Zaposlitev in delo

Številni Škofjeločani in prebivalci širšega loškega območja so zaposlitev našli v tovarni klobukov. V Šeširju je bilo kljub (zastarelim) strojem in njihovemu vsakokratnemu posodabljanju treba veliko dela opraviti ročno. Pretežno ročno delo se je ohranilo tudi proti koncu obratovanja tovarne, kar je zagotavljalo neprekinjeno visoko kvaliteto Šeširjevih izdelkov.

Delo v tovarni je bilo zaradi sezonskega značaja in vsakokratnih težav z dobavo surovin nestanovitno. To pomeni, da se je delovni čas prilagajal sezoni, tovarna pa je delavce zaposlovala, jih pošiljala na prisilni neplačani dopust ali glede na potrebe in povpraševanje na tržišču celo odpuščala. Slednje se je izrazito povečalo okoli večjih cerkvenih praznikov – velika noč, binkošti in božič. Po 2. svetovni vojni so v Šeširju delali v dveh izmenah, delo pa je potekalo tudi ob sobotah. Sčasoma je bilo sobotno delo ukinjeno, le ob večjih pošiljkah in kratkih dobavnih rokih so nekateri zaposleni delali tudi v soboto.

Najzahtevnejše delo je bilo v kožarni, valjarni in barvarni. To delo je bilo tudi zdravju škodljivo, saj so delavci delali z nevarnimi kemikalijami (npr. solitrno kislino in živim srebrom, ki ju je kasneje nadomestil peroksid) brez vsakršne zaščite v slabo prezračevanih prostorih. Nevarni hlapi kemikalij so vplivali tudi na zdravje delavcev v administraciji. Za preprečevanje zastrupitve je tovarna po 2. svetovni vojni vsakemu delavcu, ob malici, zagotovila pol litra mleka. Po letu 1964 so se razmere v Šeširju nekoliko izboljšale. V tovarni so posodobili stroje, preuredili delovne prostore, delavcem pa so priskrbeli zaščitno opremo in zaposlili zdravnika, ki je skrbel za zdravje zaposlenih.

Nekdanji zaposleni v Šeširju so plačo v tovarni klobukov ocenili različno. Medtem ko so nekateri menili, da je bila ta slaba, so drugi menili, da je bila dostojna, če ne celo nekoliko višja kot drugod. Plačo so zaposleni dobivali redno, celo v času gospodarskih težav in stečajnega postopka. Dopust v tovarni klobukov je bil kolektiven in je trajal od konca julija do nekje 17. avgusta. Veliko prostih dni je Šešir svojim zaposlenim namenil tudi okrog božično-novoletnih praznikov.

Kolektiv v tovarni klobukov je bil povezan, v njem so vzniknila tudi prenekatera prijateljstva. V primeru kakršnikoli razprtij so težave reševali kolegialno in mirno, brez sodišč ali zunanjih akterjev. Kolegialnost kolektiva se je odslikavala tudi v številnih skupnih dejavnostih tovarne (tekmovanja v namiznem tenisu, nogometu, šahu in streljanju, kolektivni izleti, t. i. mitingi, proslave itn.).

Ali ste vedeli?

… da je tovarna klobukov Šešir ob začetku delovanja zaposlovala 200 delavk in delavcev, da je celo med 2. svetovno vojno zaposlovala okoli 100 ljudi, medtem ko je bilo ob začetku stečajnega postopka v tovarni zaposlenih le 28 ljudi?

… da so lahko Šeširjevi delavci nižjo plačo kompenzirali z nagradami v materialni obliki? Predvsem delavci, ki so pomagali pri težkih fizičnih delih, dograjevanju in renoviranju tovarne, so lahko kot nagrado vzeli in uporabili vrata, okna in drug gradbeni material za lastne potrebe ali potrebe sorodnikov.

… da je bil v sindikalni dvorani tovarne Šešir na Spodnjem trgu postavljen tudi televizor? V tem ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi bil to eden prvih televizorjev, ki ga je prenekateri zaposleni v tovarni videl in na njem spremljal televizijski program. Večinoma so gledali športna tekmovanja in prireditve.

Več o delu in zaposlitvi v tovarni Šešir lahko preberete v zborniku Izza klobuka.