Rokovnjači na Loškem - 2. del

Arhivski viri, časopisje in ljudski spomin pričajo o razširjenosti rokovnjaške dejavnosti po vseh slovenskih deželah. Središče delovanja rokovnjačev je bilo na tromeji dežel Štajerske, Koroške in Kranjske. Na Gorenjskem so imeli svoj glavni tabor v Udin borštu pri Kranju, od koder so hodili ropat in ustrahovat okoliške vasi in mesta.[1]

Čeprav so delovali večinoma na podeželju, jim tudi mesta niso bila tuja. Običajno so se gibali v domačem okolju, kjer so imeli svoje zaupnike med prebivalstvom.[2] V Škofji Loki in njeni okolici ter na Selškem in Poljanskem so bila njihov teren gozdnata pobočja Lubnika, Crngroba, v okolici Blegoša, Jelovice in drugod. Leta 1809 naj bi vdrli v vas Virmaše pri Škofji Loki in kmetu Vrbežniku odnesli vso hrano in pijačo.[3] Shajali naj bi se celo v eni od loških gostiln v predmestju Karlovec.

Roparji in rokovnjači so se zadrževali tudi v gozdovih Crngroba. Spomin nanje je na Loškem ohranjen v legendi o imenu tega kraja. Po eni od ljudskih razlag se ime nanaša na jame okoli Crngroba, v katerih naj bi živeli roparji in prežali na popotnike na cesti iz Loke v Kranj. Kraju so zato začeli govoriti “zur Erdgrube”, kar pomeni “pri zemeljski jami”. Ime se je kasneje popačilo v Cerngrob in nato v Crngrob: “Preden je bila še v Crngrobu cerkev, so bili v gostem lesu [gozdu, op. a.] razbojniki, ki so morili ljudi, ki so potovali iz Loke v Kranj. Metali so jih v prepad in jih izropali. Tako so si nabrali roparji velik zaklad denarja in dragocenosti, ko so razbojnike iztrebili, so njihov zaklad porabili za zidavo crngrobške cerkve.”[4] Tamkajšnja cerkev Marijinega oznanjenja je bila zgrajena v 13. stoletju in do sredine 19. stoletja večkrat povečana. Njeno pročelje krasijo gotske konzole z zaključki razbojniških glav poglavarja, njegove žene in psa. Tovrstne podobe se nahajajo tudi v prezbiteriju: glava razbojniškega glavarja, njegovega sina in hčerke ter ponovno glava psa.[5]

^{Figuralne gotske konzole na pročelju cerkve: razbojniški poglavar, njegova žena in pes (Crngrob naokrog, Vodnik po cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu, str. 17).}

 

Nekaj stoletij kasneje so se rokovnjači ponovno pogosto zadrževali v crngrobških gozdovih. Leta 1850 so bitenjski orožniki v Crngrobu naleteli “na eno tropo tatov in rokovnačev, kteri so bili s pušami in pištolami dobro oboroženi in so na patrolo strelaje kmete na korajžo klicali: kmet le gor, ako češ kaj dobiti. Ker kmetje druzega orožja niso imeli ko kole in gerjače in žendarjev je premalo bilo, se jih niso upali lotiti in so se nazaj umaknili.”[6]

Rokovnjači so delovali in živeli tudi v gozdovih Poljanske doline, ogrožali samotne kmetije in prihajali celo do središč vasi. Ko se je nekega dne gostilničar Vidmar v Poljanah bahal, da ima tolarje in cekine spravljene v železni blagajni, priklenjeni z verigo, so rokovnjači prišli tudi k njemu. Mrežo na oknu hiše in verigo so prepilili, železno blagajno pa vrgli skozi okno na snope ajde, ki so ublažili njen padec. Ko se je Vidmar zbudil in videl, kaj se dogaja, je nad rokovnjače spustil psa. Ta je enemu poškodoval čeljust, drugemu pa nalomil hrbtenico. Ostali tatovi so zbežali v Škofjo Loko, kjer so si v eni od karlovških gostiln razdelili plen.[7]

^{Posest Visoko, Ivan Tavčar, Visoška kronika, ilustriral Boris Kobe, Ljubljana, 1961.}

 

Poleg gostiln so rokovnjači napadali še bogate kmetije. Kalanovo kmetijo na Visokem pri Poljanah je napadlo preko dvajset rokovnjačev. Ko so začeli v cerkvi sv. Volbenka zvoniti zvonovi, so se prestrašili in zbežali. Dogodek opisuje dr. Ivan Tavčar v svojem romanu Visoška kronika.

Rokovnjači so bili znani prav tako na Žirovskem. Arhitekt Vlasto Kopač (1913–2006) v spominih opisuje svojo rojstno domačijo v Novi vasi. Ker se je hiša nahajala na robu gozda, so se tam pogosto ustavljali “plašurji – žirovkarska zvrst rokovnjačev”.[8] Slikar Franjo Kopač (1885–1941) pa pripoveduje, da je na Žirovskem Vrhu živel kmet Lipnik, ki je bil kljub svojim sedemdesetim letom močan starec. Ko se je nekega dne vračal z živinskega sejma v Vipavi, sta ga v gozdu Črna nad Idrijo napadla dva rokovnjača z gorjačami. Lipnik naj bi pograbil vsakega z eno roko in ju treščil na tla. Nato je potegnil ven nož: eden je nemudoma zbežal, drugemu pa je porezal kite pod kolenom in ga pustil ležati.[9]

Tudi na Selškem so rokovnjači sejali strah in trepet. Obsežni gozdovi Jelovice so nudili zatočišče vojaškim ubežnikom. Leta 1857 je cesar kranjski deželi naročil rekrutacijo kar 1319 vojakov, pri čemer ni bilo več možnosti odkupa. Ubežniki so odhajali na Jelovico, vojska pa jih je preganjala: “Na Jelovici mrgoli vojaških begunov. Žandarji in graničarji pa rešetajo Jelovico in ujete fantine gonijo v Tolmin. /…/ … fantini nočejo med regrute. Rdečo čebulo polagajo na glavo, da dobe veliko in spačeno bučo, in ne morejo nanjo povezniti vojaškega klobuka. V desno oko pa vtirajo mleček od regrata, da se jim oko zagnoji in jih ne potrdijo za soldate.”[10]

Na Martinj Vrhu so rokovnjači imeli postojanko na kmetiji pri Mešiču. Od tu so odhajali predvsem v Rovt ropat in plenit bogate kmetije. Kmetu Debeljaku so ukradli dva vola, in da bi zabrisali sledi, so enemu na parklje nataknili narobe obute čevlje.[11]

Pri Grosnu so neke noči vlomili v kaščo in začeli krasti žito. Ko se je gospodar zbudil, je v enega od njih zalučal sekiro, ki se je zasadila v rokovnjačev trebuh. Ranjenega tovariša so ostali ob begu zvlekli stran, vendar je kljub temu pozneje umrl. Umrli je bil domačin iz Martinj Vrha.

Rokovnjači so nadzirali tudi promet med Škofjo Loko in Železniki ter občasno obiskovali samotno bajto pri Soteskarju. Ravno tu je eden od roparjev skočil pred kočijo, s katero je kočijaž Groga Demšar vozil Johana Globočnika iz Železnikov do škofjeloškega kolodvora. Ropar je zahteval denarnico in zlato uro z verižico. Prestrašeni Globočnik mu je izročil zahtevano in ropar se je umaknil s plenom. Potnika sta nadaljevala vožnjo in čez čas se je Globočnik pričel krohotati ter izza pasu izvlekel privezano denarnico z bankovci in zlato uro. Presenečenemu kočijažu je razložil, da je rokovnjaču izročil ponaredke, ki jih je na daljša potovanja vedno nosil s sabo.[12]

 

V naslednjem prispevku boste lahko prebrali, na kakšen način so rokovnjači delovali.

Rokovnjači na Loškem - 1. del

Literatura:

Dolenc, Janez, Rokovnjači v Loškem pogorju, Planinski vestnik, let. 52, 1952, str. 129–131.

Holz, Eva, geslo Rokovnjaštvo, Enciklopedija Slovenije, zv. 10, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1996, str. 266.

Košmelj, Vida, Železniki skozi čas, Didakta, Radovljica, 2007.

Jamar Legat, Jeja, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu 1511–1914, Sanjska knjiga, Ljubljana, 1998.

Naglič, Miha, Iz nemškega v slovenski Dachau. In iz obeh v planine, v svobodo … Pogovor z arhitektom Vlastom Kopačem, Žirovski občasnik, let. 15/16, št. 21/22, DPD Svoboda, Literarna sekcija Krajevne skupnosti Žiri, Žiri, 1995/1996, str. 5–24.

Stariha, Gorazd, Rokovnjaški mit, Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino (ur. Mitja Ferenc, Branka Petkovšek), Zbirka zgodovinskega časopisa, 32, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 2006, str. 231–245.

Veider, Janez, Vodič po Crngrobu, F. Kokalj, Škofja Loka, 1936.

Časopisni viri:

Iz Loke, Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 41, 9. 10. 1850, str. 173–174.

 

 

 

[1] Holz, geslo Rokovnjaštvo, str. 266.

[2] Stariha, Rokovnjaški mit, str. 235.

[3] Jamar Legat, Kaibetova hiša, str. 260.

[4] Veider, Vodič po Crngrobu, str. 60.

[5] Prav tam, str. 60.

[6] Iz Loke, Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 41, 9. 10. 1850, str. 173–174.

[7] Dolenc, Rokovnjači v Loškem pogorju, str. 130.

[8] Naglič, Iz nemškega v slovenski Dachau, str. 5.

[9] Prav tam, str. 5.

[10] Jamar Legat, Kaibetova hiša, str. 412–414.

[11] Dolenc, Rokovnjači v Loškem pogorju, str. 129–130.

[12] Košmelj, Železniki skozi čas, str. 310–311.