Za demokratizacijo umetnosti – ponovno
Radikalne umetniške prakse v Jugoslaviji (1960–1990)
Galerija na gradu, kapela, 26. 11. 2025 - 17. 5. 2026
Kuratorja: Barbara Borčić, Darko Šimičić
Umetnice in umetniki: Marina Abramović, Branko Balić, Boris Cvjetanović, Vlasta Delimar, Braco Dimitrijević, Dubravka Đurić, Gorgona, Grupa KÔD, Tomislav Gotovac, Zlatko Hajdler, Matjaž Hanžek, Sanja Iveković, Željko Jerman, Julije Knifer, Ivan Kožarić, Katalin Ladik, Laibach Kunst, Miroslav Mandić, Mangelos (Dimitrije Bašičević), Vlado Martek, Milenko Matanović, Slavko Matković, Marijan Molnar, David Nez, OHO, Marko Pogačnik, Bogdanka Poznanović, Mirko Radojičić, Rajko Radovanović, Vladan Radovanović, Rdeči Peristil, Skupina šestih avtorjev, Nejč Slapar, France Pibernik, I. G. Plamen, Đuro Seder, Mladen Stilinović, Sven Stilinović, Josip Stošić, Bálint Szombathy, Judita Šalgo, Miško Šuvaković, Raša Todosijević, Slaven Tolj, Marija Grazio Tolj, Goran Trbuljak, Josip Vaništa
Razstava temelji na zbirki Darka Šimičića in se osredotoča na dela umetnikov iz jugoslovanskega prostora v obdobju med letoma 1960 in 1990. Postavljena je v več prostorih Loškega muzeja: v galeriji, kapeli in vhodni avli. Razstava ni zasnovana kronološko, raje odpira možnost dialoga med deli, idejami in praksami. Razstavljena dela predstavljamo v petih (medsebojno prepletenih) sklopih: noart · življenje, ne (pa) parole · posameznik – skupina · paysage · oslikana beseda.
To ni tematska razstava in ni predstavitev zasebne zbirke. Pa vendar je oboje hkrati. In je še nekaj več. Na njej spoznamo “novo umetniško prakso” ustvarjalk in ustvarjalcev – slikarjev, pesnikov, fotografov, filmskih delavcev, performerjev –, ki so eksperimentirali v vseh tradicionalnih umetniških panogah, hkrati pa bili odprti za nove medijske oblike umetniškega ustvarjanja. Pri svojem delovanju so poudarjali temeljna etična stališča nasproti vizualni estetiki modernizma, etika je zanje postala pomembnejša od estetike.
Predstavljali se niso samo v galerijah, temveč ravno tako z akcijami v javnih prostorih, na trgih in ulicah – v prepletu umetnosti in življenja. Razstava govori tudi o samoorganizaciji in ustvarjanju samoniklih prizorišč ter o vrsti povezovanj in sodelovanj, ki so jih takrat v skupni državi vzpostavili sami umetniki in umetnice, pa tudi organizacije, zlasti mreža študentskih kulturnih centrov.
Z razstavo in spremljajočimi dogodki želimo vsaj fragmentarno predstaviti to bogato dogajanje ter novo umetniško prakso v takratnih večjih in manjših jugoslovanskih mestih, od Beograda, Ljubljane in Zagreba pa vse do Novega Sada, Kranja, Škofje Loke, Splita, Subotice in Dubrovnika. Pri tem vzpostavljamo dialog s konceptualno dediščino skupin in umetnic/umetnikov, usmerjeno k demokratizaciji umetnosti, hkrati pa želimo prikazati, da umetnost ni samo odraz sveta, temveč spodbuja tudi družbena vprašanja ter odpira prostor dialoga in sodelovanja.
Razstava nosi naslov po delih in akcijah Marijana Molnarja iz leta 1979, ko je pozival državljane/občinstvo k podpisu peticije za demokratizacijo umetnosti, se pod tem sloganom pojavljal zamaskiran v časopisih, pisal grafite ali nameščal transparent na fasado. Menimo, da ta slogan, neposreden in odločen, kot je, dobro ponazarja umetniško vzdušje tistega časa.
