Popisi premičnega inventarja na Loškem gradu iz 14. stoletja

Škofja Loka in Škofjeloški grad z osrednjim stolpom skozi objektiv fotografa Benedikta Lergetporerja, pred 1892. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Škofja Loka in Škofjeloški grad z osrednjim stolpom skozi objektiv fotografa Benedikta Lergetporerja, pred 1892. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Pogled na dvorišče Loškega gradu z osrednjim stolpom, v katerem se je nekoč nahajala tudi škofova soba. Risba Ladislava Benescha iz leta 1891. Hrani Narodni muzej Slovenije. <em>Foto: Tomaž Lauko</em>
Pogled na dvorišče Loškega gradu z osrednjim stolpom, v katerem se je nekoč nahajala tudi škofova soba. Risba Ladislava Benescha iz leta 1891. Hrani Narodni muzej Slovenije. Foto: Tomaž Lauko
Poskus rekonstrukcije bojne opreme škofa Konrada III. z začetka 14. stoletja. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Poskus rekonstrukcije bojne opreme škofa Konrada III. z začetka 14. stoletja. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Načrt Loškega gradu arhitekta Viljema Trea z zabeleženim prvotnim stanjem pred nunskimi prezidavami in podrtjem osrednjega stolpa leta 1892. Hrani Loški muzej Škofja Loka. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Načrt Loškega gradu arhitekta Viljema Trea z zabeleženim prvotnim stanjem pred nunskimi prezidavami in podrtjem osrednjega stolpa leta 1892. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Na Loškem gradu so v letih 1315, 1318 in 1321 nastali najstarejši ohranjeni popisi grajskih inventarjev z današnjega slovenskega območja.

Mogočen Loški grad, ki so ga freisinški škofje dali postaviti na skalnem pomolu nad mestom, je edinstvena stavba kulturne dediščine s častitljivo starostjo, saj ga pisni viri omenjajo že v začetku 13. stoletja. Stoletje kasneje, v začetku 14. stoletja, je freisinško škofijo vodil škof Konrad III. V času vladanja med letoma 1314 in 1322 je trikrat obiskal Škofjo Loko in prebival na Loškem gradu. Vsakič, ko se je z obiska v Škofji Loki vračal domov v Freising, so popisovalci natančno zabeležili ves premični inventar po posameznih grajskih prostorih, ki so se večinoma nahajali v osrednjem stolpu. Ti popisi, nastali v letih 1315, 1318 in 1321, pisani v latinskem jeziku s precejšnjim številom izrazov, vzetih z nemškega govornega področja, so dragocen vir za proučevanje srednjeveške materialne kulture. Poleg tega imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost, saj predstavljajo najstarejše ohranjene popise grajskih inventarjev z današnjega slovenskega območja.

V popisih so našteti posamezni grajski prostori: škofova, oskrbnikova, spodnja, Lavrinova, kaplanova in Janezova soba, kapela, obednica, velika in manjša izba, kuhinja, shramba, soba poleg shrambe, soba na oboku stolpa in klet. Vseh prostorov in njihovega inventarja na tem mestu ne moremo predstaviti, pokukamo pa lahko v škofovo sobo. Vanjo se je vstopilo skozi lesena okovana vrata, na notranji strani opremljena z železnim zapahom. V sobi sta bili dve veliki postelji. Od posteljnine se omenjata žimnica in slamnjača za pernato posteljo, odeja, dve pernati blazini ter blazini zelene in škrlatne barve. Od predmetov za osebno higieno so zabeležili umivalnik, britvi v škatli in dve nočni posodi. O pohištvu v sobi ne izvemo veliko. Popis poleg mize z nogami omenja še dve zložljivi mizi – poslikani namizni plošči s kozama. K eni od njiju je spadal še lanen prt. Popisali so tudi dve pručki oziroma podnožnika pri sedenju. Razvedrilu je bila namenjena igralna deska. Škof je imel v svoji sobi tudi pravo zbirko najrazličnejšega pivskega posodja od poslikanih vrčev, steklenic, kozarcev do lesenih in kositrnih čaš. Posebnost predstavlja kozarec iz zelenega stekla v toku – osebna škofova čaša, ki jo je uporabljal na potovanjih. Med popisanim v sobi so bile tudi Tomaževe knjige o Janezovem evangeliju ter razni pravni spisi. Škof Konrad pa ni bil le plemič, izobraženec in visok cerkveni dostojanstvenik, ampak je bil vešč tudi rokovanja z najrazličnejšim orožjem. Posedoval je dragoceno bojno opremo po zadnji modi. Od zaščitne opreme se omenjajo: kotlasta avba s čopom, oklepni ovratnik, bojni jopič, verižni oklep, oklepni vezalki, podlaktna ščitnika, verižni rokavici, golenična ščitnika, ostroge in ščit. Med napadalo orožje je spadal meč. Škofu očitno ni bila tuja niti uporaba orožja za boj na daljavo. Na to kažeta dve vadbeni puščici, ki sta pripadali njegovemu samostrelu, imenovanemu chramichel. V prostem času se škof ni kratkočasil samo z lovom, ampak se je udeleževal celo viteških turnirjev, o čemer pričata dve zabeleženi turnirski opremi. Kot zanimivost lahko povemo, da si je eno izmed njih že pred letom 1315 izposodil gospod Ch, vitez iz Velikovca. Očitno pa se mu z vračilom ni mudilo, saj jo je posedoval še v času nastanka tretjega inventarnega popisa leta 1321, kjer je ponovno dodana opomba, da jo mora vrniti.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Popisi premičnega grajskega inventarja, objavljenem v Ločanki (št. 6, 9. junij 2020, str. 8-9).

Deli naprej