Dnevniški zapiski Bogeta Dimovskega

Boge Dimovski, brez naslova, 2020, risba. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Boge Dimovski, brez naslova, 2020, risba. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Boge Dimovski, brez naslova, 2020, risba. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Boge Dimovski, brez naslova, 2020, risba. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Boge Dimovski, brez naslova, 2020, risba. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Boge Dimovski, brez naslova, 2020, risba. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Boge Dimovski je eden vidnejših članov Združenja umetnikov Škofja Loka. Prihaja iz Kranja, po rodu pa je Makedonec. Po poklicu je slikar in grafik, a deluje tudi kot likovni kritik in pedagog. Kot docent je aktiven na ljubljanski in skopski akademiji za likovno umetnost, formalno pa je zaposlen kot strokovnjak za produkcijo umetniških tiskov v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Je izjemen strokovnjak za klasične grafične tehnike, še posebej za globoki tisk. V 80. letih prejšnjega stoletja je botroval nastanku ključnih grafičnih del “ljubljanske grafične šole”, ki se je po zaslugi znamenitega ljubljanskega grafičnega bienala plasirala v svetovni grafični vrh. Živi in ustvarja v vasi Srakovlje pri Kranju.

V zadnjih treh desetletjih se vestno posveča dnevniškim risarskim zapisom. Iz vsakdanje risarske rutine je spontano, skoraj po naključju nastal dolgoročen projekt, ki obsega preko trideset tisoč risb. Vsakodnevno potovanje z avtobusom v službo in nazaj je iz “heca”, dolgočasja ali “kreativnega nedela” posamezne risbe spremenilo v neponovljiv in zelo obsežen risarski opus – nekakšen dnevnik, ki še vedno teče in se nadaljuje. Risane konstrukcije nastajajo običajno tiho, vzporedno z umetnikovim kontinuiranim vsakodnevnim delovanjem na področju kulture. Lahko rečemo, da Boge Dimovski v postmodernističnem času prav preko risbe dosega celovitost svojega osebnega umetniškega razvoja, ki je enkraten prispevek k sodobni slovenski likovni produkciji. Umetnik lastne začetne predstave aktivno beleži, vendar jih ne dojema kot pripravo za neko večje abstraktno likovno delo. Zapisi in sledi, ki nastajajo na papirju, predstavljajo samostojno zgoščeno produkcijo nefiguralnih vinjetnih podob. Risarski zapisi nastajajo v avtorjevem prostem času iz nuje po neposrednem, a intimnem, predvsem pa gestualnem izpovedovanju. Dimovski vsebinsko in formalno izhaja iz osebnih spominov in modernističnih izkušenj v upodabljanju lirične krajine. Črte sklene, jih zaključuje s študijskimi naravnimi oblikami v smislu poudarkov – znakov, s katerimi konstruira domišljijsko iluzijo abstraktnega videnja prostora. Raziskuje nekaj, kar je podobno ali blizu razpoloženju, ki ga občuti ob analitičnem razstavljanju krajinskih motivov. Naravne pojave likovno obravnava kot igro in hkrati kot dano možnost za črtno improvizacijo. Barvno plastenje različnih risb ali črtnih potez doživlja kot strukturo, energijo nemirno ponavljajočih se linij, ki asociirajo na cikle in dogajanja v naravnem okolju gozda, travnika. Lahkotne in avtonomne, avtorsko prepoznavne “pisave” mrežasto prepleta v likovno trdne črtne konstrukcije. Vertikalne in horizontalne smeri označuje z nemirno dinamiko potez, ki skicam pridajo atmosferski nadih in globino. Dnevniški zapisi avtorja ohranjajo v živem stiku z likovno materijo in ga napeljujejo na likovno teoretska razmišljanja v izbranem, dokaj nenavadnem formatu.

Boge Dimovski redno dokumentira in ohranja svoje zapise; doživlja jih kot vzpodbude za iskanje novih načinov likovnega izpovedovanja. Prepričan je, da je v okviru njegove likovne prakse to edini možni način za nastanek novih, sproščenih, povsem svobodnih in izvirnih rešitev, ki so nujne za avtorjevo umetniško eksistenco in kredibilnost.

V zadnjem času svoje dnevniške zapiske prevaja tudi v obliko računalniških grafik, ki procesno nadaljujejo njegova temeljna risarsko-barvna izhodišča. Umetnikova abstraktna orientacija s pomočjo digitalnega medija na novo odkriva subtilnost avtorjevega likovnega izraza in posebno afiniteto do raziskovanja različnih struktur organskega sveta.

Pripravil: Boštjan Soklič