta 1994 naprej del sredstev, ki so zbrana s koledovanjem, podarijo slovenskim misijonarjem za izvedbo njihovih projektov. Trikraljevski koledniki obiščejo tudi Državni zbor Republike Slovenije, predsednika republike ali vlade.

Danes lahko sprejemamo kolednike na naš dom iz verskih nagibov ali kot obujeno staro šego naših prednikov. Prihod radoživih otrok, ki nam zaželijo srečo, zdravje in veselje v prihajajočem letu, nas vedno znova navda s toplino in iskreno željo po mirnem sobivanju vseh ljudi na zemlji.

To koledniško željo želim tudi sama deliti z vami, zato vam želim srečno, zdravo in veselo novo leto, ki prihaja!

Mojca Šifrer Bulovec, kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka

Literatura:

• Bogataj, Janez: Slovenija praznuje. Sodobne šege in navade na Slovenskem. Ljubljana, 2011.
• Levičnik, J.: II. Koleda. Šolski prijatelj, letnik 3, št. 3, 17. 1. 1854, str. 20.
• Kumer, Zmaga: Mi smo prišli nocoj k vam … . Slovenske koledniške pesmi. Ljubljana, 1995.
• Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev IV. Celje, 1970.
• Kuret, Niko: Slovenska koledniška dramatika. Ljubljana, 1986.
• Makarovič, Gorazd: Človek in čebela. Raba in pomen čebelnih proizvodov na Slovenskem. Ljubljana, Dunaj, 1989.