Otokar Burdych na italijanskem bojišču (1916)

Novičnik nadaljuje serijo prispevkov o Otokarju Burdychu in njegovem življenju, ki se razkriva v ohranjenih dnevniških zapisih.[1]

Jugozahodno bojišče, ki se je odprlo po vstopu Kraljevine Italije v vojno maja 1915, je obsegalo približno 775 kilometrov dolgo linijo, ki se je raztezala prek gor Ortler in Adamello do pokrajine Giudicarie oziroma doline Valle dell'Adige. Nadalje je ta del fronte potekal prek planot Folgaria in Lavarone do gore Pasubio in planote Asiago, po območju doline Val di Fiemme, gore Marmolada, prek Dolomitov in Karnijskih Alp, Kanalske doline ter naprej čez območje Julijskih Alp, reke Soče in kasneje Piave. Poveljstvo avstrijske armade na jugozahodnem bojišču je prevzel nadvojvoda Evgen (1863-1954).[2]

Mnogi možje in fantje iz Kranjske, med njimi tudi Otokar Burdych, so vojna leta služili pod 27. domobranskim pehotnim polkom, ki je bil konec marca 1916 poslan na predel jugozahodnega bojišča, in sicer na Tirolsko (danes Južna Tirolska). Polk se je vse do majske avstro-ogrske ofenzive na visoki planoti Asiago zadrževal v zaledju. Potekajoča ofenziva pa je bila v juniju zaradi ruskega napada na vzhodnem bojišču predčasno prekinjena in polk je bil poslan na vzhod na pomoč.[3]

Selitev v zaledju italijanskega bojišča

Marca 1916 se je Otokar Burdych s preostalimi vojaki 27. domobranskega pehotnega polka iz Bohinjske Bistrice premaknil proti Ratečam in Beli Peči, 26. marca pa se je vojaštvo odpeljalo v smer Beljaka in od tam dalje proti Lienzu ter na takratno avstrijsko Južno Tirolsko. Vojaštvo je ponoči prispelo v Bruneck, kjer je prenočilo in drugi dan začelo pešačiti proti avstro-ogrsko-italijanski meji na jugu. Prvi postanek je predstavljala vas Mühlbach, vendar pot s tem še zdaleč ni bila končana. Že naslednji dan se je polk odpravil proti jugu, do Brixna (Bressanone). Po prihodu v mesto je Burdycha najbolj razveselila nastanitev v hotelu Elephant, saj je po dneh potovanja z vlakom in pešačenja v dnevniku zelo jasno zabeležil navdušenje nad električno lučjo in mehkim ležiščem v hotelu.

Bivanje v Brixnu je bilo kratko in polk se je že naslednji dan odpravil južneje skozi kraj Widbruck (Ponte Gardena), vas Atzwang (Campodozzo) in mimo Bozna (Bolzano) do kraja Auer. Tam se je vojaštvo nastanilo, naslednji dnevi pa so bili zaznamovani z rednimi in različnimi vojaškimi vajami ter patruljiranjem, torej sistematičnim opazovanjem in ogledovanjem stanja na terenu. Zaradi izvajanja vojaških obveznosti se je polk v naslednjih dneh gibal v smeri Tramina (Termeno) ob reki Adiži (Adige), vadil v okolici jezera Lago di Caldaro, v okoliških gozdovih ter na strelišču v Branzollu (Branzolo). Vaje so med drugim potekale še okoli ruševin graščine Leuchtenburg in na gorskem vrhu Castelfeder.

Vojaki so ob vseh obveznostih našli čas za redno pisanje dopisnic domačim, kartanje, prostočasne športne aktivnosti in zabavanje v vinski kleti. Za vzdušje ob druženju v vinski kleti in raznih gostilnah je občasno poskrbela polkovna godba, ki je med drugim igrala Triglavsko koračnico. Otokar pa je navdušenje izražal tudi nad dograjeno infrastrukturo v alpski pokrajini, kar je večkrat zapisal v dnevniku. Zlasti pogosto omenja zajezitev in hidroelektrarno, ki si jo je tudi ogledal. Zapise v dnevniku stalno spremlja še upodobitev nekaterih prizorov na fotografijah. S seboj je namreč nosil kamero in steklene plošče ter bil ob mnogih večerih zaposlen z razvijanjem fotografij. Otokarju je bilo v času bivanja v zaledju fronte dovoljeno tudi obiskati Bozen (Bolzano), kjer je opravil nakupe in si med drugim priskrbel potreben fotografski material.

Velik sovražnik vojakov so bile uši, zlasti zaradi neznosnega srbenja. Hkrati so prenašale tudi nekatere nevarne kužne bolezni. Da bi preprečili prenos teh bolezni, so bili vojaki poslani na kopanje.[4] Tako je bil Otokar zadolžen, da je kot komandant svoj vod peljal v kraj Neumarkt, kjer so se vojaki lahko okopali in očistili uši. Poleg tega so imeli občasne zdravniške preglede, zlasti zaradi morebitnih spolnih bolezni. 24. aprila 1916 je bila celotna četa cepljena proti koleri, med vojaštvom pa se je v času nastanitve v zaledju razširila škrlatinka.

Med vojaške obveznosti je sodilo tudi redno obiskovanje svete maše ter slovesna udeležba vojaštva na organiziranih sprevodih, in sicer ob času, ko so polk obiskali različni komisarji. Polk je med drugim 19. aprila 1916 obiskal nadvojvoda Evgen. Ta je bil 24. maja 1915, po vstopu Kraljevine Italije v vojno, imenovan za poveljnika novonastalega poveljstva jugozahodne fronte. Nadvojvoda je v času bitk med drugim občasno potoval v smeri frontne črte in se tako v živo prepričal o stanju na fronti.[5]

V smeri “kazenske ekspedicije”

Polk je zapustil Auer 15. maja 1916 in pot nadaljeval južno. Prva postojanka je bil kraj Lavida, kjer so na Otokarja globok vtis naredili zlasti nasadi limon in fig. Kraj naj bi imel že precej italijanski značaj, tudi večji del domačinov je govorilo italijansko. Pot je vojake vodila dalje mimo mesta Trento (Trentino) v Romagano, kjer so imeli daljši postanek. Vsakdanjik Otokarja in sovojakov so postale redne vojaške vaje, razvijanje fotografij in veseljačenje. V začasni nastanitvi pa vojaštvo ni ostalo dolgo, saj je že po nekaj dneh sledila nova selitev. Na poti so srečali prve begunce, in sicer iz Rive ob Gardskem jezeru (Riva del Garda), ki so zaradi italijanskega obstreljevanja morali zapustiti domače kraje. To je bilo za polk na tem pohodu eno prvih soočenj s posledicami vojne in je naznanjalo bližino bojne črte.

Če so dežne kaplje vojake osvežile in nekoliko poživile, jih je vse pogostejše grmenje topov in glas strelov streznil. Približevali so se bojišču na gorskih bregovih, ki so ga še vedno le opazovali z ravnine. Prvi postanek je bila vas Pomarolo severovzhodno od Gardskega jezera, daljši postanek pa so naredili v Folgarii. Prebivalstvo je vas na tej točki zaradi vojnih razmer že zapustilo in v njej je bilo nastanjeno vojaštvo. V kraju naj bi prevladovale neznosne razmere, nered in umazanija, kakor zapiše Otokar. Od tod je polk nadaljeval pohod prek vasi St. Sebastian (San Sebastiano), Busatti in Longhi, prečkal reko Astico in prispel v vas Casotto, ki je bila prav tako razdejana zaradi nastanjenega vojaštva. Nekoliko naprej so prečkali avstro-ogrsko-italijansko mejo in si uredili tabor. Kakor zapiše Otokar, so bile posledice vojne na tem območju več kot očitne. Mnoga poslopja so bila zaradi granat uničena in na vsakem koraku je bilo mogoče najti municijo in drug opuščen vojaški material, ki so ga vojaki med umikom puščali za seboj.

31. maja 1916 je prišel ukaz, da se morajo vojaške čete premakniti proti gori Cengio, kjer je potekala silovita avstro-ogrska ofenziva proti italijanski vojski, znana kot “kazenska ekspedicija” (Strafexpedition)[6]. S prvimi premiki so vojaki prispeli pod gorska pobočja, kjer so čakali na nadaljnje ukaze. Da bi si krajšali čas in se hkrati nekoliko zamotili, so igrali karte. Dogajanja v njihovi bližini pa dejansko niso mogli odmisliti, saj jih je grmenje artilerijskega orožja - možnarja - neprestano spremljalo. Tudi pravega spanca niso imeli, saj so v ozadju nenehno odmevali topovi, mimo taborišča pa korakale čete vojakov. Preden so se premaknili na gorsko fronto, so bili vojaki priča tudi bombardiranju sosednje vasi.

Ukaz za nadaljnji premik je prišel 3. junija in čete so se začele vzpenjati na goro Monte Cengio. Korakali so “mož za možem” ob spremljavi sovražnih šrapnelov, tj. topovskih iztrelkov, napolnjenih s kovinskimi kroglicami in eksplozivom. Pester je bil tudi prihod v postojanko, kjer je mrgolelo vojakov, ranjencev in ujetnikov. V teh kaotičnih razmerah si je četa poiskala taborišče, šele med iskanjem pa je Otokar ugledal resnično podobo že nekaj tednov trajajoče ofenzive: “Pri vsakem koraku zadeneš na mrtvega vojaka. Ogromne množice materijala leže razmetane. Ranjenci stokajo. Grozno je vse to. Ob 23.30 sem se popolnoma premočen vlegel. Nedaleč od mene so ležali mrliči.”[7]

Večje obstreljevanje sta Otokar in njegova vojaška četa doživela 9. junija 1916, ko je topovski izstrelek zadel Škofjeločana Franca Čarmana (1875-1916). Po umiritvi obstreljevanja so pokojnega ob molitvi pokopali, grob označili z lesenim križem in napisno tablico, ki jo je izdelal sam Otokar. Večji napad se je končal šele 13. junija, vojaštvo pa se je začelo pripravljati na protinapad, ki se je začel 15. junija: “Ves vrh hriba zavil se je v goste oblake dima in izstrelki vseh kalibrov so deževali nanj. [...] Grozovito je pokalo, žične ovire, drevesa, ljudje frčali so po zraku. Niti sekundo ni prenehalo bombardiranje in vsi smo bili trdno prepričani, da ne bo ostalo še kaj celega in živega.”[8]

Bojevanje se je nadaljevalo, vendar je Otokar bojišče 20. junija 1916 zapustil. Vojaška četa je prejela ukaz o premiku in začel se je spust nazaj v dolino. Od tod se je vojaštvo začelo vračati v smeri italijansko-avstro-ogrske meje in prek nje do mesta Lavis, kjer jih je čakal vlak. Ta je vojake odpeljal v smeri Bozna (Bolzano) in dalje proti Innsbrucku, Salzburgu in Dunaju. Od tod jih je pot vodila v Galicijo, in sicer na vzhodno bojišče. S tem se dnevnik konča, nadaljnjega poteka bojnih operacij ter Otokarjevega premikanja v zadnjih letih vojne iz njegovih dnevniških opisov ne spoznamo. Splošno je znano, da je 27. domobranski pehotni polk, pri katerem je Otokar služil, na vzhodni fronti ostal v poletnih mesecih in je bil ob koncu avgusta 1916 poslan v zaledje soške fronte.[9]

Po koncu prve svetovne vojne in vrnitvi v domače okolje se je Otokar Burdych odločil za študij farmacije v Zagrebu. Študij je končal leta 1922 in se nato leta 1923 preselil nazaj v Škofjo Loko, kjer je začel delati v družinski lekarni.

V zadnjem novičniku bo Biljana Ristić osvetlila še preostale odseke iz ohranjenih dnevniških zapisov Otokarja Burdycha.

Pripravila: Sara Šifrar Krajnik