Medeno pecivo na Loškem

Medeno pecivo na Loškem <em>Foto: Janez Pelko</em>
Foto: Janez Pelko
Medeno pecivo na Loškem <em>Foto: Janez Pelko</em>
Foto: Janez Pelko
+4Medeno pecivo na Loškem <em>Foto: Janez Pelko</em>
Foto: Janez Pelko
Medeno pecivo na Loškem <em>Foto: Janez Pelko</em>
Medeno pecivo na Loškem <em>Foto: Janez Pelko</em>
Medeno pecivo na Loškem <em>Foto: Janez Pelko</em>
Medeno pecivo na Loškem <em>Foto: Janez Pelko</em>

Peka medenega peciva ima na Loškem že večstoletno tradicijo. Izdelovali so ga v Škofji Loki in na loškem podeželju. V samostanu klaris v Škofji Loki so s peko medenega peciva nune začele že vsaj v začetku 18. stoletja, po Jožefinskih reformah (1782) pa so z delom nadaljevale uršulinke. Ločani so to pecivo imenovali nunski lect. Izdelano je bilo iz ržene moke, medu in mešanice začimb, oblikovano pa s pomočjo izrezljanih lesenih modelov. Namenjeno je bilo predvsem cerkveni in posvetni gosposki ter meščanom.

Po slovenskih mestih se je v povezavi s čebelarstvom v drugi polovici 17. stoletja začela razvijati medičarska oz. lectarska obrt. Ti prvi mestni "slaščičarji" so poleg medu, medice, medenega žganja ter sveč in voščenih votivov ponujali še medeno pecivo, imenovano lect. V Škofji Loki dva medičarja oz. lectarja prvič srečamo sredi 18. stoletja. Medičarji so medeno pecivo sprva oblikovali s pomočjo izrezljanih lesenih modelov. V 19. stoletju pa so med začeli nadomeščati s sladkorjem, lesene modele pa s pločevinastimi. Z njimi so izrezali le osnovne oblike (srce, konjiček, dojenček idr.), nato pa so ga dodatno krasili z barvno sladkorno zmesjo, na katero so nalepili papirnate sličice obraza, ogledalca ali lističe z verzi. Ločani so to pecivo poimenovali cukren ali farbast kruhk.

Peka medenega peciva, imenovanega mali kruhek, se je kot domača obrt na Loškem začela ob koncu 18. stoletja, svoj vrhunec dosegla v 19. stoletju, danes pa ga izdelujejo le posameznice. Mali kruhek, imenovan tudi ta mal kruhk, lošk kruhk, meden kruhk, so zamesili iz ržene ali bele moke, medu, popra, cimeta, nageljnovih žbic in pepelike. Mali kruhek se oblikuje na dva načina: odtiskujejo ga v posebej za to izrezljane lesene modele ali pa ga oblikujejo in krasijo kar ročno. V Škofji Loki, Stari Loki in pri Sv. Duhu so delali kruhek samo z modeli, medtem ko so ga v Selški dolini, zlasti v Železnikih in Dražgošah, delno pa tudi v Poljanski dolini, izdelovali na oba načina. Ročno izdelan mali kruhek se danes najpogosteje imenuje dražgoški kruhek.

Mali kruhek so ljudje pekli predvsem ob cerkvenih praznikih, tako ob sv. Miklavžu, božiču, novem letu, sv. treh kraljih, veliki noči, pa tudi ob semanjih dneh, raznih žegnanjih in godovih. Primeren je bil kot svatovsko darilo, kot dar med mladimi zaljubljenci ali kot sladica za otroke.

Izdelovanje medenega peciva, imenovanega mali kruhek, je ena od pomembnejših rokodelskih veščin na Škofjeloškem. Danes ga obvladajo le še posameznice, zato je skrb za ohranjanje te dediščine še toliko večje. Izdelovanje malega kruhka in lesenih modelov je bilo leta 2018 vpisano v Register nesnovne kulturne dediščine.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Deli naprej