Duhovni intimizem Mojce Pintar

Mojca Pintar spada med zanimivejše likovne osebnosti na Loškem. Gre za vitalno slikarko, ki svoje likovne zamisli prepričljivo konkretizira, jih v sosledju sklopov vsebinsko-formalno razširja in poglablja, ob tem pa brez sentimentalnosti izpostavlja osebna občutja, ki so arhaična in hkrati vizionarska. Svoja doživetja predstavnosti ustrezno reducira, veliko pozornosti pa namenja raziskovanju barv in svetlobnosti. Umetniški razvoj Mojce Pintar je premočrten: ustvarjalka s prepoznavno stilno in motivno opredelitvijo v okvir zamišljene motivike vnaša različne elemente slikarskega modernizma in postmodernizma. Avtoričine podobe so sinonim za razpoloženjska potovanja. Predstave z motivi iz realnega ali sanjskega sveta se manifestirajo skozi samostojno živečo fragmentarno predmetnost. Abstraktnost združuje s figuraliko v pestre linijske, barvne in ploskovne plasti, ki jih preveva nekaj nedoločenega in skrivnostnega. Diskretno odstira zamegljena področja prvinske elementarnosti, jih z močnim estetskim čutom konstruira in likovno artikulira. Simbolna razsežnost, značilna za njeno arhetipsko ikonografijo, ostaja stalnica v ciklično raznolikem, a stilno dognanem slikarskem opusu. Upodabljanje usedlin podzavesti za Mojco Pintar ni zgolj umetniško reproduciranje razmišljanj, temveč originalna interpretacija podob, izbezanih iz kolektivne zavesti. Njena intimna pripoved odkriva osebnost, zasidrano v idejnem pasu nadrealnega, likovna struktura pa zrcali poetično noto, lastno nemirni, občutljivi in umetniško odzivni duši. Njena dela v mešanih slikarskih tehnikah so manifestacije eterične preje, povezujoče človeka z njegovo notranjostjo: postanejo svojevrsten parameter, samozadosten in neodvisen od zemeljskega dojemanja časa in prostora. V novi funkciji subtilna izraznost, začinjena z duhovnimi dimenzijami, preseže osnovni namen; obredna podlaga ji doda filozofsko razsežnost, ki sliko pretvori v sodobno ikono. Organsko podane strukture del si lahko razlagamo kot logično zaporedje konceptualnih zasnov, kar je razvidno iz sosledja in naslovov del. Vrlino avtoričinega slikarskega prizadevanja se čuti predvsem v iskanju čistosti in neposrednosti likovnega izraza. Umetnica išče smisle, transcendenco in celovitost. Nagovarja nas z željo, da bi poleg estetske plati prepoznali še protislovja, s katerimi se soočamo in jih tlačimo v polja nezavednega. Komorno ubrane vsebinske celote presegajo ustaljene oblike izraznosti na slikarskem področju, hkrati pa prodirajo v območja drugačnih pomenov in zaznav.

Že s svojimi zgodnjimi kompozicijami iz 90. let prejšnjega stoletja je Mojca Pintar spontano, a inventivno vzpostavila svojo originalno mitsko interpretacijo slikarskega modernizma; usmeritvi, začrtani z zgodnjimi slikarskimi sklopi, ostaja zvesta še danes. V ciklusu podob Nebo in zemlja je uvedla poduhovljeno in stilno enovito obliko slikarskega simbolizma, ki v njenem ikonografskem okolju deluje suvereno in prepričljivo. Prek naturalističnih podrobnosti spoznavamo odlično poznavanje različnih slikarskih tehnik in smisel za njihovo združevanje. Pintarjeva svoje like občasno deformira; v ekspresionističnem smislu dosega še dopustno skrajnost, ki si jo stilno lahko privošči, nikoli pa pri tem ne zapade v čisto abstrakcijo. Ponuja nam bogato sintezo slikarskih in risarskih izkušenj, disciplinirano podrejeno celoti. Pri delu se poslužuje ustreznih barv, včasih žarečih, drugič zamolklih ali turkizno hladnih. Z njimi rafinirano označuje le tisto, kar želi izpostaviti znotraj ploskovnega ritma kot akcent, in tako posreduje vzdušje izmišljenih krajin, kjer domujejo entitete njenih zgodb.

Z deli v pretežno mešanih tehnikah, ki združujejo akril s peskasto tvarino, se Mojca Pintar osredotoča na področja prvobitnih zaznav iz mitičnega časa, ki ni linearen, temveč cikličen: prodira pod površje osnovne ideje pradavnega, ki je umetničin glavni vir navdiha. Tematike se loteva premišljeno, a nič manj zavzeto kot včasih. V primerjavi s starejšimi so novejša dela izčiščena in okleščena bohotnosti dominantnih figur. Opazno je zanimanje za različne oblike materije, tvarine raznoterih struktur, razsute po časovno prostorskem prostranstvu. To je svet, ki čaka, da bo postavljen in definiran. Umetnica ga odkriva po odmerkih, včasih pa ga ohranja v grobem stanju nedorečenosti. Situacija, s katero smo soočeni, je enigmatična: za razlago tematike Mojca Pintar upodablja antropoidno figuraliko v obliki neopredeljivih kapljičastih in srčastih tvorb, podobnih paleolitskim idolom plodnosti. Upodablja snovno, telesno, kar zaznava s čuti, toda v vsem, kar je materialno, prepoznava umnost, duha oziroma dušo, ki snovi vdihuje življenje in red.

Težko je s kratkim opisom zaobjeti slikarski – risarski opus Mojce Pintar, prodreti v srž njegove vsebine in razkriti vse detajle. Navsezadnje je njen opus likovni ep monumentalnih razsežnosti, ki ga umetnica še zdaleč ni do konca obdelala, čeprav se z njim ukvarja že nekaj desetletij. Ključ za razumevanje njenega slikarstva tiči v naši dovzetnosti in intuiciji. Za pot po predelih sintetiziranih sanj ne potrebujemo posebnega vodnika; kot smerokaz in v oporo nam služi legenda, stkana iz kolektivne podzavesti: nagovarja nas, da smerokaze in razlage poiščemo v sebi.

Pripravil: Boštjan Soklič