Sreda, 29. januar 2020

Dr. France Koblar

Portret Franceta Koblarja, ki ga je leta 1943 izdelal Božidar Jakac. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Portret Franceta Koblarja, ki ga je leta 1943 izdelal Božidar Jakac. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Železniki, 29. 11. 1889–Ljubljana 11. 1. 1975

France Koblar je na Dunaju študiral klasično filologijo in slavistiko, 1914 pa je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, kjer je služil do leta 1918. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1921 diplomiral iz slavistike, leta 1923 iz klasične filologije in tam leta 1941 tudi doktoriral. Med letoma 1919 in 1945 je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, nato pa do leta 1970 redni profesor za zgodovino drame na AGRFT v Ljubljani. Urejal je revijo Dom in svet in vodil literarni in dramski program na Radiu Ljubljana, nekaj let pa tudi upravo in program. Bil je med prvimi člani slovenskega kluba PEN, predsednik Društva slovenskih književnikov, predsednik Slovenske matice ter član in redni član SAZU.

Sprva je objavljal poezijo in prozo, po letu 1918 pa se je posvetil kritiki in publicistiki. Njegove kritike so še danes dragocen vir za gledališko zgodovino, zaznamuje pa jih velika razgledanost, poudarjanje klasičnih vrednot in uveljavljanje moralnih meril.

Kritično je ocenil izvirno slovensko dramatiko od Linharta do tedanjega časa. Uredil in s kritičnimi komentarji je opremil zbrana dela mnogih slovenskih književnikov, med drugimi D. Ketteja, S. Gregorčiča, J. Stritarja, F. S. Finžgarja, I. Preglja in I. Cankarja. O Simonu Gregorčiču je leta 1962 napisal biografsko monografijo, pripravil antologiji Starejša slovenska drama in Novejša slovenska drama, pripravljal pa je tudi spremne študije k pomembnim slovenskim in evropskim dramam ter prevajal iz nemškega in poljskega jezika.

Za svoje delo je dvakrat prejel Prešernovo nagrado, leta 1951 za delo na področju gledališke kulture, literarne zgodovine in kritike ter leta 1969 za življenjsko delo na področju literarne umetnosti. Posthumno je leta 1975 prejel še Kidričevo nagrado za življenjsko delo s področja slovstvene zgodovine in teatrologije.

Njegovi spomini z naslovom Moj obračun, napisani marca 1945, so izšli posthumno, leta 1976.