Svete nedelje na splošno – 2. del

Vizualno učilo

Svete nedelje delujejo kot ilustrirana pridiga. S svojo kompozicijo gledalcu nazorno prikazujejo abstraktno zapoved o nedeljskem počitku in imajo vlogo mnemotehničnega sredstva. Še danes večini ljudi pri učenju najbolj pripomorejo prav vizualne spominske opore in svete nedelje so jih izkoristile za katehezo.[1] Učinek je bil toliko večji v času, ko je bilo v vsakdanu ljudi manj vizualnih sporočil kot danes in so imela ta zato še večjo moč.[2]

Stenske poslikave svetih nedelj so izvedene večinoma v velikih formatih, kar je še povečalo njihov učinek na vernike. Velike dimenzije so pritegnile oko gledalca in poudarile pomembnost naslikanega. Ponavadi je svetim nedeljam dodeljeno tudi bolj vidno mesto. V Crngrobu se Sveta nedelja nahaja ob vhodu, kjer jo je obiskovalec stare romarske cerkve Marijinega oznanjenja hitro zagledal. Posebno v razgibanem alpskem svetu so svete nedelje slikali tudi na zunanjosti cerkva, tako da jih je možno uzreti od daleč ali iz bližnje naselbine.[3] Tudi v Podrebri pri Polhovem Gradcu je Sveta nedelja naslikana na zunanji steni cerkve sv. Elizabete, obrnjeni proti vasi. Ob njej je naslikan še sv. Krištof, čigar podoba naj bi ščitila vernike pred nenadno smrtjo, če so zjutraj usmerili pogled vanjo – Sveta nedelja pa jih je opominjala na grešnost nedeljskega dela.[4]

Kako so sveto nedeljo brali

Vsak srednjeveški vernik je sporočilo motiva svete nedelje lahko razbral sam. Poznal je cerkvene in posvetne prepovedi nedeljskega dela, prepoznal svoje delo med številnimi vsakdanjimi orodji in razumel analogijo med temi orodji in simboli Jezusovega mučeništva.[5] Tako je gledalec sestavil sporočilo celega motiva – da v nedeljo vernik s prepovedanimi opravili ponovno muči Odrešenika. Da gre brez dvoma za predvideno branje freske, potrjuje napis nad italijansko sveto nedeljo, ki je nastala približno 20 let po crngrobški. V kraju Castelsantangelo sul Nera v Markah so namreč nad Sveto nedeljo v cerkvi sv. Martina ohranjene besede “Na ta način žalimo sveto nedeljo”.[6]

^{Castelsantangelo sul Nera, sv. Martin (med 1470 in 1480). Italijanski izvirnik napisa se glasi: “In questo modo offendamo la sancta domenica.”}

Čeprav je bilo kot v Castelsantangelu sporočilo svete nedelje kdaj ubesedeno, motiv ne upodablja določenega krščanskega besedila. Sveta nedelja je zanimiv motiv, ker ga namreč ni možno najti v srednjeveški krščanski literaturi. Svete nedelje zahtevajo od vernika, naj se ravna po tretji Božji zapovedi “posvečuj Gospodov dan”, vendar ne izvirajo iz pisnih zahtev po njej. Besedila o tej tretji zapovedi ne dajejo enakega poudarka tako širokemu naboru fizičnega dela. Za razliko od svetih nedelj dajo več pozornosti grešnim užitkom in trgovanju.[7]

Sveta nedelja je verjetno izum pridigarjev. Z vsemi ikonografskimi elementi na njih kakor pridiga spodbujajo gledalca k pokori in spovedi.[8] Kršitve nedeljskega počitka so za vernika vizualizirane z ranami, ki mu jih kaže Kristus trpin. Številna vsakdanja orodja so na svetih nedeljah pogosto obrnjena proti Odrešeniku z ostrim robom, se vanj neposredno zabadajo ali pa jih z njegovim telesom povezujejo črte. Vernik je jasno videl posledice svojih (potencialnih) kršitev nedeljskega počitka.[9] Tako kot v Crngrobu, Podrebri pri Polhovem Gradcu in tudi v Castelsantangelu so posledice za kršitelje podkrepljene še s posmrtno kaznijo. Na nekaterih svetih nedeljah jo prikazuje prizor grešnih duš, ki trpijo peklensko pogubo. Ne oznanjajo pa svete nedelje brezupa. Vernik je namreč povabljen, da se grehov spove. V središču mu Kristus trpin oznanja s svojimi ranami večno življenje in obljublja milost.[10]

^{Biella, katedrala Svete Marije Velike (med 1460 in 1465). Na Sveti nedelji v Bielli so vsakdanja orodja proti Kristusu trpinu obrnjena z ostrim ali funkcionalnim delom, povezana z njegovim telesom s črtami, nekatera pa ga neposredno ranijo.}

Portret dela

Svete nedelje niso le okno v duhovni svet naših prednikov. Med drugimi nabožnimi motivi iz srednjega veka izstopajo tudi zaradi količine materialne kulture, ki je na njih prikazana. V prizorih ali posamično na svetih nedeljah ne najdemo le številnih orodij iz vsakdanjega življenja. Poročajo nam o oblačilni kulturi podeželja in mesta, stavbarstvu in pohištvu, celo o obrtnih tehnikah, kot je na primer “crngrobška pletilja”, ki dela z visečimi statvami.[11]

Bogastvo teh zgodovinskih virov pa nekoliko omejita nenatančnost in delo s predlogami. Simboli vsakdanjih dejavnosti so upodobljeni zelo preprosto, z osnovnimi in najcenejšimi barvami ter se prilagajajo prostoru, ki jim je na voljo. Če so bili z njim omejeni, so umetniki posamična orodja lahko povečali ali skrčili.[12] Izjema pa je na primer Sveta nedelja v italijanskem Teseru v pokrajini Trento, ki jo odlikuje natančna upodobitev vsakdanjih orodij.[13] Toda tako iznakažene resnične dimenzije orodij niso ogrozile razumevanja podob. Bolj kot na zvesto preslikavanje resničnega sveta so se avtorji svetih nedelj zanašali na razpoznavnost ikonografskih formul, ki so bile razumljive v širšem kulturnem območju. Posplošene oblike orodij so bile lahko ne glede na lokalne specifike prepoznavne na Kranjskem ali v Cornwallu. Ikonografske formule pa so se tudi prenašale med umetniki z grafičnimi predlogami, s katerimi so si pomagali pri delu.[14] V Crngrobu je na primer prizor moškega, ki si greje noge ob ognju, ustaljena podoba za mesec februar v srednjeveških ilustriranih koledarjih. Ti so bili slikarju vir tudi za druge prizore na crngrobški Sveti nedelji.[15]

^{Tesero, sv. Rok (1557). S 56 različnimi orodji in prizori, ki obkrožajo Kristusa Trpina, se Sveta nedelja v Teseru po številu prikazanih dejavnosti kosa s crngrobško.}

Orodja in opravila na svetih nedeljah nam razkrivajo odnos ljudi do njihovega dela. Simboli kmetijskega dela so manj pogosti kot pa orodja, ki niso agrikulturne narave. Ker je bilo agrikulturno delo tako vseprisotno med 14. in 16. stoletjem, so se verjetno ljudje močneje identificirali z bolj specializiranimi dejavnostmi. Poznosrednjeveške skupnosti namreč tudi na podeželju niso bile vedno izključno kmetijske.[16]

Dvoumnost in odstranjevanje svetih nedelj

V času protireformacije je sveta nedelja postala nezaželena. Decembra 1563 je dekret Tridentinskega koncila ukazal, naj se odstranijo cerkvene “podobe lažnih dogem”.[17] Med takšne je spadala tudi sveta nedelja, saj se je motiv najverjetneje izkazal kot preveč dvoumen. Namig ponujajo angleška volila, ki omenjajo svete nedelje. Iz njih je znano, da so nekateri tamkajšnji verniki v 15. stoletju želeli, da se po njihovi smrti prižiga svečo pred podobo svete nedelje. To je bila v poznosrednjeveški Angliji značilna oblika češčenja svetnikov. Zato se zdi, da je vsaj v Angliji svete nedelje ljudstvo (zmotno) začelo razumeti kot enega izmed svetnikov.[18] To pa je lahko dokaz, da so bile skrbi posttridentinske Cerkve o dvoumnih podobah, ki ljudstvo vodijo v zmoto, upravičene tudi drugod.

Skoraj sočasno, kot je nastala zadnja freska Sveta nedelja v Pfannsdorfu na avstrijskem Koroškem,[19] so to podobo že začeli odstranjevati s cerkvenih sten. Na Slovenskem o tem priča vizitacijsko poročilo škofa Agostina Valierja iz leta 1580. V skladu s tridentinskimi priporočili je škof ob obisku koprske škofije ukazal, naj se “podoba Svete nedelje” v cerkvi sv. Andreja v Koštaboni odstrani. Za razliko od svete nedelje, ki naj bi se v Koštaboni nahajala na oltarju Svete Trojice,[20] pa so nekatere svete nedelje kljubovale cerkvenim dekretom. Vercellijski škof je leta 1571 ukazal odstraniti Sveto nedeljo v Bielli, vendar njegov ukaz ni bil izvršen. To nam kaže, da so včasih lokalni duhovniki raje sledili željam svoje skupnosti in tako omogočili nekaterim svetim nedeljam, da so se ohranile do danes. Odločitev, da se neka podoba ne odstrani, je bila lahko čisto pragmatična, saj so priljubljene podobe prinašale svoji cerkvi dohodek v obliki darov.[21] Paradoksalno pa so se nekatere svete nedelje ohranile prav zato, ker so jih želeli odstraniti. Belež, s katerim so jih prekrili, jih je pomagal zaščititi do danes.[22] Izpod beleža so v restavratorskih posegih v letih 1965 in 1966 odkrili Sveto nedeljo na Podrebri pri Polhovem Gradcu.[23]

^{Pfannsdorf, sv. Filip (1576). Najmlajša Sveta nedelja je nastala v naši geografski bližini, na avstrijskem Koroškem.}

Pripravil: Urban Koložvari

Literatura

Baš, Angelos. “Noše na freski Sv. Nedelje v Crngrobu”. Loški razgledi 3, št. 1 (1956): 175–182.

Carrol, Michael P. “The Saint Formerly Known as Christ: Some General Lessons for Catholic Historiography from an Obscure Case”. The Catholic Historical Review 105, št. 2 (2019): 251–274.

Koman, Dušan. “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”. Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 44–59.

Kretzenbacher, Leopold. Nachtridentinisch untergegangene Bildthemen und Sonderkulte der “Volksfrömmigkeit” in den Südost-Alpenländern. Sitzungsberichte der Bayerischen Akademie der Wissenschaften zu München, Philosophisch-Historische Klasse, 1994,1. Verl. der Bayerischen Akad. der Wiss, 1994.

Lavrič, Ana. Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o Koprski škofiji iz leta 1579. ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 1986.

Reiss, Athene. The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting. British Archaeological Reports Ltd, 2000.

Rigaux, Dominique. Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale. La librairie des humanités. L’Harmattan, 2005.

Stelè, Francè. “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”. Razprave II, 1944, 399–438.

Šifrer Bulovec, Mojca. “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”. Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 57–80.

Timmermann, Achim. “Vain Labor(?): Things, Strings, and the Human Condition in the Art of Giovanni Baleison”. Res: Anthropology and Aesthetics 65–66 (marec 2015): 224–41.

Záruba-Pfeffermann, Josef. “Sváteční Kristus The Sunday Christ.” Doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008. https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full.

Slikovni viri

Castelsantangelo sul Nera (sv. Martin): https://www.docartis.com/Marche/Castelsantangelo%20sul%20Nera/private/Castelsantangelo_Chiese%20Santuari.htm

Biella (Sveta Marija Velika): Josef Záruba-Pfeffermann, “Sváteční Kristus The Sunday Christ” (doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008), https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full, 221.

Tesero (sv. Rok): https://www.progettostoriadellarte.it/2022/11/21/il-cristo-della-domenica/

Pfannsdorf (sv. Filip): Záruba-Pfeffermann, Sváteční Kristus, 257.

 

[1] Dominique Rigaux, Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale, La librairie des humanités (L’Harmattan, 2005), 19, 150.

[2] Dušan Koman, “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”, Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 56.

[3] Rigaux, Le Christ du dimanche, 125–126.

[4] Koman, “Freska Svete nedelje”, 45.

[5] Athene Reiss, The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting (British Archaeological Reports Ltd, 2000), 58.

[6] Francè Stelè, “Ikonografski kompleks slike ‚Svete Nedelje‘ v Crngrobu”, Razprave II, 1944, 12.

[7] Reiss, The Sunday Christ, 59; Francè Stelè, “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”, Razprave II, 1944, 34.

[8] Rigaux, Le Christ du dimanche, 151.

[9] Achim Timmermann, “Vain Labor(?): Things, Strings, and the Human Condition in the Art of Giovanni Baleison”, Res: Anthropology and Aesthetics 65–66 (marec 2015): 229, 233.

[10] Rigaux, Le Christ du dimanche, 51–52.

[11] Angelos Baš, “Noše na freski Sv. Nedelje v Crngrobu”, Loški razgledi 3, št. 1 (1956): 175; Mojca Šifrer Bulovec, “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”, Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 65–67.

[12] Reiss, The Sunday Christ, 15.

[13] Rigaux, Le Christ du dimanche, 166–168.

[14] Rigaux, Le Christ du dimanche, 158–159.

[15] Stelè, “Ikonografski kompleks”, 417–422.

[16] Rigaux, Le Christ du dimanche, 168; Reiss, The Sunday Christ, 39–40.

[17] Leopold Kretzenbacher, Nachtridentinisch untergegangene Bildthemen und Sonderkulte der “Volksfrömmigkeit” in den Südost-Alpenländern, Sitzungsberichte der Bayerischen Akademie der Wissenschaften zu München, Philosophisch-Historische Klasse, 1994,1 (Verl. der Bayerischen Akad. der Wiss, 1994), 13–14.

[18] Michael P. Carrol, “The Saint Formerly Known as Christ: Some General Lessons for Catholic Historiography from an Obscure Case”, The Catholic Historical Review 105, št. 2 (2019): 263–266.

[19] Josef Záruba-Pfeffermann, “Sváteční Kristus The Sunday Christ” (doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008), https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full, 257.

[20] Ana Lavrič, Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o Koprski škofiji iz leta 1579 (ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 1986), 96–99.

[21] Rigaux, Le Christ du dimanche, 218–219, 337.

[22] Rigaux, Le Christ du dimanche, 215.

[23] Koman, “Freska Svete nedelje”, 45.