Leta 2011 so na Bukovščici v Selški dolini potekale arheološke raziskave. Pri tem je bilo odkritih skoraj 21.000 keramičnih odlomkov. Med keramičnim gradivom prevladuje kuhinjska keramika s 17.932 odlomki, sledi ji glazirana keramika z 2774 odlomki, 227 odlomkov je svetle neglazirane keramike in 23 odlomkov slikane keramike. Kot lahko razberemo iz navedenih statističnih podatkov, je slikana keramika v primerjavi z ostalim keramičnim gradivom zastopana zelo skromno. To nas niti ne preseneča, saj se je bogato poslikano keramično posodje praviloma uporabljalo zgolj za serviranje hrane po bogatejših meščanskih hišah in v kmečkih gospodinjstvih ni bilo pogosto. O keramičnem posodju lahko rečemo, da so se v srednjem veku in tudi še kasneje preprosti ljudje oskrbovali le z najosnovnejšim, za domačo rabo nujno potrebnim posodjem, medtem ko so bili plemstvo ter bogatejši meščani založeni tako s preprostim kuhinjskim kot tudi z bogato okrašenim namiznim posodjem. Tudi namizno posodje se je ločilo glede na dragocenost in bogastvo ornamenta na posodje za vsakodnevno rabo ter tisto, ki je služilo odličnejšim priložnostim in so ga prinesli na mizo le ob določenih slovesnostih, praznikih ali ob obisku uglednih gostov. Namen takšnih prezentacij dragocenega poslikanega posodja je bil narediti vtis na gosta in hkrati poudariti gospodarsko moč in družbeni položaj lastnika. Drugi namen luksuzne keramike je bilo obdarovanje. Iz pisnih virov je znano, da so se ob rojstvu, krstu, sklepanju zarok, pogodb, ob porokah in obiskih uglednih gostov obdarovali z dragocenim posodjem.

Večina odlomkov slikane keramike z Bukovščice tako po načinu oblikovanja kot po tehniki poslikave pripada mlajšemu, recentnemu gradivu. Zelo zanimiva pa sta dva primerka, ki ju velja posebej izpostaviti. V obeh primerih gre za večji delno ohranjeni skledi. Eno smo uspeli v celoti rekonstruirati, medtem ko pri drugi manjka ustje in zato rekonstrukcija celotne oblike ni mogoča. Obe sta bili izdelani na lončarskem vretenu in sta precej debelih sten. Nas najbolj zanima njun okras, ob pomoči katerega ju bomo skušali natančneje časovno opredeliti in ugotoviti njun izvor. Pri prvi skledi se na ostenju tik pod robom ustja pojavlja stiliziran slikan okras pletenice v rjavi barvi na slabše ohranjeni beli engobi, ki je služila kot osnova za poslikavo. Pri drugi skledi pa srečamo kombinacijo slikanega geometričnega (spirale) in rastlinskega okrasa (listi) v rjavi in zeleni barvi na beli osnovi.

Najbližje primerjave obema skledama in njunemu okrasu najdemo med gradivom, odkritim pri arheoloških raziskavah leta 1972 na območju južnih Poljanskih mestnih vrat in mestnega obrambnega jarka, ki jih je izvajal tedanji Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo pod vodstvom Jožeta Omana. Izkopavanja so pokazala, da je bila cesta, ki je s poljanske strani vodila na Mestni trg, speljana preko mostu, ki je vodil čez mestni obrambni jarek. Na drugi strani mostu se je nadaljevala skozi okrogel obrambni stolp, v katerem so bila mestna vrata. V nasutjih na vzhodni in zahodni strani mostu se je v globini 1,10 m pod površjem v manjših količinah začela pojavljati enobarvna in večbarvna slikana keramika. Pojavljala se je vse do globine 1,50 m pod površjem, pod tem nivojem pa je popolnoma prenehala. Tu sta bili odkriti dve skledi, ki po tehniki izdelave, obliki in okrasu povsem ustrezata skledama, odkritima na Bukovščici. Obe sta razstavljeni v stalni zbirki Loškega muzeja. Izdelani sta bili na lončarskem vretenu in sta debelih sten. Okrašeni sta s slikanim rastlinskim in geometričnim okrasom. Ker sta bili najdeni na dnu obrambnega jarka, ju lahko razmeroma dobro časovno umestimo. Mestno obzidje in vse pripadajoče obrambne naprave skupaj z mestnim jarkom so opustili leta 1789. Po tem času so začeli z zasipavanjem mestnega jarka z odpadnim materialom, med katerim je bilo tudi razbito keramično posodje. Obravnavano keramično posodje se je uporabljalo v 18. stoletju. Glede na velike količine tovrstnega poslikanega posodja, odkritega na področju mesta Škofje Loke, in na močno tradicijo loškega lončarstva v srednjem in novem veku upravičeno domnevamo, da so ga tudi izdelovali v Škofji Loki, kjer ga je bilo mogoče kupiti v delavnicah pri loških lončarjih oziroma na stojnicah na mestnih sejmih. Najverjetneje sta bili obe skledi z Bukovščice izdelka loških lončarjev.

Pripravil: Jože Štukl

Med novoveško keramiko z Bukovščice je posebno pozornost med drugim pritegnila tudi poslikana keramična skleda, ki je po obliki, lošču in okrasju prepoznana kot delo ljubenskih lončarjev.

Ljubenski lončarji so delovali v vasi Ljubno na Gorenjskem. Glino so kopali v bližini vasi, na mestih, imenovanih Pruh in Cegeunca. Prvič so zabeleženi v listini iz leta 1538, ki med drugim omenja njihov ceh v Ljubnem. V 16. in 17. stoletju so konkurirali loškim lončarjem pri dobavi žgalnih loncev za idrijski rudnik živega srebra. V 18. stoletju je cehovsko lončarstvo na Gorenjskem zamrlo (Škofja Loka 1551, Ljubno 1538, Kranj 1604), zmanjšalo se je tudi število lončarjev, še vedno pa je delovalo na nivoju podeželske lončarske obrti. Sredi 19. stoletja so v Ljubnem začeli izdelovati tudi opeko, ki so jo žgali nad vasjo. Leta 1903 je tu lončarilo devet družin, ob koncu prve svetovne vojne pa le še ena, ki se je preusmerila v pečarstvo.

Ljubenski lončarji so svoje izdelke izdelovali predvsem v zimskem času, ko ni bilo dela na polju. Lončenino so prodajali po Gorenjskem, Koroškem, Tirolskem …

Gorenjski muzej v Kranju hrani okoli petdeset izdelkov ljubenskih lončarjev, med drugim tudi sklede za serviranje hrane, ki datirajo v drugo polovico 19. stoletja. Sklede omenjenih lončarjev prepoznamo po rjavooranžni barvi lošča, predvsem pa po belem narisanem ornamentu. Na dnu posode je ponavadi naslikan Jezusov monogram – IHS, sledi več zaporednih krožnic, nato pa globoka valovnica, ki jo zgoraj in spodaj obdaja rastlinski motiv. Vzorec se pod zgornjim robom konča s krožnico. Skleda in tudi druga keramika ljubenskih lončarjev je izdelana na lončarskem vretenu na nožni pogon.

V kmečki bivalni opremi je skleda, “čpina”, znana od 10. do srede 20. stoletja. Gospodinja je v njej postregla hrano v glavnem bivalnem prostoru, imenovanem hiša ali izba. Za mizo se je navadno posedla vsa družina s posli, to je najetimi delavci na kmetiji. Iz skupne sklede so z lesenimi in roženimi žlicami zajemali predvsem močnate jedi (kaše, žgance, štruklje, močnik) pa zelje ter okopavine (zelje, repo, krompir) idr. Sklede so shranjevali v skledniku, to je pohištvenem kosu, ki je visel na steni v hiši ali veži.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

• Blaznik, Pavle, Škofja Loka in loško gospostvo, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973.
• Bras, Ljudmila, Lončarstvo na Slovenskem: katalog razstave, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, 1968.
• Jovan, Janko, Domači obrti na Kranjskem. I. Lončarski obrt, Dom in svet, Ljubljana, 1903, str. 288–291.
• Dolžan, Eržen, Tatjana, Lončarska dediščina Gorenjske: Lončenina v zbirki etnološkega kustodiata Gorenjskega muzeja, Kolesar s Filozofske. Zbornik v počastitev 90-letnice prof. dr. Vilka Novaka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza Ljubljana, 2000, str. 259–280.
• Makarovič, Gorazd, Slovenska ljudska umetnost. Zgodovina likovne umetnosti na kmetijah, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1981.