Sreda, 1. september 2021

Smrt s koso

Relief na zunanji steni Loškega gradu

Smrt s koso <em>Foto: Janez Pelko</em>
Foto: Janez Pelko
Smrt s koso <em>Foto: Janez Pelko</em>
Foto: Janez Pelko

Cerkev sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko je bila prvič omenjena že v 13. stoletju. Leta 1710 so začeli baročno cerkev graditi po načrtih Matija Mačka iz Žabje vasi pri Poljanah, zaradi medvojnih poškodb pa so jo leta 1954 podrli. Večina notranje opreme je bila med drugo svetovno vojno uničena. Nekaj redkih predmetov so uspeli rešiti domačini, nekatere so pripeljali v Loški muzej. Eden od teh je najverjetneje gotski, mogoče pa romanski, relief Smrti s koso, ki je danes vzidan v zunanjo steno Loškega gradu, blizu glavnega vhoda v muzej. Podoba Smrti kot okostnjaka s koso je danes univerzalno prepoznavna, tako v posvetnem kot verskem kontekstu, njeni izvori, ki niso scela grško-latinski, ne krščanski, pa so precej zanimivi.

Najdaljša stranica ohranjenega spomenika iz Poljan meri 81 cm, krajša 65 cm, v širino pa dobrih 61 cm. Prvotno je bila podoba najbrž nekoliko večja, saj je spodnji desni kot odlomljen. Relief je plitek, malo globlje so vrezane edino okrogle oči okostnjaka. Tudi obod lobanje je nekoliko globlje klesan, medtem ko je nosna votlina plitkejša, ostale poteze obraza pa so danes že izbrisane (ali pa jih morebiti nikoli ni bilo). Ploščo obroblja še dekorativen šiv, sestavljen iz trikotnih elementov, nanizanih v dve vrsti. Na reliefu iz Poljanske doline so proporci nerealistično prikazani, saj so kosti rok v primerjavi s trupom veliko prekratke. Nepoznavanje anatomije človeškega telesa pa je najbolj očitno v nepravem številu reber – okostnjak ima na desni strani prikazana tri rebra, na levi pa štiri. Nekoliko bolj realistično obliko ima medenica, na katero se priključi hrbtenica s trtico. Podoba se zaključi pri okostnjakovih kolenih, torej ni celopostavna. Anatomske nerodnosti za čas nastanka spomenika niso presenetljive. Dela s področja anatomije, ki so bila pomembna (tudi) za likovno umetnost, so namreč precej mlajša. Prav tako moramo imeti v mislih, da gre prejkone za simbolično upodobitev, za katero realistično, naravi zvesto upodabljanje, niti ni tako pomembno.

Podobe mrtvih in okostnjakov poznamo že iz antike, na primer z nagrobnikov ali posod za pitje, vendar nosijo drugačen pomen kot srednjeveške podobe. V antiki imajo okostnjaki navadno pomen izgube in žalosti ali pa služijo kot opomin, da je življenje kratko in da se moramo veseliti, dokler se lahko. Likovne upodobitve s poosebljeno Smrtjo pa se pred poznim srednjim vekom le redko pojavljajo in njihove začetke povezujemo s sholastično filozofijo 12. stoletja. Filozofi, kot sta bila Albert Veliki in Tomaž Akvinski, so pod vplivom Aristotela začeli gledati na smrt kot del božjega načrta – vsa stvarnost je sama po sebi dokaz za božji obstoj; in s propadom stvari se njihov duhovni del (ponovno) združi s stvarnikom. S sholastično filozofijo, ki je svojo pozornost obrnila k skrbnemu preučevanju narave in s tem tudi k študiju človeškega telesa, se je povečalo tudi zanimanje za človeško anatomijo, te spremembe pa je začela odražati likovna umetnost. Okostnjak je postal podoba za smrt, ki je na sprejemljiv način – v primerjavi z upodobitvijo razpadajočega trupla, kjer je občutek groze bolj stopnjevan – odražal naravno spremembo telesa po smrti in hkrati lahko prepričljivo ponazarjal njeno silno moč končati življenje. Smrt namreč s tem, ko ji pripišemo človeške lastnosti, postane dejavna in v zahodnoevropskem kontekstu samostojna, v krščanskem kontekstu od Boga neodvisna sila, ter tudi nevarna in prežeča.

Poosebitev Smrti lahko v roki drži srp ali koso, kot na reliefu iz Poljan, v nekaterih upodobitvah, na primer v ikonografskem motivu Triumf Smrti, pa tudi meč ali lok s puščicami. Da je ravno kosa postala orodje Smrti tudi v kontekstu krščanske umetnosti, je najbrž vpliv klasične in helenistične tradicije. V povezavi s smrtjo namreč niti Stara niti Nova zaveza ne govorita o kosi, temveč obe omenjata srp, ki bo posekal plevel. Srp se omenja še v knjigi Razodetij kot orodje kaznovanja, izobčenja. V grški mitologiji sta srp in kosa atribut Kronosa, boga časa. Tudi krila in peščena ura, s katerima je včasih prikazana poosebitev Smrti, sta znana atributa tega boga. Njegova kosa je v antiki postala simbol za čas, saj aludira na kmetijski cikel, v katerem pokosimo hrano za živali, ki je nujna za njihovo preživetje. V metaforičnem smislu pa človeka opominja na kratkost in krhkost življenja, saj so vse živeče stvari na koncu pokošene. Smrt je tako naraven, samoumeven del cikla časa.

Pripravila: Nina Misson

Literatura:

  • Shirley M. CARRADE, The Black Death in the Medieval World: How Art Reflected the Human Experience Through a Macabre Lens, California, 2016 (magistrska naloga).
  • Samuel L. MACY (ur.), Encyclopedia of Time, New York 1994.
  • Jože ŠTUKL, Temeljni kamen baročne cerkve sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko, Loški razgledi, 58, 2011, pp. 31–46.
  • Alberto TENENTI, Občutje smrti in ljubezen do življenja v renesansi, Ljubljana 1987.
  • Ingrid VÖLSER, The Theme of Death in Italian Art: The Triumph of Death, Montréal 2001 (magistrska naloga).

Deli naprej