Rimska pečatna oljenka z grobišča v Starem dvoru pri Škofji Loki

Rimska pečatna oljenka z grobišča v Starem dvoru pri Škofji Loki <em>Foto: Jože Štukl</em>
Rimska pečatna oljenka z grobišča v Starem dvoru pri Škofji Loki Foto: Jože Štukl

V stalni arheološki zbirki hranimo tudi rimsko keramično svetilko - oljenko, ki izhaja iz uničenega rimskega grobišča v Starem dvoru pri Škofji Loki. Gre za pečatni tip oljenke, z napisom izdelovalca (Cresces) na dnu. Časovno jo umeščamo v 2. stoletje po Kristusu.

Tipične rimske oljenke so bile majhne in v osnovi okrogle s povsem zaprto površino. Na sredini ali malo izven sredine diska se je nahajala majhna okrogla odprtina, kamor so nalili gorivo - oljčno olje. Nosek, v katerem je gorel stenj iz rastlinskih vlaken, je bil različno dolg. Lahko so imele tudi po več noskov. Vse niso imele ročajev, pri tistih, ki so jih imele, pa so bili najrazličnejših oblik. Lahko so bile opremljene tudi s posebnimi ušesci s pomočjo katerih so jih obešali na večkraka stojala ali pa pod strop. Oljenke so izdelovali iz najrazličnejših materialov: brona stekla, srebra, in celo zlata. Oljenke iz plemenitih kovin so razsvetljevale predvsem svetišča in bivališča najbogatejših. Ostali manj premožni sloji prebivalstva so si lahko privoščili le njihove posnetke v glini. Keramične oljenke, so se uveljavile predvsem zaradi cenenosti in velike funkcionalnosti. Številni proizvajalci v mnogih mestih sprva predvsem v Italiji, kasneje pa tudi v provincah, so jih izdelovali napol industrijsko s pomočjo kalupov ter jih v velikem številu izvažali po celotnem rimskem imperiju.

Oljenke so se na Slovenskem prostoru pojavile sočasno z rimskim zavzetjem jugovzhodnih Alp v 2. polovici 1. stoletja pr. Kr. Najprej so jih uvažali, nato pa so jih začele izdelovati številne domače lončarske delavnice. Zaradi lažje prepoznavnosti in zagotavljanja kvalitete so jih označevali s pečati z imeni mojstrov (Fortis, Cresces, Oceanus, Ursuli, Strobili, Saturnini, Pastor, Firmi…). Kot simbol božanske luči so bile priljubljeno darilo ob novem letu. Iz istega razloga so jih pridajali tudi pokojnim v grobove, da so jim razsvetljevale pot v onostranstvo in mračnost podzemnega bivanja. Po koncu antike se je njihova uporaba obdržala predvsem v Sredozemskih deželah, medtem ko so jih v kontinentalni Evropi nadomestile bakle, goreče trske in sveče.

Prispevek je pripravil Jože Štukl.

Deli naprej