Tomaž Furlan: Nasprotje trošenja je ustvarjanje

Delavnica, pogovor, videoprojekcija

4.–5. 6. 2026

Darağaç (Izmir, Turčija)

Dvodnevna delavnica in razprava z naslovom Nasprotje trošenja je ustvarjanje, ki jo bo vodil Tomaž Furlan, bo posvečena vprašanjem dela, tehnologije in sodobnih produkcijskih pogojev v polju umetnosti.

Darağaç je umetniški kolektiv in razstavni prostor, ki deluje v četrti Umurbey v okrožju Konak v Izmirju v Turčiji. Ustanovljen je bil kot samonikla skupnostna pobuda, ki združuje umetnike na nekdanjem industrijskem območju, kjer se danes nahajajo številni ateljeji in delavnice.

Program bo združeval predstavitev umetniške prakse, pogovor z udeleženci, delavnico odprtega tipa in odprto razpravo, spremljala pa ga bo tudi pop-up projekcija videokompilacije Wear I–XVII (2005–2025), pripravljena ob razstavi Priročnik Tomaža Furlana. Pregledna razstava del 2005–2025 v Galeriji Podstreha Loškega muzeja Škofja Loka.

Delavnica:

– 4. 6. ob 13.00 (uvodno srečanje)
– 5. 6. ob 13.00 (nadaljevanje delavnice)

Javni zaključni dogodek:

5. 6. ob 18.00 (predstavitev in pogovor)

Dogodek je nastal v sodelovanju Loškega muzeja Škofja Loka, umetniškega kolektiva Darağaç in zunanje sodelavke Ezgi Ceren Kayırıcı.

 

Več o vsebini:

Nasprotje trošenja je ustvarjanje

Fokus razprave je položaj ustvarjanja v sodobnem času in vprašanje, kakšne možnosti produkcije umetnosti sploh še ostajajo. Dejstvo, da se tehnološki napredek v določeni meri ustavlja, je težko opaziti. V poplavi novih tehnoloških učinkov se je zato nujno vprašati o njihovi kvalitativni vrednosti. Ali tehnologija poleg svoje podobe spreminja tudi svojo funkcijo? Nenehen pritok novih orodij, ki olajšujejo izvajanje nalog, samih nalog ne spreminja. Tehnološki napredek je predvsem optimizator delovnih procesov, ne pa nujno tudi orodje razvoja.

Umetniško delo je danes v nevarnosti, da postane prehodna informacija, katere namen je kalibracija kolektivne misli in ne njena korekcija ali kreacija. V potrošniškem smislu gre za idealen sistem reprodukcije, ne pa produkcije. Umetnost lahko kot medij hitro postane orodje konservacije namesto kreacije. Ključno vprašanje je, ali ustvarjanje postavlja temelje novi paradigmi ali zgolj ohranja obstoječo.

Pogost je proces razstavljanja in ponovnega sestavljanja že znanih konceptov; umetnik se tako postavlja v vlogo producenta že obstoječe vsebine, ki idejo materializira na podlagi zmogljivosti produkcijskih verig. Ob tem se odpira vprašanje, kdo pravzaprav diktira podobo.

Moja ustvarjalna praksa temelji predvsem na DIY tehničnem pristopu k ustvarjanju. Lahko bi rekli, da gre za zastarel način produkcije dela, ki vključuje gradnjo in vzdrževanje infrastrukture, nenehno pozornost ter občutljivost za oblike, materiale in dogodke. Pomembno se mi zdi stalno pridobivanje spretnosti – tako vsebinskih kot tehničnih. Ustvarjanje razumem kot vzpostavljanje infrastrukture za materializacijo misli.

Tomaž Furlan