Ponedeljek, 30. marec 2026
Rokovnjači na Loškem - 5. del
Zaton rokovnjačev
Preganjanje rokovnjačev je bilo zaradi njihovega načina delovanja zelo težko. V drugi polovici 18. in v 19. stoletju je izšla vrsta odredb z navodili, kako postopati pri zatiranju njihovega delovanja. Leta 1776 je loški glavar Ivan Nepomuk grof Edling županu Juriju Kalanu ukazal, naj po vseh vaseh hlevnovrške, žirovske in karnske županije razglasi, da podložniki ne smejo dajati prenočišča in hrane “sumljivim beračem, malharjem, plašarjem, rokovnjačem in štekljačem (,Mauchern, Pleishuren, Rackounatschen und Steklatschern‘)”.[1] Poleg tega podložniki ne smejo hraniti njihovih stvari ali jim kakor koli pomagati. Vse tatvine, rope in druge zločine morajo prijaviti oblastem. Preganjanje rokovnjačev in iskanje pomoči pri oblasteh pa je bilo zaradi strahu prebivalstva pred njihovim maščevanjem še toliko težje. Marsikatera žrtev si rokovnjaške tatvine ali ropa zločina ni upala naznaniti oblastem, ker se je bala povračilnih ukrepov.
Maksim Gaspari, Zasliševanje rokovnjača, v: Josip Jurčič, Rokovnjači: historični roman, ponatis, Knjižnica Kondor 6, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964.
Do druge polovice 18. stoletja so bile za ohranjanje reda in miru zadolžene avtonomne mestne uprave (nočna straža, stražar mestnih vrat), vaške skupnosti (vardjan oz. poljski čuvaj), zemljiška gospostva (birič) in organi deželnih sodišč.[2] Državno organizirano in centralno vodeno policijo je sredi 18. stoletja vpeljala avstrijska cesarica Marija Terezija, v drugi polovici stoletja pa je z organizacijo varnostnih organov nadaljeval njen naslednik Jožef II. Leta 1784 je bila ustanovljena prva policijska direkcija na Dunaju, od leta 1791 pa je policijska direkcija delovala tudi v Ljubljani.[3] Sredi 19. stoletja je bilo ustanovljeno še orožništvo ali žandarmerija, ki je bil vojaško organiziran del uniformirane policije. Opravljalo je policijske naloge na podeželju in v (manjših) mestih.[4]
Za varnost v posameznih občinah so skrbeli tudi občinski redarji ali stražniki, ki so jih občinske oblasti plačevale iz lastnih sredstev. V Škofji Loki se delo stražnika prvič omeni konec leta 1866, ko se je mestni odbor odločil, da “postavijo enega z letno plačo 200 gld. Ta stražnik naj služi izključno mestu Loki.”[5] Istega leta je mestni odbor sklenil nastaviti nočnega čuvaja, čigar naloga je bila opozoriti v primeru ognja ali požara, pomagal pa je tudi stražniku. Leta 1882 je mesto zaposlilo še enega stražnika. Nadstražnik in stražnik sta imela službeno uniformo, oborožena pa sta bila s sabljo. Ob večjih dogodkih (sejmi, shodi, zborovanja itd.) jima je pomagal tudi mestni sluga.
Z uvedbo orožništva na Kranjskem v 50. letih 19. stoletja je bilo rokovnjaštvo zatrto.[6] Najbolj znan in eden od zadnjih rokovnjačev na Kranjskem je bil Franc Ziherl – Dimež, ki so ga leta 1852 prijeli loški žandarji.[6] Dimež je kmalu po obsodbi pobegnil iz osiješkega zapora in še naprej ustrahoval prebivalstvo na Gorenjskem. Umrl je v Trzinu leta 1862, ko se je ob požaru v pekarni zadušil v dimu.[8] Kmetijske in rokodelske novice so ob tem zapisale: “… in tako mu je nomen bil omen.”[9]
Pripravila: Biljana Ristić
Literatura:
Čelik, Pavle, geslo Orožništvo, Enciklopedija Slovenije, zv. 8, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994, str. 170–171.
Čelik, Pavle, Pritožbe zoper može postave na Slovenskem (185–2017), Arhivi, let. 42, št. 1, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 45–82.
Dr. Kos, Franc, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Matica Slovenska, 1894.
Holz, Eva, geslo Rokovnjaštvo, Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana str. 266.
Stariha, Gorazd, Dimež in njegovi: O Kranjskih Janezih, ki so služili cesarju najraje kar v domačih gozdovih, ali: oporečnik po kranjski, Zgodovinski časopis, let. 51, št. 4, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1997, str. 483–516.
Štukl, France, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, Gradivo in razprave, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Škofja Loka, 1979.
Vilfan, Sergij, geslo Policija, Enciklopedija Slovenije, zv. 9, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995, str. 69–70.
Časopisni viri:
Kmetijske in rokodelske novice, št. 7, 12. februar 1862, str. 56.
Kmetijske in rokodelske novice, št. 95, 27. november 1852, str. 380.
[1] Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke, str. 675.
[2] Vilfan, geslo Policija, str. 69.
[3] Čelik, Pritožbe zoper može, str. 47.
[4] Čelik, geslo Orožništvo, str. 170–171.
[5] Štukl, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, 1979, str. 7.
[6] Holz, geslo Rokovnjaštvo, str. 266.
[7] Kmetijske in rokodelske novice, št. 95, 27. november 1852, str. 380.
[8] Stariha, Dimež in njegovi, str. 511.
[9] Kmetijske in rokodelske novice, št. 7, 12. februar 1862, str. 56.