Slikar Gojmir Anton Kos
(1896–1970)
Pred pol stoletja nas je zapustil Gojmir Anton Kos, eden najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov prejšnjega stoletja. Rodil se je v stari Gorici, vendar njegov rod izhaja iz Selške doline. Bil je bil sin zgodovinarja Franca Kosa, ki je izviral iz Selc, in brat zgodovinarja Milka Kosa. V Gorici je obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo ter leta 1915 maturiral. Leta 1919 je zaključil šolanje na dunajski umetnostni akademiji. V istem letu je na zagrebški akademiji opravil profesorski izpit in takoj zatem postal profesor risanja na realni gimnaziji v Ljubljani. Po enoletnem službovanju je bil premeščen na realko, kjer je poučeval do 1923, ko je odšel v Berlin študirat arhitekturo notranjščine. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1926 je učil risanje na Srednji tehniški šoli. Ko je bila leta 1945 ustanovljena ljubljanska likovna akademija, je postal profesor slikanja tam in bil kratek čas do upokojitve leta 1962 tudi njen rektor. Od leta 1918 pa vse do smrti je razstavljal doma in v tujini, celo na beneškem bienalu. Bil je član likovnih društev Sava in Kluba mladih ter odbornik Narodne galerije. Bil je redni član SAZU, dvakrat pa je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado. Kot član dveh vidnih likovnih društev in kot eden najbolj progresivnih jugoslovanskih likovnikov je v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja redno predstavljal jugoslovansko umetnost na mnogih evropskih kolektivnih razstavah (Praga, Sarajevo, Berlin, Dunaj, London idr.).
Kos je upodabljal figuralne kompozicije, portrete, krajine in tihožitja v olju in tehniki freske, risal s tušem in ogljem, projektiral plakate, risal ilustracije ter delal načrte za vezenine in interierje. Že v predvojnih časih je pokazal vse svoje znanje in sijajno obvladovanje slikarstva. V zgodnejših realističnih upodobitvah in kasneje, ko je slikarski motiv razgradil, se predstavlja kot izrazito subtilen kolorist. Značilnosti njegovega slikarstva so pretehtana kompozicija, obvladanje velikih slikarskih površin in raziskovanje svetlobnosti in barvnih vrednosti. G. A. Kos je bil tesno povezan z naravo, z realnim svetom, motive za krajine pa je iskal predvsem v Selški dolini, Ljubljani in njeni okolici ter Dalmaciji.
Na področju portretnega slikarstva se je poglabljal predvsem v psihološke posebnosti portretiranca. V njegovih začetnih delih so opazni vplivi secesije in ekspresionizma, pri nekaterih tihožitjih pa kubizma. Občasno se je približal impresionizmu, nato pa se usmeril v vedno močnejši kolorizem in preučevanje svetlobnih učinkov. Način gradnje slike z barvo je Kos po 2. svetovni vojni še stopnjeval. Bil je tudi avtor monumentalnih zgodovinskih kompozicij in umetniški fotograf. Po obdobju bolj realističnega upodabljanja in obdobja, ko je ustvaril več pomembnih dekorativno-monumentalnih nalog (Skupščina Socialistične Republike Slovenije), se je začel sredi 50. let prejšnjega stoletja vedno bolj zanimati za čisti barvni izraz, slikarskemu iluzionizmu pa se je povsem odrekel.
Kosov obsežen umetniški opus zajema različne likovne zvrsti, od ilustracije, risbe, oblikovanja plakatov in pohištva do najbolj prepoznavnih del v tehniki olje na platno z motivi tihožitij, izvrstnih portretov in krajin, na katerih je sliko gradil v premišljeni kompoziciji z močnimi barvnimi nanosi. Tudi slikarjev avtoportret, ki ga hranimo v stalni zbirki Loškega muzeja Škofja Loka, nas opozarja na poseben način slikanja s širokimi potezami s slikarsko lopatico, ki je v zanimivi kombinaciji s čopičem.
Pripravil: Boštjan Soklič