Škofjeloške lekarne v 19. stoletju

V prvi polovici 19. stoletja, ko Škofja Loka še ni imela javne lekarne, se je prebivalstvo za nasvete in zdravila obračalo na samostansko lekarno. Te so v širši habsburški monarhiji tedaj še smele oskrbovati mesta brez javnih lekarn z zdravili. Nekateri samostani so namreč imeli urejeno posebno sobo za pripravo in hrambo zdravil, imenovano apoteka, ter medse sprejemali dekleta in ženske, strokovno izobražene na lekarniškem področju.

Škofjeloško samostansko lekarno so do konca 18. stoletja vodile klarise. Klariški red pa je bil z jožefinskimi reformami leta 1782 ukinjen in v Škofjo Loko so prišle uršulinke. Te so poleg samostanskega poslopja prevzele tudi samostansko lekarno, lekarniško dejavnost pa je dalje vodila lekarnarica Marija Rozalija Rauber, ki je z razpustom reda klaris prestopila med uršulinke. Ob lekarni se v škofjeloškem samostanu omenjajo tudi kuhinja za izdelovanje sirupov in zdravilnih likerjev, apotekarska klet in apotekarski vrt, namenjen gojenju zdravilnih rastlin. V lekarni so se pripravljala zdravila za redovniško skupnost, uršulinke pa so z njimi oskrbovale še gojenke in okoliško prebivalstvo, zlasti uboge.

Marijo Rozalijo Rauber, m. Angelo, je po smrti leta 1817 v lekarni nasledila m. Terezija Ramspracher. Lekarništva se je izučila v rojstnem Gradcu. V času njenega vodstva je bila v lekarni zaposlena tudi t. i. farmacevtska služkinja. Kot lekarnarici in bolničarki se v samostanski kroniki navajata še m. Ignacija Potočnik od sv. Angele ter m. Anna Jožefa Peharc, ki je poleg omenjenih zadolžitev opravljala delo vrtnarice, za lekarniški poklic pa se je izobrazila v Celovcu. Slednja je znanje o lekarniškem delu in pripravi zdravil predala zadnji znani lekarnarici v uršulinski lekarni Mariji Stanonik, m. Brigiti. Za vzrževanje vrta in izdelovanje zeliščnih čajev je v zadnjih desetletjih samostanske lekarne skrbela Terezija Polž, s. Sienesis.

Kljub ustanovitvi prve javne lekarne v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja se je večina okoliškega prebivalstva za zdravstvene nasvete in zdravila še vedno obračala na uršulinke. Vseeno pa je nova javna lekarna za samostansko pomenila začetek prenehanja izdaje zdravil zunanjim odjemalcem. Tako je leta 1893 cesarsko-kraljevo okrajno glavarstvo v Kranju sprejelo odločitev, da samostan ne sme več pripravljati in izdajati zdravil za okoliško prebivalstvo in gojenke v samostanu. Dokončno je bila samostanska lekarna ukinjena leta 1901.

Javna lekarna in njeni lastniki

Ustanavljanje novih javnih lekarn je bilo na Kranjskem v pristojnosti deželnih in mestnih oblasti, ki so pri odločitvi za podelitev koncesije novi lekarni upoštevale število že obstoječih javnih lekarn in število prebivalstva v mestu. To se je odražalo zlasti v manjših mestih z malo prebivalcev, ki so prve javne lekarne dobila dokaj pozno. V Okrajnem glavarstvu Kranj se je z javno lekarno prvi ponašal Kranj. Ustanovljena je bila leta 1787. Sledila je ustanovitev lekarne v Škofji Loki leta 1860 in nazadnje še v Tržiču leta 1899.

Leta 1860 se je v Škofjo Loko preselil lekarnar Karl Fabiani, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev koncesije za odprtje lekarne. Lekarna z uradnim imenom Apotheke S. Krönung Maria (Lekarna pri Mariji Pomagaj) je bila najprej v pritličju starega župnišča na naslovu Mesto 118 (danes Mestni trg 38). Karl jo je že leta 1868 preselil v pritlične prostore sosednje hiše Mesto 119 (danes Mestni trg 37), ki je bila v lasti mestnega zdravnika dr. Antona Arka. Ob Karlovi smrti je zakonodaja dopuščala, da koncesija za to dejavnost preide na vdovo ali druge dediče, s čimer je leta 1885 lastnica lekarne postala vdova Hedviga Fabiani. Ker ni bila izšolana na farmacevtskem področju, so morali lekarno upravljati t. i. provizorji, ki so bili ustrezno kvalificirani. Tako se v škofjeloški lekarni omenjata dva apotekarska provizorja, Anton Kibitz in Josef Hugo Pietsch, poleg njiju je bil kot apotekarski praktikant zaposlen še Karlov in Hedvigin najmlajši sin Johanes Alois Fabiani. Nadzor nad lekarno in izvajanje rednih vizitacij pa sta sodila med pristojnosti takratnega loškega zdravnika dr. Antona Arka.

Novembra 1891 se je kot novi provizor v škofjeloški lekarni začel navajati lekarnar Josef Zenotti, ki je kmalu po prihodu s Hedvigo Fabiani sklenil zakupno pogodbo za lekarno. Pogodba je bila predčasno prekinjena, saj je Hedviga lekarno prodala veletrgovcu in posestniku Francu Guštinu iz Metlike. Ta je lekarno namenil svoji hčeri Ani, ki se je leta 1894 poročila z lekarnarjem Ervinom Burdychom. Burdych je študij farmacije zaključil na zagrebški fakulteti in nato delal v lekarni Wach v Metliki, leta 1895 pa se je z ženo Ano preselil v Škofjo Loko in prevzel lekarno Pri Mariji Pomagaj. V deželni obrtni register v Ljubljani jo je vpisal po uradnem prepisu koncesije v letu 1896, in sicer kot E. Burdych, Lekarna v Škofji Loki.

Z letom 1901 je Ervin Burdych sklenil kupno pogodbo za zemljišče v Kapucinskem predmestju, kjer je načrtoval gradnjo enonadstropne vile. Burdychova vila je bila zgrajena 28. 7. 1904, v njej pa je svoje mesto našla tudi lekarna z laboratorijem, prostorom za hrambo zdravil in medicinskih pripomočkov ter kletjo. Poleg magistra Ervina Burdycha kot vodje je do začetka prve svetovne vojne v njej delalo manjše število t. i. aspirantov, ki so opravljali enoletno študijsko prakso. Lekarna je bila v poletnem času odprta med 6. uro zjutraj in 9. uro zvečer ter v zimskem med 7. uro zjutraj in 8. uro zvečer. Dela proste dneve so predstavljale le nedelje in prazniki. Vodja lekarne je bil zadolžen še za opravljanje nočne službe.

Po virih sodeč naj bi lekarna prinašala le skromen dohodek, s katerim je lekarnar težko preskrboval celotno družino. Začetek prve svetovne vojne pa je položaj lekarn še dodatno poslabšal. V vojnih letih so se namreč soočale s pomanjkanjem zdravil in drugih surovin ter hudimi kadrovskimi težavami zaradi vpoklicev v vojsko. Škofjeloška lekarna v tem ni bila nikakršna izjema in viri kažejo, da je med vojno Burdych v njej delal sam. Lekarno je vodil vse do leta 1924, ko ga je nasledil sin Otokar.

Pripravila: Sara Šifrar Krajnik

 

Literatura in viri

Ferle, Mojca, Ljubljanske lekarne do konca 2. svetovne vojne: Razcvet lekarn in blagostanje lekarnarjev, v: Tjaša Hace in Mojca Ferle, ur., Receptum: sedemdeset let Lekarne Ljubljana. Ljubljana 2019, str. 32–57.

Ganzinger, Kurt, Die Wiener Klosterapotheken und ihre Heilmittel, v: Sammlung Religiöse Volkskunde mit der alten Klosterapotheke in ehemaligen Wiener Ursulinenkloster, Österreichische Museum für Volkskunde, Dunaj 1867, str. 13–15.

Hančič, Damjan, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris – 18. stoletje, v: Arhivi, let. 16, št. 2, 2003, str. 315–328.

Kogoj, Marija Jasna, Uršulinke na Slovenskem: ob 200-letnici prihoda uršulink v Škofjo Loko. Izola [i. e.] v Ljubljani 1982.

Minařik, Franc, Minařikova zbrana dela (ur. Štefan Predin). Maribor 2000.

Škerjanc Kosirnik, Breda, Zgodovina in razvoj lekarništva na Gorenjskem. Kranj 2008.

Šifrar Krajnik, Sara, Lekarništvo na Loškem: Od samostanske lekarne do Gorenjskih lekarn. Kranj 2023.

AS/185, Cesarsko-kraljevo ministrstvo za notranje zadeve, t. e. 91.

AS/594, Lekarniška zbornica, t. e. 3.

AS/594, Lekarniška zbornica, 1887–1897, t. e. 21.

AS 594, Lekarniška zbornica, t. e. 28.

AUŠL, Kronika 1683–1981, t. e. 2.

AUŠL, Chronik des Ursulinenkonventes in Bischoflack, t. e. 2.

AUŠL, Statistika uršulink v Škofji Loki od ustanovitve samostana 1782 do 1941, t. e. 8.

AUŠL, Mrliška knjiga 1928–1981, t. e. 8.

SI_ZAL_LJU/85, Ervin Burdych, lekarna, Škofja Loka, 1896, t. e. 125.

SI_ZAL_ŠKL/63, Komunalne in gradbene zadeve, t. e. 113.

SI_ZAL_ŠKL/63, Popis prebivalstva, 1890, t. e. 162.

SI_ZAL_ŠKL/299, Spisi 3–1080, 1891–1826, t. e. 75.

SI_ZAL_ŠKL/318, Burdych Evgen: šolski list, t. e. 1.

SI_ZAL_ŠKL/364, Notarska pisma, 1901, t. e. 327.