Loški slikar Janez Potočnik - Januš

Loški muzej Škofja Loka v svoji depojski zakladnici hrani pomemben del opusa zanimivega loškega slikarja Janeza Potočnika - Januša, na katerega je neposredno vplival velikan slovenske likovne umetnosti – slikar Ivan Grohar. Januševa likovna dela je Loškemu muzeju leta 1996 poklonila slikarjeva soproga Bojana.

Janez Potočnik - Januš (1892–1983), slikar in profesor likovne vzgoje, je bil rojen leta 1892 v Škofji Loki v Spodnjem Karlovcu v tedanji gostilni pri Pepetu (danes Kopališka 1), ki so jo imeli v najemu njegovi starši. Kasneje so se preselili na lokacijo v neposredni bližini današnje občinske uprave (Poljanska 2), kjer so prevzeli gostilno pri Otetu.

Potočnikov rod izvira iz Selške doline; oče je bil iz Rudnega, mati pa iz Sorice. Janez je osnovno šolo obiskoval v Škofji Loki, realno gimnazijo in dvoletno trgovsko šolo pa v Ljubljani. Na to se je vpisal zaradi matere, ki ni hotela, da bi bil njen sin deležen usode slikarja Ivana Groharja, ki ga je poznala še iz Sorice. Janez je talent in zanimanje za risanje in slikanje pokazal že kmalu. Kot gimnazijec se je risanja učil pri profesorjih Koželju in Franketu. V Škofji Loki je bil njegov svetovalec in mentor slikar Ivan Grohar. Mladi Janez se je z Groharjem družil v času počitnic, spremljal ga je pri slikanju v naravi, mu nosil stojalo in barve ter ga opazoval pri delu. V zahvalo mu je Grohar korigiral risbe in ga učil perspektive. Janez Potočnik je bil po vsej verjetnosti edini učenec Ivana Groharja. Ta je Janezove starše prepričal, da so sina poslali na slikarsko akademijo v München. Nanjo je bil sprejet leta 1909 in tam vztrajal dve leti. Po vrnitvi v Škofjo Loko se je zaposlil v Krevsovem mlinu, kjer je delal do leta 1922, nato pa je vodil trgovino z usnjem. Leta 1934 je trgovski posel opustil in spet začel slikati. Na priporočilo Riharda Jakopiča je bil leta 1938 sprejet na slikarsko akademijo v Beogradu. V tem mestu je občasno razstavljal svoje slike in objavljal karikature v humorističnih časopisih. Leta 1940 je odpotoval v Benetke, kjer je imel atelje skupaj s slikarjem Tonetom Kraljem. Zaradi bližajoče se vojne so oba izgnali v Jugoslavijo. Okupacijo je doživel v Beogradu, osvoboditev pa v Loznici. Po 2. svetovni vojni se je vrnil v Škofjo Loko, kjer je do leta 1947 učil risanje, nato pa je bil premeščen v Hrpelje in kasneje v Tomaj, kjer je deloval kot likovni pedagog do upokojitve leta 1965. Vsa ta leta je stanoval v Dutovljah v “stari šoli”.

Čeprav je vsa leta slikal, Janez Potočnik - Januš ni imel dosti razstav. Bil je tudi odmaknjen od likovnega dogajanja na slovenski sceni. Drugo samostojno razstavo (prvo je imel v času študija v Beogradu) je pripravil v Novi Gorici, le nekaj mesecev kasneje pa se je s svojim opusom, ki je nastajal trideset let, predstavil v rojstnem mestu.

Glavni objekt Potočnikovega zanimanja je predvsem krajina v okviru zapisa življenjske poti, ki jo je prehodil od rojstnega kraja, preko tujine in nazaj. V svojih delih je vseskozi skušal ohraniti resnično podobo sveta, svetlobno jasnost in barvno čistost. Barve je na platna po večini nanašal z lopatico, čopiča ni pogosto uporabljal. Janez Potočnik - Januš je pripadnik realističnega slikarstva, ki se podreja motiviki in je ne spreminja kaj dosti. Največ pozornosti je kot slikar posvečal svetlobi. Nekoč je izjavil, da bi podobno kot Jakopič najraje delal samo z barvo in izražal svoja čustva kot njegov učitelj Grohar.

Pripravil: Boštjan Soklič

Vir:

• Andrej Pavlovec (1968). Slikar Janez Potočnik. Loški razgledi, letnik 15, številka 1 .