Začetki ateljejske fotografije v Škofji Loki

19. stoletje je prineslo mnogo novosti – tudi za razvoj umetnosti. Med tistimi, ki so najbolj zaznamovale naslednje dobe – vključno z današnjim časom –, je gotovo fotografija. V nekaj desetletjih se je oblikovala kot obrt, konec 19. in na prelomu v 20. stoletje pa je vedno večjo vrednost dobivala tudi v umetnosti. Sprva so fotografi v Avstrijskem cesarstvu fotografsko dejavnost opravljali nepoklicno; s poklicem “fotograf” so se lahko v knjigo obrti vpisali šele z novim obrtnim zakonom leta 1859. Istega leta je imel Dunaj 28 fotografskih ateljejev, do leta 1863 pa je število naraslo že na 99. Tudi na Kranjskem so prvi poklicni fotografi delovali že leta 1859, ko je prvi fotografski studio v Ljubljani odprl Ernest Pogorelc. Te prve poklicne fotografe lahko imenujemo tudi ateljejski fotografi, saj so jim občutljivi fotografski postopki, kot so mokre kolodijske plošče, narekovali hiter tempo dela in s tem določali fotografiranje v ateljejih, kjer so imeli pripomočke vedno na razpolago.

Ateljejska fotografija je bila namenjena fotografiranju ljudi ob posebnih priložnostih, kot so bile poroke, krst, prvo obhajilo, odhod v vojsko, pa tudi ovekovečenju posameznikov in družin v najboljši gosposki obleki. Nasledila je slikarske meščanske portrete, ki so bili sredi 19. stoletja še razširjeni, a cenovno težje dostopni.

Fotograf je težil k čim bolj realističnemu upodabljanju, portrete pa so velikokrat razvili v rjavkastih sepija ali vijoličastih tonih, da so se izognili t. i. smrtni belini obrazov. Med fotografiranjem so portretirance namestili v salonu pred dekorativne kulise, v fotografski kader pa pogosto postavili še predmete, kot so stoli, mize, klopi, lončnice ipd., ki so hkrati narekovali kompozicijo portreta in popestrili celoto fotografske podobe.

Fotografije so na prelomu stoletja razvijali na tanek papir, zato so ga lepili na debelejše kartončke. Te so fotografi opremljali z žigi in napisi, ki so vključevali ime lastnika fotografskega ateljeja, lokacijo, lahko pa tudi informacije o prejetih nagradah in priznanjih fotografov. Kartonske podlage so imele standardne dimenzije, ločevali pa so med manjšim formatom t. i. vizitke (ok. 105 × 65 mm), kabinetnim formatom portreta (ok. 170 × 110 mm) in večjimi formati, včasih imenovanimi salonski in promenadni portret.

Tehnično so bili fotografski postopki in aparati že v 19. stoletju predmet hitrega razvoja. S pojavom hitrejšega in bolj obvladljivega fotografskega postopka s suhimi kolodijskimi steklenimi ploščami je fotografija postala dostopna in predvsem uporabnejša širšemu krogu ljudi. Fotografiranje se je tako začelo širiti v manjše kraje, iz ateljejev v naravo, postalo pa je tudi interesna dejavnost. V večjih evropskih mestih so začeli ustanavljati klube amaterskih fotografov in po vzoru teh je bil leta 1889 tudi na Kranjskem ustanovljen Klub amaterjev fotografov v Ljubljani. Namenjen je bil le ljubiteljem, zato se poklicni fotografi vanj niso mogli včlaniti. Pobudnik in prvi predsednik kluba je bil Ivan Šubic (1856–1924), sin podobarja Janeza Šubica st. iz Poljanske doline. V letu ustanovitve kluba je v Letopisu Matice Slovenske izšel tudi njegov prispevek z naslovom Fotografija, v katerem je pisal o takrat petdesetletni zgodovini medija. Prispevek še danes velja za prvi slovenski fotografski priročnik, saj je Šubic največ pozornosti namenil razlagi tehničnih vidikov fotografiranja: fotografski aparati, čas ekspozicije, negativni proces, pozitivni proces. Te vsebine so v društvu predstavljali tudi na rednih mesečnih srečanjih članov kluba.

ATELJEJSKA FOTOGRAFIJA V ŠKOFJI LOKI

V Škofji Loki se z ateljejsko fotografijo prvič srečamo, ko so bile suhe kolodijske plošče že skoraj dve desetletji na trgu. Konec 19. in v prvem desetletju 20. stoletja so tukaj delovali trije fotografi: Oton Sadar, ki je vodil atelje med letoma 1896–1919, Avgust Blaznik, ki je deloval med letoma 1905–1950, in Josip Marguč, čigar delo lahko zasledimo pred prvo svetovno vojno.

Oton Sadar (1864–1919) je s fotografsko prakso kot prvi začel leta 1896 ter 23 let redno fotografiral prebivalce Škofje Loke in okolice. S poklicem “fotograf” se je v Obrtni register Škofje Loke vpisal več kot 40 let po odprtju prvega fotografskega ateljeja na Kranjskem. Svojo obrt, kot je bilo pogosto, je sprva opravljal doma, kasneje pa je zgradil dva ateljeja. Načrt za prvega je izrisal sam, uresničen pa je bil v manjšem obsegu in brez temnice za razvijanje fotografij, ki jo je prvotno načrtoval. Kljub temu je fotografski studio na Grabnu fotografu izboljšal pogoje dela. Studio je imel na krajših stranicah okna s polkni, s katerimi je kontroliral količino svetlobe v prostoru. Eno daljših stranic hiške pa je lahko skoraj v celoti odprl, kar je fotografu omogočalo, da je ob lepem vremenu stal na vrtu in fotografiral stranko v salonu. Naravna svetloba je bila namreč pomemben dejavnik pri načrtovanju fotografskih ateljejev, zato so fotografi gradili steklene salone, ki so propuščali difuzno svetlobo.

Atelje na Grabnu je Sadar uporabljal do leta 1910, ko je po načrtih lokalnega stavbenika Angela Molinara zgradil nov večji atelje v Karlovcu. To je prvi fotografski atelje v Škofji Loki, ki je fotografu omogočal, da je v njem lahko fotografije tudi razvijal v za to namenjeni temnici. V ateljeju ob današnji Poljanski cesti je Oton Sadar dejavnost opravljal do smrti, ko je obrt prevzela hči Ana Marija Sadar in jo vodila do leta 1923.

Pripravila: Anja Zver

Literatura:

Kambič, Mirko, Ateljejska fotografija na Slovenskem, 150 let fotografije na Slovenskem: 1839–1919 (7. 9. – 16. 10. 1989, Mestna galerija Ljubljana), 1989, str. 18–22.

Kambič, Mirko, Prvi ljubljanski fotografi (1839–1870), Kronika (Ljubljana), let. 29, št. 2, Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino, 1981, str. 103–115.

Štukl, France, Prispevek k zgodovini fotografov v Škofji Loki, Loški razgledi, let. 38, št. 1, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka in Muzejsko društvo Škofja Loka, 1991, str. 119–125.

Šubic, Ivan, Fotografija, Letopis Matice Slovenske, Matica Slovenska, Ljubljana, 1889, str. 220–262.

Arhivski vir:

SI ZAL ŠKL, a. e. 0063 Občina Škofja Loka, t. e. 111 Gradbene zadeve