Gegičeve reinterpretacije digitalnih podob

Mito Gegič, Untitled, 2011, akril, vinil, selotejp na platno. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Mito Gegič, Untitled, 2011, akril, vinil, selotejp na platno. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Mito Gegič, Revir, 2011, akril, selotejp na platno. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Mito Gegič, Revir, 2011, akril, selotejp na platno. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Med zanimivejše likovne ustvarjalce na Loškem nedvomno spada član Združenja umetnikov Škofja Loka Mito Gegič (1982). Gre za vizualnega umetnika, ki svojo likovno govorico razvija v sozvočju s sodobnimi vizualnimi praksami, a pri tem ne prekinja s tradicionalnimi mediji. Originalnost njegove izraznosti, presegajoče togost akademskih okvirov in obrazcev, prepoznavamo v oblikovno razgibanih – navidezno migetajočih podobah, ki vzbujajo reminiscence na slikarstvo 18. in 19. stoletja. Gegič svoje ekspresivne in provokativne učinke pri publiki povzroča tako z izborom šokantnih prizorov kot z njihovo realizacijo v slikarskem mediju. Umetniški proces se odvija na relaciji med digitalnimi predlogami (bodisi fotografijami ali reprodukcijami tabelnega slikarstva), snetimi s svetovnega spleta, in njihovo umetniško obdelavo, pri kateri sta uporabljeni tehniki – slikarstvo in esemblaž (lepljenje traku na platno) – povsem enakovredni. Gegičevo slikarstvo izhaja iz reinterpretacije digitalne podobe, “presajene” v slikarsko polje. Končni “posnetek” ali avtorjeva interpretacija digitalnega zapisa je dokončna predstava videnega, od česar pa se ustvarjalec načeloma čustveno povsem distancira. Sveža ponazoritev po navadi pretresljivega žanrskega prizora je psevdoračunalniška slika, dinamično skonstruirana iz trakov selotejpa in vmesnih prostorov, ki učinkuje kot migetajoča ekranska projekcija. Gegič v teku kreativnega procesa sname selotejp s platna in ga ponovno prenese na novo ali isto platno, pri čemer nastajajo motnje, napake in popačenja, kar je splošna lastnost gledanja/videnja podob v informacijskih dobi. Tak način daje sliki novo prostorsko realnost in pomen ter razširja njeno dvodimenzionalno površino. Gegičeva filozofija se opira na algoritme, na proučevanje fizikalnih lastnosti svetlobe in valovanja barv, ustvarjalec pa navdih črpa iz medijske teorije in umetnostne zgodovine. S svojimi “zazipanimi” podobami natančno odslikava načine gledanja, značilne za današnji čas, velikokrat podrejene že vnaprej pripravljeni mentalni sliki. Za večino slik uporablja motive, ki jih poišče na spletu. Kot nadaljevalec zgodovinskega izročila žanrskih upodobitev se Gegič sklicuje na družinsko in lovsko tradicijo. Fotografije s prizori lova prenaša na platno ter jih s pomočjo čopičev in barve oblikovno obdela na način, ki ni virtualen in računalniški, temveč realen. Umetnik sicer ni lovec, vendar njegova umetnost ponotranja oblike družinskih tradicij in prek podob, ki lovstvo predstavljajo, odpira gledalcu vrsto novih vprašanj, ki zadevajo odnos človeka do narave, tradicije, problem smrti, etike in ekologije.

Poleg slikarstva se Mito Gegič ukvarja tudi z animiranim filmom, videom ter likovno teorijo, udeležuje se likovnih kolonij, občasno oblikuje scenografijo za gledališke predstave.

Pripravil: Boštjan Soklič