Rimske fibule s Puštala nad Trnjem

Oblačilna kultura v antičnem in poznoantičnem obdobju je bila nekoliko drugačna od današnje. Gumbov še niso poznali, zato so za spenjanje obleke uporabljali posebne sponke – fibule, izdelane iz različnih, tudi plemenitih kovin. Izraz fibula je latinskega izvora in izhaja iz glagola figo, ki pomeni speti, spojiti. Osnovni namen fibule je, da tkanino spne in jo s tem zadrži na željenem mestu. Uporabljala se je za spenjanje ogrinjal, plaščev, skratka vseh vrhnjih oblačil, ki niso bila krojena in sešita. Ker se je uporabljala na vidnih delih oblačil, je bila podvržena nenehnim modnim spremembam. Tako se je sčasoma močno oddaljila od svoje prvotne funkcije in na nek način postala del nakita, kar se najlepše odraža v bogastvu oblik in okrasa. Moški so obleko spenjali na desnem ramenu z eno fibulo, ženske pa z dvema, na vsakem ramenu po eno. Pri rekonstrukciji načina nošenja so nam poleg položaja fibul v grobovih v veliko pomoč epigrafski spomeniki in pisni viri. V nekaterih obdobjih (pozna antika) je imela tudi značaj odlikovanja in bila neke vrste statusni simbol visokih državnih uradnikov, seveda pa ob vsem tem nikoli ni izgubila svoje osnovne funkcije.

S Puštala nad Trnjem nam je doslej znanih pet dobro ohranjenih rimskih fibul. Ena sodi med t. i. močno profilirane fibule, za katere je značilen bolj ali manj upognjen lok, okrašen z gumbasto odebelitvijo. Na glavi se nahaja spiralna vzmet, ki ima najpogosteje osem navojev, po štiri na vsaki strani loka. Noga, ki je različnih oblik, predrta ali masivna, se zaključuje z gumbom. Te fibule sodijo med najpogostejše oblike sponk za spenjanje obleke v času 1. in 2. stoletja.

Tri fibule z obravnavanega najdišča spadajo med t. i. obročaste fibule, ki so bile v rabi v 3. in 4. stoletju. Dve izmed njih spadata med obročaste fibule z zvitimi konci, za katere je značilen obroč, ki je v preseku kvadratne, rombične ali trakaste oblike. Premična igla je pritrjena na obroč tako, da je na eni strani ovita okrog njega. Ker obroč ni sklenjen, imata nazaj zavita konca poleg dekorativne tudi uporabno funkcijo, saj skrbita za to, da se igla ne sname z obroča in da se fibula ne odpne, ko spenja tkanino na oblačilu. Obroč je lahko včasih okrašen s prečnimi vrezi, šrafiranimi trikotniki, pikami ali punciranimi krožci. Največkrat so bile izdelane iz brona, pogosto tudi železa, redkeje iz srebra. Ena izmed obročastih fibul sodi še v posebno skupino obročastih fibul s poudarjenim nastavkom. Zanje je značilen obroč rombičnega, trapeznega, petkotnega, trikotnega, polkrožnega ali pravokotnega preseka, ki je gladek ali okrašen z zarezami. Oba konca obroča se podaljšujeta v različno oblikovan in okrašen nastavek. Bronasta ali železna igla je premična in na enem koncu ovita okrog obroča. Na vsakem koncu obroča, tik pred začetkom poudarjenega nastavka, srečamo majhno izboklino, ki je imela nalogo ustaviti iglo, da se fibula ni odpenjala. Najpogosteje so bile izdelane iz brona.

Zadnja v nizu obravnavanih fibul je živalska fibula v podobi goloba iz 5.–6. stoletja. Ptica ima peruti nakazane s po dvema vrezoma, rep pa krasijo štirje krožci s piko na sredini. Igla ni ohranjena. Golob je bil v mnogih starih civilizacijah spoštovan in cenjen simbol. V stari Grčiji je pripadal kultu boginje Afrodite, pri Rimljanih boginji Veneri. V zgodovini judovsko-krščanske simbolike je golob temeljni simbol čistosti in preprostosti in tedaj, ko prinese oljčno vejico na Noetovo barko, simbol miru, harmonije, upanja in ponovno pridobljene sreče. V judovski veri je zaradi svoje čistosti tudi simbol daritvene živali. V krščanstvu je v prvi vrsti razumljen kot personifikacija sv. Duha in simbol miru. Lahko je tudi simbol duše.;

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Rimske fibule s Puštala nad Trnjem, objavljenem v Ločanki (št. 4, 13. april 2021, str. 8-9).