[To sem naredil, da me lahko pohodite in to veste]

Na pohodni površini iz barvnega betona (2 × 4 m) je avtorjeva silhueta, po kateri se gledalec lahko sprehodi. Naslov delo pojasnjuje in hkrati deluje kot umetnikov neposreden nagovor obiskovalca.

Starinska jedilna miza, najdena na podstrešju stare kmetije, se navezuje na idejo jedrne družine. V njeno površino so vdelani brusni kamni, kar omogoča, da družinski obred kosila oziroma večerje zamenja skupinsko brušenje nožev.

Triptih obravnava ciklično naravo vsakdanjega življenja oziroma osnovne strukture posameznikovega dne. Jeklene konstrukcije ponazarjajo zaporedje treh faz: vstajanje (Wear V), prihod na delovno mesto, kjer se opravlja ponavljajoče se opravilo, vsak gib pa je “nagrajen” z udarcem po glavi (Wear VI), in popoldne, namenjeno preklapljanju med programi (Wear VII). Zadnja konstrukcija vključuje dva televizijska zaslona brez signala, ki ju mora gledalec premikati ročno. “Sneg”, ki se predvaja, simbolizira izpraznjene vsebine, ki jih pasivno sprejemamo. Na večjem zaslonu se predvaja umetnikov videoperformans, ki z montažo in zvočnim ozadjem (iz filmov Policaj z Beverly Hillsa, Vojna zvezd in Patriot) podčrtuje napetost vsakodnevne rutine.

S premikanjem gobice za čiščenje se sproži mehanski sistem iz škripcev, vrvic in kolesa, ki aktivira analogni “ekran”, umeščen v majhno staro mizo. Na njem se “predvaja” umetnik med spanjem. Delo gledalcev tako ohranja spanje umetnika.

Delo sodi v serijo manjših analognih ekranov, ki delujejo zgolj ob fizičnem angažmaju gledalcev. Preprosto vrtenje ročice zadošča, da umetnik začne korakati.

Vzpostavljeno je interpasivno razmerje, v katerem gledalec z vloženim delom aktivira umetniški objekt, umetnik pa ostaja pasiven – a hkrati vizualno “dejaven”. Na ta način se zgodi obrat v ustaljenem odnosu med umetnikom in gledalcem.

Analogni “ekran”, umeščen v okrasni okvir za sliko, se aktivira z vrtenjem kladiva, ki prek vezalke poganja preprost mehanizem. Kolaž prikazuje umetnika, ki preoblečen v balerino pleše. Gledalec s fizičnim naporom omogoča delovanje dela.

Avtor na humoren način komentira položaj umetnika – gledalec poganja umetniško delo in posledično umetnik zanj “nastopa”.

Prostorski objekt je sestavljen iz silhuet teles naključno izbranih posameznikov, ki tvorijo prehod. Betonski trakovi sledijo različnim telesnim obrisom in ustvarjajo neenoten in le deloma funkcionalen tunel. Premikanje skozi množico – tako dobesedno kot metaforično – je zaradi te raznolikosti oteženo. Delo raziskuje možnosti objektivizacije telesnih raznolikosti in oblikuje prostor, skozi katerega obiskovalec fizično in simbolno vstopa v mnoštvo. Postavitev se ukvarja z razmerjem med posameznikom in skupnostjo ter ta odnos predstavlja skozi telesne oblike, ki skupaj sestavljajo prostor.

Instalacijo v obliki steze sestavljajo teraco plošče, ki vsebujejo zdrobljene kamne, prenesene čez državno mejo. Delo tematizira meje kot družbeni konstrukt in odpira vprašanje migracij kot stalnice človeške zgodovine. Pot se vije skozi galerijski prostor oziroma ga razmejuje; da bi obiskovalec nadaljeval ogled razstave, mora mejo prestopiti.

Kolo, Lestev, Sod

Tri vsakdanje predmete – kolo, lestev, sod – je umetnik z uporabo naprave za brizganje betona spremenil v povsem neuporabne objekte. Nekateri izmed njih so bili že prej le delno funkcionalni, zdaj pa so dokončno izgubili svojo uporabnost. Z umetnikovo intervencijo in umestitvijo v galerijski prostor postanejo artefakti, ki vstopajo v polje razmisleka o umetnosti. Serija odpira vprašanja funkcije, zgodovine in percepcije predmetov. Izhodišče zanjo predstavlja zabeležka iz umetnikove skicirke, v kateri avtor razmišlja, da bi bilo treba historične pripomočke z nečim prevleči in jih s tem narediti neuporabne.

[Bolj lokalno od mene]

Na dvorišču stare kamnoseške delavnice je umetnik naključno nabral nekaj kamnov – ostankov nekdanje dejavnosti, ki pričajo o arhitekturni in kulturni dediščini lokalne skupnosti. Z nanje vklesano izjavo avtor poudarja, da je vsak izmed teh kamnov v geološkem, kulturnem ali zgodovinskem smislu bolj “lokalen”, kot bo on sam kadarkoli.

[Stvari, ki jih je počel moj dedek, a jih jaz ne smem]

Delo po vsebinski in formalni plati sodi med objekte More Local Than Me. Gre za betonsko arhitekturno strukturo z dvema prehodoma, ki s preprosto geometrijsko in minimalistično zasnovo spominja na dobo modernizma, kar v delo vnaša dimenzijo (pol)preteklosti. Napis na “spomeniku” ni dokončno izklesan; priloženo orodje dopušča možnost gledalčevega posega. Avtor z naslovno izjavo, deloma izpisano na samem objektu, opozarja na relativno kratek časovni razpon med posameznimi generacijami (denimo med dedkom in vnukom), hkrati pa izpostavlja, da je spomin na preteklost obsežen, raznolik in subjektiven. Umetnik ob tem delu razmišlja, kako razumevanje sedanjosti oblikuje diktat selektivnega spomina, ki vpliva na vrednotenje resničnosti – na primer skozi vprašanje, ali je bilo nekoč bolje ali slabše kot danes. Delo je odziv na popačeno podobo preteklosti, v katero se lahko vsakdo vključi, če se mu le zdi, da zmore.

Simetrična mreža je sestavljena iz modularnih betonskih elementov, ki se lahko zlagajo v neskončnost – ali vsaj dokler ne zmanjka materiala. Gradniki so uliti iz ostankov, najdenih na dvorišču domače delavnice: mineralni koščki, drobci in smeti iz peskovnika, sicer brez vrednosti, so vmešani v betonsko maso in razrezani v enake enote.

Delo izhaja iz konkretne, pragmatične potrebe – pospraviti in urediti delovni prostor. Vendar to dejanje preseže vsakdanje opravilo. Umetnik reorganizira navidezno neuporabni material v izčiščeno strukturo, ki zadosti potrebi po redu in estetiki.

Instalacija je materializacija izgubljene znanstvenofantastične zgodbe, ki jo je avtor zapisal pred leti. Njena osnovna premisa, izpisana na zaslonu na način uvodnih špic iz znanstvenofantastičnih filmov, nas popelje v bližnjo prihodnost, kjer vlada Institucija. V svetu, kjer ni več dovolj dela za vse, posamezniku ponuja možnost, da si sam izdela vesoljsko ladjo in odpotuje v vesolje. Edina obveznost, ki jo Institucije nalaga, so redna poročila s poti. Na drugem zaslonu se predvaja promocijski video te namišljene Institucije. Avtor ga je zasnoval kot kolaž podob in izjav, v katere so vključene tudi ikonične osebnosti iz sveta umetnosti.

Prva različica projekta je bila osredotočena na objekt, ki simulira vesoljsko plovilo, sestavljeno iz vsakdanjih predmetov, prebarvanih v nevtralno sivo. S preprostostjo izdelave je umetnik želel odpreti vprašanja odnosa do visoke tehnologije in večnamenskih naprav, ki naj bi optimizirale življenja. Druga različica je tematizirala birokratski aparat in kolektivni napor za izvedbo potovanja. Tokratna postavitev pa se osredotoča na individualne motive t. i. popotnika – pomanjkanje dela, potreba po izzivu in želja po raziskovanju. Pripoved je umeščena v imaginarni prostor garaže, kjer nastaja plovilo. O popotnikovih namerah in birokratskih postopkih, s katerimi se sooča, govorijo napisi, ki se vijejo po tleh in so sestavni del instalacije.