Ponedeljek, 23. november 2020

Peter Jovanovič

Novodobni ljudski podobar in rezbar

Peter Jovanovič, 2013. <em>Foto: Tomaž Lunder</em>
Peter Jovanovič, 2013. Foto: Tomaž Lunder
Peter Jovanovič, Pastir, 2007, srebrni tuš na karton. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Peter Jovanovič, Pastir, 2007, srebrni tuš na karton. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Peter Jovanovič, Pomlad, 2007, les. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Peter Jovanovič, Pomlad, 2007, les. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Med peščico ustvarjalcev, ki s svojimi deli resnično zaznamujejo loški likovni prostor od 60. let prejšnjega stoletja do danes, je brez dvoma na vidnem mestu Peter Jovanovič, likovni samorastnik iz Poljanske doline. Njegova likovna izrazila so risbe s srebrnim in zlatim svinčnikom na papirju, s črnim tušem in barvnimi tuši ter kipi iz lesa. Jovanovič ni običajen podobar niti rezbar: je sodobni ljudski umetnik, ki je v teku desetletij postal znan, nikoli pa mu ni padlo na pamet, da bi zapustil domačijo v Dolenji Žetini pri Javorjah. Kot človek je ostal skromen in preprost, kot umetnik pa je postal odločen in samozavesten. Čeprav se ni učil pri slavnih mojstrih in ni nikoli prestopil praga likovne akademije, ga stroka ne more in ne sme prezreti. Njegov opus dokazuje, da spada med pomembnejše slovenske likovne ustvarjalce.

Peter Jovanovič je že na začetku svoje umetniške poti presenetil tako laično kot strokovno javnost. Z ilustracijami je navdušil Jožeta Ciuho in Iveta Šubica, slikarka Alenka Gerlovič pa ga je primerjala celo s hrvaškim velikanom naivne umetnosti Ivanom Generalićem. Povedati je treba, da so se predstavitve mape njegovih ilustracij, nastalih po motivih pesmi iz slavne knjižice Pesmi štirih, udeležili vsi štirje pesniki: Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Janez Menart in Tone Pavček. O Petru so pisali članke, sledile so jim reportaže v tujih časopisih in celo oddaja na televiziji. Jovanovič je svoje risbe objavljal skupaj s Francem Mesaričem, Milanom Bizovičarjem in Mersadom Berberjem. Prvo samostojno razstavo mu je pripravil umetnostni zgodovinar in takratni ravnatelj Loškega muzeja Škofja Loka Andrej Pavlovec 2. septembra 1966 v Galeriji na Gradu v Škofji Loki. Umetniški preboj in afirmacijo v slovenskem prostoru pa je dosegel dve leti kasneje na prvi Formi vivi v Kostanjevici, kjer je z uspehom ustvarjal in razstavljal v družbi šolanih in svetovno uveljavljenih kiparjev.

Veličina Petra Jovanoviča izhaja iz otroške neposrednosti in jasnosti likovnega izraza. Njegova umetnost je pestra tako po vsebini, oblikah, sporočilnosti kot tematiki. Navdih črpa predvsem iz domačega, hribovskega sveta in ljudi, še posebej otrok. Njegova izjemna občutljivost se pogosto preplete s slovensko prozo in poezijo. Obožuje Prešerna, Cankarja, Balantiča in Pavčka, blizu so mu svetopisemske zgodbe, ljudske pripovedke in bajke. Za razliko od mnogih likovnih samoukov se Jovanovič odlikuje s povsem originalnim umetniškim karakterjem, poetičnim ali dramatičnim, v obeh primerih prepoznavnim in iskrenim. Njegova govorica tako v kiparskih kot risarskih tehnikah je preprosta. V značilnem stilu reducira figuralne oblike in poenostavlja realistične elemente. Zdi se, kakor da bi čokatim lesenim panjem z dletom ali sekiro vdahnil življenje ter iz še tako grobe skulpture izvabil poteze nežnosti in človečnosti. Z odločnostjo in potenco ustvarja izčiščeno likovno pisavo, dinamično in v nadrobnostih igrivo, ki izpoveduje ljubezen do okolja, iz katerega izhaja in v katerem živi.

Peter Jovanovič nam je v okviru javnega prostora zapustil neprecenljivo likovno dediščino. Urbano podobo marsikaterega slovenskega kraja je nadgradil z estetskimi, vsebinsko zgovornimi javnimi spomeniki, ki so v desetletjih postali nepogrešljivi prostorski organizmi za kraje, kjer stojijo. Jovanovičevih kiparskih izdelkov ljudje ne dojemajo zgolj kot krasilne elemente v urbanem ali polurbanem prostoru, ampak se z njimi poistovetijo.

Jovanovičev izrazni ekspresionizem ima dva obraza, ki obstajata drug ob drugem in se dopolnjujeta – lirski in dramatski. Trpljenje podaja z razvlečenimi linijami teles, pri otroških obrazih pa so njegova glavna prizadevanja usmerjena v mehkobo linij, lirsko intonacijo in poudarjanje oči. Prek ženske figure se Jovanovič vrača k naravi, izrazni klimaks pa dosega z volumni razčlenjenih in razdelanih mas ter linij, medsebojno uravnoteženih v enkratno harmonično celoto. Melodioznost in intimnost je najbolj zaznavna v upodobitvah otrok in predstavlja nasprotje dramatičnosti večjih del, kot je na primer kip hlapca Jerneja, ki je monumentalen in mističen.

Peter Jovanovič nam s svojim opusom dokazuje, da akademska izobrazba nikakor ni pogoj za doseganje kvalitetne ravni v upodabljajoči umetnosti. Očitno je v ustrezni kombinaciji talenta, naravne inteligence, umetniškega navdiha in predanega dela recept za tvornost, ki je v premenah časa postala obče dobro in ki bo (kot del loške umetnostnozgodovinske dediščine) še dolgo ostala v kolektivni lasti prebivalcev mnogih slovenskih mest in vasi.

Pripravil: Boštjan Soklič