Petek, 27. februar 2026
Rokovnjači na Loškem - 4. del
Hierarhija in jezik rokovnjačev
Značilnost, po kateri so se rokovnjači razlikovali od ostalih tatov, beračev in drugih nepridipravov, je bil njihov strogo urejen notranji ustroj. Vsi rokovnjači si namreč niso bili enaki, ampak so se delili po skupinah. Najvišje uvrščeni so bili “steklači”, imenovani tudi “štekljačarji” po palici, ki je imela močan železen žebelj in so jo uporabljali za udarjanje po tleh, ko so od hišnih posestnikov zahtevali razno blago. V skupino štekljačarjev so spadali predvsem krepki vojaški begunci, pobegli zločinci in skrivači. Ukvarjali so se zlasti z ropanjem in vlomi, oblečeni pa so bili v lepa in dragocena oblačila.
Druga skupina so bili “špekmavharji”, kamor so spadali starejši in bolehni štekljačarji. Ime so dobili po velikih in dolgih malhah, v katere so spravljali nakradeno slanino. Ukvarjali so se predvsem z manjšimi tatvinami. V ušesih so nosili svinčene uhane v obliki polmeseca, ki so si jih sami izdelovali. Pozno jeseni so si poiskali zatočišče pri posameznih kmetih, kjer so prezimili.
V zadnjo skupino rokovnjačev so spadali berači, iz obeh drugih skupin izločeni betežni člani in novinci, ki so se še učili rokovnjaškega življenja. Večinoma so se ukvarjali s prosjačenjem, priložnostno pa so tudi kradli. Tudi oni so med zimo našli zatočišča pri posameznih kmetih.
Vse skupine so imele strogo določena pravila, po katerih so se morale ravnati. Eno od pravil je zapovedovalo, da je v določen kraj smela iti najprej skupina štekljačev, in ko je nabrala in pobrala, kar jih je zanimalo, so lahko prišli še špekmavharji, nazadnje pa še rokovnjači, ki so pobrali le še ostanke.[1]
Peter Bohinjec, Pod krivo jelko: povest iz časov rokovnjačev na Kranjskem, založil Anton Turk, Ljubljana, 1923.
Eden bolj znanih gorenjskih rokovnjačev je bil Gregor Hrastnar, imenovan Veliki Groga (1761–1855), ki je deloval na Gorenjskem in je imel pravico poročati rokovnjače med seboj: “Stari Groga je poročal kar pod staro krivo jelko rekoč: ,In nomine patre, poročam te na kvatre, če boljšo dobiš, pa to zapodiš.‘”[2]
Na vrhu rokovnjaške skupine je bil t. i. “papež”, ki je imel neomejeno oblast nad življenjem ali smrtjo rokovnjaških članov.[3] “Papežu” je pomagalo dvanajst najsposobnejših in najzvestejših, ki so se od ostalih razlikovali po tem, da so smeli nositi beraško malho križem čez ramo, kar je bilo ostalim prepovedano: “…če bi se bil kak manjši prederznil, mavho na križem djati, so ga dobro opokali, in mu naberačeno blago vzeli.”[4] Gorenjski rokovnjači so v Udin borštu prirejali velike skupščine, imenovane “kurjavišča”. Člani so morali poročati, kje so hodili in kaj so pridobili, kaj se o njih med ljudmi govori, kje je največ nevarnosti in kje bi se moglo v kratkem največ pridobiti.[5]
V svoje vrste so sprejemali tako moške kakor ženske in otroke. Vsakemu novincu je bil dodeljen mentor. Ob vstopu se je novinec moral najprej predstaviti “papežu”, ki mu je dodelil rokovnjaško ime. Izstop iz združbe je bil možen le s smrtjo.[6]
Poleg stroge hierarhične ureditve so rokovnjači govorili tudi svoj jezik, imenovan “plintovska špraha”. Beseda plintovska izhaja iz nemške besede “blind”, ki pomeni “slep”. Sam jezik je predstavljal mešanico različnih jezikov (predvsem nemščine in italijanščine) in narečij. Marsikateri rokovnjač je ob zaslišanjih na sodišču odgovarjal kar v svoji “šprahi”, kar je sodnikom povzročalo težave. Zaradi boljšega razumevanja so izdelali slovarček rokovnjaških besed: bakerman (ovca), berlinkovt (pujs), golinka (kokoš), kabale (konj), madušman (vol), madušmanka (krava), šmolar (pes), bazovček (kruh), gliča (prosena kaša), judovna (meso), krecel (zelje), makaroni (žganci), migovt (ječmenova kaša), pruštnica (klobasa), štefel (krompir), rokman (suknja), floder (obleka), puzna (mošnja), zaguznice (hlače), kofernjak (klobuk) itd.[7]
V zvezi s posebnim jezikom rokovnjačev je ohranjen zapis o obisku rokovnjača na domačiji pri Medelači na Žirovskem. Tja naj bi nekoč prišel rokovnjač in skozi zadnja vrata vstopil v črno kuhinjo. Ravno tedaj je bila družina sicer v hiši pri kosilu. Berač je s peči vzel kračo, jo dal v svojo malho, v pisker pa vrgel star čevelj. Nato je odprl vrata prostora, v katerem je družina kósila, in rekel: “Šolnte župnte, plečnte mavhnte, dedca pa u ret pauhnte.” Šele ko je gospodinja pregledala kuhinjo, je razumela, kaj ji je rokovnjač povedal.[8]
V naslednjem prispevku boste lahko prebrali, zakaj in kdaj so bili rokovnjači zatrti.
Pripravila: Biljana Ristić
Literatura:
Mal, Josip, Zgodovina slovenskega naroda II. del, Mohorjeva družba, Celje, 1993.
Primožič, Tadeja, Žal nisem opazil kakšne posebne skrbi za ohranitev stavbne dediščine v Žireh. Pogovor z arhitektom Vlastom Kopačem ob njegovi 90-letnici, Žirovski občasnik, let. 24, št. 33, Žiri, 2003, str. 10–32.
Časopisni viri:
Iz Gorenskega, Kmetijske in rokodelske novice, let. 13, št. 21, 14. 3. 1855, str. 83.
M. P., Ko je vladal še Veliki Groga, Jutro, ponedeljska izdaja, let. 10, št. 43, 21. 8. 1939, str. 5.
Alfonz Pavlin, Rokovnjaški jezik, Slovenski narod, let. 8, št. 121, 1. 6. 1875, str. 2.
Josip Benkovič, Črtice o rokovnjačih, Dom in svet, let. 3, št. 1, 1890, str. 19.
[1] Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 249–250.
[2] Pavlin, Rokovnjaški jezik, Slovenski narod, let. 8, št. 121, 1. 6. 1875, str. 1.
[3] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19.
[4] Iz Gorenskega, Kmetijske in rokodelske novice, let. 13, št. 21, 14. 3. 1855, str. 83.
[5] M. P., Ko je vladal še Veliki Groga, Jutro, ponedeljska izdaja, let. 10, št. 43, 21. 8. 1939, str. 5.
[6] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19.
[7] Pavlin, Rokovnjaški jezik, Slovenski narod, let. 8, št. 121, 1. 6. 1875, str. 2.
[8] Primožič, Žal nisem opazil kakšne posebne skrbi, str. 21.