Veduta Škofje Loke Ferdinanda Runka

Prve do danes znane vedute današnjega slovenskega ozemlja segajo v 17. stoletje, ko so naše kraje beležili posamezni vojni inženirji ter bolj znana avtorja Matthäus Merian in Janez Vajkard Valvasor. Med njunimi deli je tudi upodobitev mesta Škofja Loka, ustvarjena kot dokumentarna topografska risba, značilna za čas, ko so vedute nastajale predvsem iz znanstvenih in strateško-vojaških razlogov.

Ob koncu 18. in v 19. stoletju so vedute začeli ustvarjati potujoči slikarji, ki so jih graščaki pošiljali na pot, da bi zanje beležili poglede na posamezne kraje – tudi na Slovenskem. Ti umetniki so s svinčnikom v popotne skicirke zapisovali in risali značilnosti mest, pa tudi posebnosti vsakdanjega življenja in dela v posameznih krajih. Zaradi varovanja strateško pomembnih informacij pa dokumentarne topografske in geometrične risbe, značilne za prejšnja stoletja, niso bile več zaželene. Namesto tega so umetniki ustvarjali bolj umetniško interpretirane vedute, pogosto v prosti perspektivi. Za perspektivično risanje in slikanje na prostem je bilo znotraj Avstrijskega cesarstva potrebno posebno dovoljenje, ki so ga slikarji po potrebi pokazali oblastem.

Med tujimi umetniki, ki so potovali po slovenskih deželah, je bil tudi nemški slikar Ferdinand Runk (1764–1834). Njegovo grafično podobo Škofje Loke danes hrani Loški muzej. Runk je študiral na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju, kamor se je preselil leta 1785. Na dunajski akademiji so v tistem času delovali pomembni krajinski slikarji in njihovo dojemanje resnične narave ter občutljiv odnos do svetlobe in vremenskih sprememb sta kmalu močno zaznamovala Runkovo ustvarjanje. Kmalu po diplomi je postal priljubljen umetnik, zlasti zaradi prijetne barvne raznolikosti v svojih krajinah, ki jih je pogosto ustvarjal v tehniki gvaša. Slikal je tudi z oljem, vendar se je prav gvaš izkazal kot njegov najznačilnejši medij umetniškega izražanja.

O Runkovi priljubljenosti govori tudi dejstvo, da je leta 1797 slikarja angažiral knez Josef Schwarzenberški, ki je želel obsežne družinske posesti predstaviti tako topografsko kot likovno. Knez je bil nad slikarjevim delom tako navdušen, da je Runk že naslednje leto prejel pogodbo za skiciranje in slikanje različnih podeželskih območij knežjih posesti na Štajerskem in v njeni okolici. Da bi slikarju omogočil nemoteno delo, je knez ukazal, naj mu vsi uradi na posestvu nudijo popolno podporo in oskrbo med bivanjem. Iz tega naročila je nastala zbirka 24 pogledov na Tirolsko, ki je postala izjemno priljubljena. Dela je pozneje v tehniki akvatinte prenesel grafik Piringer, kar je zbirki omogočilo večjo dostopnost in širši umetniški vpliv.

Ferdinand Runk na Kranjskem

Na prelomu 18. v 19. stoletje je Ferdinand Runk potoval čez Kranjsko in na današnjem področju Gorenjske ob Škofji Loki na prostem skiciral tudi Idrijo, Kranj in Ljubelj. Na podlagi arhivskih virov in s prepoznavanjem arhitekturnih značilnosti krajev so te vedute Kranjske datirane v konec 18. stoletja. V Runkovih vedutah Kranjske lahko sledimo dvojemu: odmiku od upodabljanja zgolj opisnih značilnosti mest, zaselkov in arhitekture v vedutnem slikarstvu ter procesu ustvarjanja dostopnih grafičnih podob krajev.

Vedutiste je v tem času začel zanimati likovni pristop k obravnavi motiva in realistično beleženje narave; pozornost so namenjali kompoziciji, razdeljeni v več prostorskih planov. Vegetacija je bila pogosto naslikana v prvem planu in včasih dopolnjena s šablonskimi upodobitvami dreves, grmovja, skalovja. Vanj so postopoma umestili tudi drobne žanrske prizore, ki so prikazovali lokalno prebivalstvo, kar dopolnjuje tudi veduto Škofje Loke.

Proces, ki je privedel do končnih grafičnih kopij, je bil tudi pri upodobitvi Škofje Loke podoben kot pri drugih krajinah. Predloga za grafiko je bila Runkova risba s svinčnikom, deloma akvarelirana, ki prikazuje mesto med polji in okoliškimi hribi s severovzhodne strani. Na podlagi Runkovega siceršnjega ustvarjalnega procesa lahko sklepamo, da je terenskemu skiciranju sledilo delo v ateljeju, kjer je nastala grafična predloga loške vedute – običajno v tehniki gvaša ali akvarela. Po tej predlogi je bil nato izdelan vrezan grafični list, ki je omogočal širše razmnoževanje motiva. Bakrorezec Karl Postl (1769–1818) je podobo Škofje Loke prenesel v tiskarsko matrico in tako omogočil njen nadaljnji razmah.

S porastom vedutnega slikarstva in splošnim zanimanjem za krajino se je v 19. stoletju močno povečalo izdajanje grafičnih albumov, posameznih grafičnih listov ter t. i. suit, ki so bile namenjene meščanskemu občinstvu – tako za uživanje v lepotah domačih dežel kot za vizualno spoznavanje tujih krajev. Suite so bile serije vedut, ki jih je ustvaril eden ali več risarjev, izdelane pa so bile v enotni grafični tehniki in enaki velikosti. Izhajale so v mapah ali ovojnicah pri založnikih, po katerih so se pogosto tudi imenovale. Iz 19. stoletja je znanih več takšnih suit, ki vključujejo vedute krajev na Kranjskem, Štajerskem in v Primorju. Med njimi je tudi Ederjeva suita, imenovana po dunajskem založniku Josephu Ederju, v kateri je izšla Runkova veduta Škofje Loke. Ta zbirka je združevala podobe Kranjske, Primorja in mejnih območij habsburškega cesarstva, ustvarjene po Runkovih predlogah v tehniki akvareliranega bakroreza.

Pripravila: Anja Zver, kustosinja

 

Literatura:

Globočnik, Damir, Gradovi na likovnih upodobitvah, Kronika (Ljubljana), 60/3, Ljubljana, 2012, str. 629–644.

Hajná, Milena, Works by the Court Painter Ferdinand Runk, spletni vir: https://castle.ckrumlov.cz/docs/en/zamek_3nadvori_runk.xml (pridobljeno dne 9. 4. 2024).

Rozman, Ksenija, Runkove vedute slovenskih krajev, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 14-15, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Ljubljana, 1978–1979, str. 115–139.

Stopar, Ivan, Slikovite podobe Slovenije. 101 veduta naše dežele, kakršna je bila nekoč, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2013.