Prazgodovinska metalurgija in ingot iz antimonovega brona, najden v vasi Trnje pri Podlubniku

Pred leti je bil pri oranju njive ob vasi Trnje pri Podlubniku po naključju odkrit nenavaden kovinski predmet. Čeprav na prvi pogled ne deluje nič posebnega, se je najditelju Janezu Arharju vseeno zdelo vredno, da ga prinese pokazat v Loški muzej. Ob pregledu smo ugotovili, da gre za četrtinski del kovinske pogače oziroma surovca velikosti 10,5 × 8 cm in mase 630 g. Izrazito neravna spodnja površina pogač kaže, da so bili to predmeti, ki niso bili vliti v posebne kalupe, ampak so jih vlili kar v livne jamice v tleh v neposredni bližini peči za taljenje rude. Na ta način so dobili surovec, iz katerega so v nadaljnjih livarskih postopkih izdelovali najrazličnejše predmete. Opravka imamo z močno obrabljenim četrtinskim izsekom pogače, kar nakazuje, da je bil predmet dolgo v uporabi. Naša pogača ni cela, manjka je tri četrtine. Bila je namenoma razlomljena in zato sklepamo, da bi bila lahko uporabljena kot plačilno sredstvo. V pozni bronasti dobi denarja še niso poznali, tako so kosi bakra oziroma brona lahko služili tudi kot preddenarno menjalno sredstvo.

Najstarejša kovina, iz katere so ljudje začeli izdelovati predmete, je bil baker. Za izdelavo tovrstnih predmetov so potrebovali baker, ki so ga sprva ponekod v naravi v samorodni obliki našli kar na površju. Ko je tega zmanjkalo, so bili prisiljeni začeti z rudarjenjem pod zemeljskim površjem. Iznašli so različne postopke taljenja rude na ognjiščih in v pečeh ter vlivanja bakrenih predmetov, kot so bile ploščate sekire, šila in bodala, ob pomoči glinenih kalupov. Vlitke so dokončno dodelali še z brušenjem. Ker je baker mehka kovina in delovni rob pri intenzivni in zahtevni uporabi hitro otopi, bakreni predmeti v tem obdobju še niso uspeli v celoti nadomestiti kamnitih rezil, osti, sekir in kladiv. Na Loškem poznamo dve pomembni najdišči iz tega obdobja (Kevderc in Lubniška jama), vendar zaenkrat tam bakrenih predmetov še ni bilo najdenih.

Še večji zagon je prazgodovinska metalurgija dobila v obdobju bronaste dobe, ko so ljudje ugotovili, da z mešanjem bakra in kositra v razmerju 9 : 1 dobijo precej tršo in odpornejšo kovinsko zlitino – bron. Tako so orodje, orožje, nakit in ostale uporabne predmete začeli izdelovati iz te nove zlitine. Razvila se je tudi trgovina na velike razdalje, saj so nekatere surovine za izdelavo brona, predvsem kositer, precej redke in niso bile prisotne povsod, ampak so bila njihova ležišča omejena le na določena področja.

Pri določanju časa nastanka pogače ima tako pomembno vlogo njena kemijska sestava, saj so posamezne kovinske zlitine značilne za določena prazgodovinska obdobja. Zato smo pogačo odnesli v Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, kjer so ugotovili, da je izdelana iz zlitine bakra in antimona, imenovane antimonov bron. Primerjave zanjo najdemo med predmeti starejšega depoja iz Dragomlja pri Ljubljani, ki je bil zakopan znotraj naselbine in vsebuje 52 predmetov, katerih skupna masa znaša preko 80 kilogramov. V njem prevladujejo pogače in razlomljeni ingoti, časovno pa ga umeščamo v 11.–10. stoletje pr. Kr., v pozno bronasto dobo. Za baker v ingotih iz tega obdobja so značilne visoke primesi arzena in antimona. Obe sestavini sta služili kot nadomestek za kositer pri izdelavi bronastih predmetov. Čeprav sta vsaj v določenem času prazgodovine odigrali pomembno vlogo pri tehnološkem napredku človeštva, je njuna prisotnost zahtevala davek na zdravje prazgodovinskih metalurgov, ki so delali brez zaščitnih ukrepov in so bili neposredno izpostavljeni toksičnim hlapom. To potrjujejo tudi raziskave njihovih skeletnih ostankov in zob, v katerih so odkrili visoke koncentracije arzena in antimona. Znaki zastrupitve oziroma kroničnih bolezni zaradi vdihavanja teh snovi so se kazale v obliki pljučnih bolezni, kot težave s kožo in sluznicami, rakava obolenja, težave s srcem, jetri in ledvicami, patološke spremembe na kosteh itd. Teh težav pa takratna družba sprva ni povezovala z delovnim okoljem. Kljub vsemu so livarji sčasoma ugotovili, da imajo arzenovi hlapi značilen vonj po česnu. Vonjavam so se pri taljenju rude skušali izogibati in tako preprečiti zastrupitve z arzenom, ki v večjih količinah povzroča tudi hromost, medtem ko v manjših deluje celo zdravilno, kot afrodiziak. Posledice izpostavljenosti toksinom, kot sta bila antimon in arzen, med predelavo kovin imajo odmev celo v grški mitologiji, natančneje v mitu o Hefajstu, mitološkem kovaču, zaščitniku ognja, kovaštva in obrtništva. Bil je sin Zevsa in Here, rodil pa se je telesno prizadet (grbast, hrom) in šepajoč. Poročen je bil z Afrodito, boginjo ljubezni. Kljub svojim telesnim hibam je postal najspretnejši kovač ter izdelovalec orožja in oklepov za bogove in mitološke junake. Bil je simbol mojstrstva, vztrajnosti in umetniške ustvarjalnosti.

Iz obdobja srednje bronaste dobe poznamo na Loškem veliko naselbino, ki se je razprostirala na področju Sorškega polja ob današnji tovarni Filc na Trati. Kljub številnim najdbam raznovrstnega keramičnega gradiva in arhitekturnih ostankov pa doslej tudi tu ni bilo odkritih bronastih predmetov. V čas pozne bronaste dobe pa bi lahko umestili bronasto tulasto sekiro, ki je bila odkrita nekje v okolici Kranclja.

Pripravil: Jože Štukl