Svetila na Gorenjskem pred elektrifikacijo

V našem predalpskem prostoru so ljudje za razsvetljavo uporabljali predvsem trsko. Trska iz smrekovega, borovega in javorovega lesa je bila cepljena, bukovo pa so oblali. Zatikali so jo v špranje zidu, največkrat pa so jo pripeli v leseno, pozneje železno držalo, imenovano čelešnik ali svetarnik. V zidanih hišah so imeli ponekod v veži in osrednjem bivalnem prostoru v zidu vdolbino z odprtino za odvod dima, v kateri so kurili trske za razsvetljavo. Imenovali so jo leva.

V nekaterih hribovskih kmetijah na Loškem so si s trskami svetili še do 20. stoletja, v bolj odročnih predelih pa vse do prve svetovne vojne. V bohinjskem koncu se je najdlje ohranil dimnik, dimnjek. To je bila poldrugi meter dolga lesena škatla tik nad vogalom peči v hiši. Prostor so razsvetlili tako, da so pod dimnikom prižigali trske.

Oljenka je svetilo na olje. Na Loškem so uporabljali laneno, žirovo in oljčno olje. V olje namočeni stenj so po gorenju prirezovali s posebnimi škarjami. Pri zgorevanju so nastajali saje, dim in smrad.

Leščerba je svetilo v obliki manjše odprte ali zaprte posode s stenjem, napolnjene z lojem ali oljem. Ljudje so jo obešali pod strop ali pa je stala na štobru – lesenem, struženem podstavku na mizi. Ivan Tavčar v povesti Cvetje v jeseni piše: “Leščerbe so stale na štobrih, majhnih lesenih stebričkih, od koder je izhajalo prejkone tudi ime. Če se je v kaki gostilni nabirala nevihta (da se je pripravljalo k pretepu, op. a.), je gospodar najprej ukazal gospodinji ali dekli, da je štobrčke v kraj spravila, ker so bili za tepež pripravno orodje.”

Ljudje so si svetili tudi s svečo, narejeno iz čebeljega voska ali živalskega loja. Lojne sveče so dajale slabšo svetlobo. V povesti Cvetje v jeseni Tavčar zapiše: “Spravili so me spat v gorenjo hišo. Lojena sveča se je prižgala, da nam je svetila po temnih stopnicah, in vzeli smo tudi 'hlapca' s seboj, da sem mogel ugasniti luč, kar pri lojni sveči ni bila malenkost. […] Legel sem v posteljo na plevnico, ki je bila za moje kosti precej trda. S 'hlapcem' sem strl luč, da je po vsej gorenji hiši neprijetno zadišalo.” Šele v 30. letih 19. stoletja je na trg prišla stearinska sveča, 30 let pozneje pa še parafinska.

Med največjimi porabniki voščenih sveč je bila Cerkev, saj goreča sveča predstavlja božjo prisotnost. Z njimi so si domove razsvetljevali le najbogatejši sloji prebivalstva. Drugi so lojne, voščene in blagoslovljene sveče prižigali le ob posebnih priložnostih (sv. krst, sv. obhajilo, pri umirajočem, na pogrebu, “hudi uri”).

Stojalo za eno ali več sveč imenujemo svečnik ali lajhtar. Svečo vanj lahko nataknemo na koničast trn ali vstavimo v tulec na svečniku. Po izvoru, obliki, materialu in uporabi jih delimo na grajske, cerkvene, meščanske in kmečke.

V grajskem okolju je svečnik na Loškem prvič omenjen leta 1315. Med starejše sodijo kovani. Najstarejši ohranjeni svečnik, ki naj bi izviral s kmetije v škofjeloški okolici, datira v 16. ali začetek 17. stoletja. Svečnike iz lesa so za meščanske in cerkvene naročnike na Loškem rezljali tudi loški podobarji. Ohranjeni leseni svečniki so v glavnem struženi, nekateri delno rezljani, redki delno pobarvani z oljno barvo.

Stekleni, medeninasti, pločevinasti, porcelanasti ali emajlirani svečniki so bili po večini izdelani v manufakturah na ozemlju avstro-ogrske monarhije v začetku 20. stoletja in jih je bilo mogoče izbrati in naročiti po katalogih, ki so jih imeli trgovci z mešanim blagom tudi na Loškem.

Velik napredek v vsakdanji razsvetljavi je pomenila petrolejka, patentirana leta 1853. Po svetilnosti je bila od tri- do tridesetkrat močnejša od sveče. Na Slovenskem so se po letu 1860 razširile najprej med premožnejšimi družbenimi plastmi. Jernej Gašperin, žebljar iz Škofje Loke, je leta 1864 v svoj dnevnik zapisal: “Teško že čakam, da bi že kupili lampa po novi šegi, in novim oljam, ki tako lepo sveti, kir se že po večih hišah ta svetilnica nahaja”.

Na loškem podeželju so se petrolejke ali lampe z glažem, šturmlampe uveljavile pozneje. V stari Jugoslaviji pa so jih poznali po vseh hribovskih vaseh na Loškem.

V nekaterih delih Slovenije so si delovni prostor razsvetljevali s posebej oblikovanimi lučmi. Tržiški čevljarji so na leseno stojalo, sredi katerega je gorela sveča, pozneje petrolejka, obesili štiri steklene krogle, ki so kot zbirne leče oddajale močnejšo, enakomerno, točkovno svetlobo.

S podobno svetilko so si svetili sitarji v vaseh med Kranjem in Škofjo Loko. “Za razsvetljavo smo imeli petrolejke, ki so visele na 'statlah' (statvah op. a.) […] Spredaj je bila luč, zadaj pa krogla z vodo – zajc, smo rekli tej krogli.”

Posebno razsvetljavo so pri svojem delu potrebovali tudi rudarji. Svetili so si s trskami, baklami, svečami, oljenkami in leščerbami. V rudnikih, v katerih je prisoten metan, je odprt ogenj predstavljal nevarnost eksplozije. K večji varnosti rudarjev je prispeval izum bencinske Davyjeve varnostne svetilke, ki je zaznavala prisotnost plina v rovu. Leta 1900 so v rudnikih začeli uporabljati plinske svetilke – karbidovke, ki so svetile štirikrat močneje kot leščerbe.

Ljudje so “luč” na večernih poteh nosili s seboj. Pot so si razsvetljevali z baklo ali snopom slame, imenovanim škopa, s trsko ali laterno, v kateri je lahko gorela sveča, oljenka, pozneje petrolejka. Tretjega avgusta 1894 pa je Škofja Loka dobila javno električno razsvetljavo. V mestu je zagorelo 40 električnih žarnic.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

• Bučić, Vesna: Svetila: Oblike in namen. Katalog razstave Narodnega muzeja. Ljubljana, 1969.
• Keršič, Irena: Udomaćena svjetlost. Etnološki pogled na rasvjetu i njezina pomagala. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1999.
• Ložar, Rajko: Ljudska kurjava in razsvetljava. Etnolog 17, 1944, 108–110.
• Makarovič, Gorazd: Svetila v notranjščinah. Slovenska Ljudska umetnost. Zgodovina likovne umetnosti na kmetijah. Ljubljana: DZS, 1981, 151–153.
• Sterle, Meta: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje: Občina Škofja Loka. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1984.
• Šifrer Bulovec, Mojca: Pregled razvoja svetil od srednjega veka do elektrifikacije. Več svetlobe! Svetila od prazgodovine do danes: Razstavni katalog. Loški muzej Škofja Loka, 2014, 30–49.