Borga Kantürk: »In the deathcar, we are alive«*
Galerija Ivana Groharja
24. 9. 2025 – 16. 11. 2025
Kustosinji: Anabel Černohorski, Ezgi Ceren Kayırıcı
Razstava turškega umetnika in univerzitetnega predavatelja Borge Kantürka skozi risbe, fotografije, video(dokumentacijo) in kolaže predstavlja preplet osebnega s širšo družbeno in politično realnostjo. Kantürkova praksa je izrazito dokumentarna, dnevniška in arhivska, z njo beleži svoje vsakdanje življenje in dogodke, ki ga zaznamujejo – od akademskega okolja in umetniških rezidenc do naravnih nesreč, protestov ter nogometa kot prostora solidarnosti in upora. V svoja dela pogosto vključuje izrezke iz tiskanih medijev ter širok nabor umetnostnozgodovinskih, literarnih in filmskih referenc.
Kako preživeti (2005), najzgodnejše delo na razstavi, že nakazuje Kantürkov dnevniški pristop ter zanimanje za časopis kot vir podob in estetiko birokratskega okolja, ki je sicer pogost motiv v njegovih delih. Nastalo je med umetniško rezidenco na Finskem in odraža umetnikov občutek izolacije zaradi neznanja jezika ter njegove vloge tujca. Med bivanjem v Helsinkih je v lokalnem časopisu vsak dan izbral eno fotografijo kot simboličen način navezovanja stika s skupnostjo, s katero se ni mogel v celoti povezati. Spominja se, da je bilo mesto ob državnem prazniku skoraj zapuščeno, in zdelo se mu je, kakor bi se sprehajal po mestu, ki ga je prizadela apokalipsa. Ta izkušnja je navdihnila naslov Kako preživeti, kar namiguje na zombi grozljivko 28 dni pozneje iz leta 2002. Dnevniška dimenzija in intimno prepletanje umetnika z okoljem se nadaljujeta tudi v poznejših projektih, kot je Črni okvirji (2025), serija 25 polaroidnih fotografij, v katerih se drobci Kantürkovega vsakdanjika spreminjajo v neposredne, otipljive dnevniške zapise, uokvirjene s črnimi robovi.
Osrednja instalacija razstave, Prekrito z betonom (2023), ki zaseda večino prve razstavne sobe galerije, prav tako temelji na dnevniški metodi, vendar na kolektivni, in ne zgolj osebni ravni. Njene geometrijske forme – naslikane preko časopisnih izrezkov, ki prikazujejo stavbe – spominjajo na abstraktni jezik suprematizma zgodnjega 20. stoletja, na katerega se Kantürk navezuje tudi v seriji Črni okvirji (kjer ostri črni robovi spominjajo na Malevičev Črni kvadrat). Delo je sestavljeno iz 94 listov papirja, urejenih v arhivske mape. V galeriji so listi pripeti na steno, mape pa so odprte, da je vidna njihova vsebina. V svojem bistvu se delo nanaša na uničujoč dvojni potres, ki je leta 2023 prizadel južno Turčijo in severno Sirijo, in bolj kakor zapis osebnega spomina deluje kot dokument kolektivne travme.
Kantürk je na časopisnih fotografijah iz tistega časa namerno prekril ruševine ob še stoječih stavbah, zato vidno razdejanje izgine. Ta simbolni akt prekrivanja spominja na mehanizme cenzure in izbrisa ter prikazuje, kako so tragedijo hitro zasenčile splošne volitve v Turčiji istega leta. Toda pod ometu podobno barvo izgine tudi človeški faktor. Poleg same naravne nesreče je bil vzrok za visoko število smrtnih žrtev tudi sistemske narave: prepozna in slabo usklajena pomoč, ostre zimske razmere, v katerih so mnogi umrli zaradi mraza, in, najizraziteje, sesutje novozgrajenih stavb, ki bi morale ustrezati standardom potresne varnosti. Kot so razkrila mednarodna poročila, so bile zaradi koruptivnih gradbenih praks in neizvajanja predpisov prizadete cele soseske, zaradi česar se je tragedija, ki bi jo bilo mogoče preprečiti, spremenila v katastrofo zgodovinskih razsežnosti.[1] Isto območje so odtlej prizadele nove nesreče, med drugim obsežni gozdni požari leta 2025, kar še dodatno poudarja njegovo okoljsko in družbeno krhkost.
Številna Kantürkova dela izhajajo neposredno iz njegove vloge v akademskem okolju ter razkrivajo tako sistemske pomanjkljivosti visokošolskega izobraževanja kot njihov vpliv na njegovo umetniško prakso. Več kot dve desetletji je tesno povezan z Oddelkom za slikarstvo na Fakulteti za likovno umetnost Univerze Dokuz Eylül v Izmirju, najprej kot študent, nato kot predavatelj. V tem času je od blizu spremljal, kako so vladni posegi preoblikovali turške univerze: izvoljene rektorje so razrešili, akademike silili v konformnost, potrebe študentov pa pogosto potisnili na stran. Institucije so se vse bolj spreminjale v sisteme, ki so se bolj ukvarjali s statistiko, kot je število diplomantov ali objav, kakor pa z ljudmi. Na Univerzi Dokuz Eylül so se te politike zaostrile z izselitvijo Fakultete za likovno umetnost na obrobje mesta v nekdanjo administrativno stavbo, ki je še danes v uporabi, čeprav je povsem neprimerna za poučevanje v ateljejih. Za Kantürka je to pomenilo ne le fizično premestitev šole, ampak tudi simbolni razkroj okolja, ki je ključno za umetniško izobraževanje.
Ta vidik Kantürkove prakse se odraža v dveh delih, predstavljenih na razstavi. Komisija (2018) dokumentira prizorišče ustnih sprejemnih izpitov, ki danes deluje kot arhiv ukinjene prakse, ki je nekoč omogočala neposreden stik med kandidati in profesorji. Po Rothku (2020) prikazuje ready-made podobe mila, fotografirane s polaroidnim filmom, ki se navezujejo na abstraktno slikarstvo Marka Rothka in delujejo kot metafora za vztrajnost umetnosti v močno steriliziranem in birokratiziranem okolju pandemije, ko so bile človeške interakcije še dodatno omejene. Obe deli beležita izgubo praktičnega, na človeka osredotočenega izobraževanja, ki ga vedno bolj nadomeščajo administrativni postopki. S podobnim izzivom se soočajo univerze po vsem svetu, kjer birokratizacija vse bolj prevladuje nad raziskovanjem in poučevanjem.
Začetek serije Gradnja knjižnic (2021–) sega v čas pandemije, ko je zaprtje knjižnic umetnika spodbudilo k razmisleku o tem, ali je vrednost knjige v njeni fizični prisotnosti ali v idejah, ki jih vsebuje. Projekt obenem odpira vprašanja o negotovem položaju knjižnic v Turčiji, ki imajo pogosto premalo finančnih sredstev za delovanje in se politika za njih ne zanima, ter o ranljivosti knjižnih zbirk nasploh. Ko se je njegova umetniška rezidenca v Istanbulu zaradi omejitev spremenila v program dela od doma, je Kantürk svojo pozornost preusmeril z institucionalnih knjižnic na lastno zbirko.
Serija črpa navdih iz kratke zgodbe Jorgeja Luisa Borgesa Babilonska knjižnica, ki si vesolje znanja predstavlja kot neskončen labirint, ter iz knjige Alberta Manguela Knjižnica ponoči, ki je meditacija o knjižnicah in zbiranju knjig. Kantürk ta koncept prevaja v intimno, osebno razsežnost: knjige iz zasebnih ali institucionalnih zbirk razporeja v začasne arhitekturne oblike, kot so stolpi in mostovi, nato pa jih skrbno katalogizira in fotografira. Postopek vzpostavi tridelni način reprezentacije, ki spominja na delo Josepha Kosutha En in trije stoli (1965), kjer je konceptualni umetnik predstavil stol, fotografijo stola in slovarsko definicijo besede stol, s čimer raziskuje razmerje med predmetom, podobo in jezikom. V Kantürkovem primeru pa je poudarek na krhkem obstoju zbirk, ki se nenehno selijo, so razpršene ali pa jim grozi izginotje. Samo dejanje katalogiziranja nas opominja, da knjige, četudi fizično izginejo, ostajajo prisotne. Seznam naslovov ohranja tako idejo zbirke kot njen potencial, da se ponovno vzpostavi drugje.
Še ena osrednja tema razstave so risbe iz sveta nogometa. Serijo Kantürk razvija že več kot dve desetletji in temelji na resničnih dogodkih, o katerih so poročali mediji. Dela sledijo zgodovini in politiki tega športa ter prikličejo trenutke solidarnosti, upora in protesta proti krivicam na trgu dela, homofobiji in rasni diskriminaciji. Za umetnika nogomet ni le igra, ampak je pomembna tudi kolektivna energija, ki jo ustvarja. Kot pravi sam, “ta občutek enotnosti, družbene pripadnosti in sinergije lahko, če ga izkoristimo pozitivno, ustvari neverjetno močan učinek, ne le v nogometu, ampak v vseh javnih sferah”.
Naslov “In the deathcar, we are alive” (slov. Živa sva, v avtu smrti) ne namiguje le na življenje kot enosmerno vožnjo proti smrti, temveč odpira tudi širše metaforično polje: življenje in preživetje v času korupcije, nesreč, polarizacije in erozije človekovih pravic tako v umetnikovi domovini kot po svetu. Številna dela prežema občutek osamljenosti, kot bi zadnji preživeli beležil vsakdanje življenje, oklepajoč se upanja, ali pa kot da je obseg katastrofe in razkroja preprosto prevelik, da bi ga bilo mogoče deliti. Kot nasprotje tej izolaciji, in včasih tudi odgovor nanjo, pa se v drugih delih pojavlja globok občutek solidarnosti in enotnosti.
[1] Jake Horton in William Armstrong: Potres v Turčiji: Zakaj se je porušilo toliko stavb?, BBC Reality Check in BBC Monitoring, 9. februar 2023, https://www.bbc.com/news/64568826
Borga Kantürk (1978, Izmir, Turčija) je umetnik, kurator in predavatelj. Študiral je slikarstvo na Fakulteti za likovno umetnost Univerze Dokuz Eylül, kjer je tudi zaključil magistrski študij umetnosti. Trenutno dela kot docent na Oddelku za slikarstvo iste univerze.
Kantürk je ustanovitelj KUTU Portable Art Gallery (2002) ter soustanovitelj K2 Art Center (2004–2007), 6×6×6 Izmir Collective (2017) in KARANTİNA Art Space (2018). Predstavil se je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Turčiji in mednarodno (Francija, Nemčija, Italija, Finska in Slovenija). Živi in dela v Izmirju.
Več o umetniku:
Borga Kantürk, Galerija ŠKUC, Ljubljana 2015
Video:
Borga Kantürk | 2nd Term Artist Videos
Odprtje razstave bo v sredo, 24. 9. 2025, ob 18.00 v Galeriji Ivana Groharja.
Program odprtja:
18.00 – predogled razstave z umetnikom in kustosinjama
19.00 – odprtje razstave
* “Živa sva, v avtu smrti”
Iz pesmi In the Deathcar (Goran Bregović & Iggy Pop, iz filma Sanje v Arizoni, 1993)