Zakladna najdba keramičnega posodja na Mestnem trgu v Škofji Loki
Vsi prebivalci starega mestnega jedra Škofje Loke ne le poznajo, ampak tudi zahajajo v hišo številka 9 na Mestnem trgu, v kateri se nahaja znana trgovina. Malokdo pa ve, da je bil na dvorišču te hiše leta 1972 pri zaščitnih arheoloških raziskavah odkrit tudi zaklad keramičnega posodja.
Gre za velike količine kvalitetnega namiznega posodja oziroma loške slikane meščanske keramike, med katerim so oblikovno zastopani različni tipi krožnikov, latvic, skled in pladnjev. Gre za namizno posodje, ki predstavlja tedanje navade pri prehranjevanju in hkrati tudi način serviranja hrane.
Vse posode so bile izdelane na lončarskem vretenu in bogato okrašene s tehniko vrezovanja oz. graviranja. To okrasje je tudi bogato obarvano. Najdemo pa tudi posode, kjer so se omejili le na slikan okras. Vse posode so bile nato še prevlečene z brezbarvno glazuro in ponovno žgane.
Med barvami, ki so se uporabljale za poslikavo, so zastopane štiri osnovne: zelena, modra, rumena in rjava. Z njihovim mešanjem pa so lončarji pridobili še večjo barvno pestrost.
Motivika zajema izbor predstav iz rastlinskega sveta, kjer zasledimo liste, vitice, cvetove, razne plodove in podobno. Med živalsko motiviko so pogosti prikazi ptičev, rib in petelina. Najštevilnejši in zdaleč najbogatejši so geometrični motivi.
Posebnost predstavljajo veliki krožniki z vrezanimi letnicami in posameznimi črkami abecede. Krožnik z upodobitvijo ženskega doprsja v profilu lahko uvrstimo med reprezentančne kose slikane keramike, ki je služila tudi obdarovanju ob najrazličnejših priložnostih.
Preprosti ljudje so se oskrbovali le z najosnovnejšim, za domačo rabo nujno potrebnim posodjem iz bližnjih lončarskih delavnic, medtem ko so bili posvetna in cerkvena gospoda ter bogatejši meščani založeni tako s preprostim kuhinjskim kot tudi z bogato okrašenim namiznim posodjem. To se je glede na dragocenost in bogastvo ornamenta ločilo na posodje za vsakodnevno rabo in tisto, ki je služilo odličnejšim priložnostim in so ga prinesli na mizo le ob posebnih slovesnostih, praznikih ali ob obisku uglednih gostov. Namen takšnih prezentacij dragocenega poslikanega posodja je bil narediti vtis na gosta in hkrati poudariti gospodarsko moč in družbeni položaj lastnika. Drug namen luksuzne keramike je bilo obdarovanje. Iz pisnih virov je znano, da so se z dragocenim posodjem obdarovali ob rojstvu, krstu, sklepanju zarok, pogodb, ob porokah in obiskih uglednih gostov.
Proti koncu 15. stoletja se je standard slovenskih meščanov dvignil. To se odraža v arhitekturi, kjer je prihajalo do številnih prezidav v smislu udobnejšega in lepšega bivališča, in tudi pri uporabi različnih prestižnih predmetov. V opremi stanovanja je domače prebivalstvo sledilo novostim in modi, ki je veljala v širšem srednjeevropskem prostoru. Slikana keramika postane v tem času modni krik, zato je bila zelo zaželena dobrina. Škofja Loka je bila s trgovskimi potmi, ki so potekale preko obeh dolin, močno povezana s severno Italijo. Poleg trgovcev z blagom so prihajali po teh poteh tudi tuji mojstri, z njimi pa nove tehnologije ter izdelki. Med njimi tudi lončarji, saj je bilo učno potovanje v tujino med drugim pogoj za opravljanje mojstrskega izpita pri vsakem cehu.
Glede izvora loške slikane meščanske keramike lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da je bila izdelek domačih lončarjev, in ne uvožena. V načinu okraševanja in motivih pogosto opazimo sorodnost s sočasnimi severnoitalijanskimi keramičnimi izdelki. Seveda pa vse ostaja zgolj na ravni sorodnosti. Glede izvedbe in kombiniranja motivov ter okrasa je loška slikana meščanska keramika nekaj posebnega. Tudi glede na močno škofjeloško lončarsko tradicijo, ki je izpričana že v virih pred uradno ustanovitvijo lončarskega ceha leta 1511, in veliko količino odkritega posodja domnevamo, da gre za izdelke domačih lončarjev, čeprav narejene pod vplivom razvitejših lončarskih središč.
Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Zakladna najdba keramičnega posodja, objavljenem v Ločanki (št. 2, 11. februar 2020, str. 8–9).