Svete nedelje na splošno
Crngrobška Sveta nedelja je ena iz skupine redkih podob
Crngrobško cerkev Marijinega oznanjenja krasi bogastvo stenskih poslikav. Med njimi ima freska Sveta nedelja posebno mesto – tudi zato, ker je primer izredno redkega motiva, ki so ga po Evropi upodabljali med 14. in 16. stoletjem.[1] Danes je znanih 88 še ohranjenih upodobitev svete nedelje. Če prištejemo tiste, o katerih nekaj vemo, pa se do danes niso ohranile, lahko številko vseh rahlo dvignemo na 103. Po številčnosti upodobitev se torej motiv svete nedelje ne more kosati z večino ostalih srednjeveških krščanskih motivov.[2]
Največ, približno dve tretjini vseh svetih nedelj se nahaja na območju Alp oz. v njihovi neposredni bližini: od francoskega departmaja Alpes-Maritimes preko severne Italije do Istre, v Švici, na jugu Nemčije, v Avstriji in na Slovenskem. Naslednja največja koncentracija podob, približno petina, je z juga Anglije in Walesa.[3] Manjša skupina svetih nedelj je v osrednji Italiji, nekaj pa je še osamljenih primerov, kot sta freski v Slavětínu na Češkem in v nemškem Wismarju ob Baltiku. Očitno je, da so se svete nedelje razširile preko velikega dela Evrope. Nenavadno pa je, da je širitev motiva po Zahodni Evropi obsežen pas – Iberski polotok, Francijo in države Beneluksa – pravzaprav preskočila. Morda bodo takšen vtis praznine lahko popravili natančnejši popisi poznosrednjeveških stenskih poslikav v omenjenih državah.[4]
Posebnost Svete nedelje v Crngrobu
Na ozemlju današnje Slovenije je znanih kar deset svetih nedelj.[5] To predstavlja približno eno desetino vseh primerkov svetih nedelj v Evropi in zaradi tega je naše ozemlje pomembno pri preučevanju tega motiva. Prvenstvo med slovenskimi pa gre Sveti nedelji v Crngrobu, ker je med najbolj vsebinsko bogatimi. Na njej se je namreč ohranilo izjemno število – 47 prizorov raznih vsakdanjih opravil, kar jo postavlja v sam evropski vrh.[6] Njeno dodatno bogastvo je prav v teh prizorih, saj ostale svete nedelje po večini prikazujejo samo vsakdanja orodja.
Tako kot v Crngrobu tudi na bližnji, približno 60 let mlajši Sveti nedelji na cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu prevladujejo namesto orodij sličice opravil, skupaj jih je 14. Freski sta si zelo podobni, zato se je njen avtor nedvomno zgledoval po crngrobški.[7] Če bi bili izvedeni na bolj simboličen način le z orodji, bi na primer sekira nadomestila sličico mesarja in tesarja, igla krojača, tkalski čolniček tkalca, lok vojaka, rog lovca, kocke igralca, vrč za vino popivanje, ogledalo nečimrnost idr.[8] Sveta nedelja se je v Crngrobu in na Podrebri očitno razvijala v svojo, zaradi poudarka na prizorih bolj nazorno smer.
Od leve proti desni: Crngrob, Marijino oznanjenje (med 1455 in 1460); Podreber pri Polhovem Gradcu, sv. Elizabeta (tretje desetletje 16. stoletja)
Raznolikost svetih nedelj
Svete nedelje so zelo raznolika skupina podob. Posamične se razlikujejo med seboj v izboru dejavnosti, ki jih simbolizirajo vsakdanja orodja oz. opravila. Neka dejavnost je lahko izpostavljena na sveti nedelji, ker se je lokalna skupnost z njo pogosto ukvarjala; ker je bila na dejavnost posebno ponosna; ker je naročnike skrbelo, da je dejavnost pogosta kršitev tretje božje zapovedi; ali pa gre za simbol dela na splošno (kot na primer lopata).[9]
Z različno izbiro predstavljenih dejavnosti vsaka sveta nedelja odraža želje svojih naročnikov oz. okolja.[10] V Crngrobu so bili takšni naročniki ali vsaj donatorji verjetno na novo ustanovljeni škofjeloški cehi, ki so slavili svoj nastanek. Na crngrobški freski namreč lahko prepoznamo upodobitve članov teh cehov: krojača, čevljarja in krznarja. Predvsem pa je veliko prostora dodeljeno proizvodnji platna iz lanu, ker se je z njo ukvarjal številčen del prebivalstva loškega gospostva.[11] Podobno vsaka sveta nedelja vključuje svoj nabor dejavnosti, ki nam prikazuje socialni portret njene skupnosti.[12]
Niti osrednja podoba na svetih nedeljah ni vedno enaka. Na večini v središču nastopa Kristus trpin in okoli njega orodja ali prizori iz vsakdanjega življenja. V enajstih primerih pa je v središču svete nedelje podoba, ki jo obkrožajo in ji z ostrimi robovi pretijo orodja, ženska. Pogosto je premožno oblečena in nosi krono. Predstavlja poosebitev Cerkve v podobi Marije. Sporočilo teh svetih nedelj je zato nekoliko drugačno: vernik, ki ne spoštuje predpisov nedeljskega počitka, s svojim početjem (namesto Odrešeniku) škoduje Cerkvi kot ustanovi.[13] Zaradi teh razlik je umetnostni zgodovinar Dušan Koman uvedel terminološko razlikovanje svetih nedelj glede na osrednjo podobo. Tiste z žensko podobo poimenuje nedeljska Cerkev, tiste z moško pa nedeljski Kristus.[14] Obe obliki motiva sta praktično sočasni, saj so, tako kot ostale, prve svetonedeljske cerkve že iz 14. in zadnje iz 16. stoletja.[15]
Nam najbližji primeri nedeljske Cerkve se nahajajo v Dolah na avstrijskem Koroškem v cerkvi sv. Egidija ter še dve v Istri. Mlajša v tem paru se nahaja v cerkvi sv. Jakoba v hrvaški Bačvi, starejša pa v cerkvi sv. Štefana v slovenskem Zanigradu, naselju brez stalnih prebivalcev.[16] Večina nedeljskih cerkev se nahaja v Italiji. V Benečiji, v kraju San Vito di Leguzzano, pa se je motiv razvil še dalje od zgolj ženske središčne podobe. Na sveti nedelji v tamkajšnji cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja je v središču naslikana Marija s Kristusom v naročju. Namesto ene podobe na edinstveni “pietà” vsakdanja orodja ogrožajo kar dve.[17]
Od levo zgoraj v smeri urinega kazalca: Dole, sv. Egidij (okoli 1400); Zanigrad, sv. Štefan (začetek 15. stoletja); Bačva, sv. Jakob (začetek 16. stoletja); San Vito di Leguzzano, Marijino brezmadežno spočetje (brez točne datacije)
Med svetimi nedeljami je 96 % stenskih poslikav. S tehničnega vidika večina niso prave freske, tj. slike na svež omet. Izvedene so bile v drugih, manj obstojnih tehnikah stenskega slikarstva, in da so se ohranile do danes, gre zasluga tudi ponovnim nanosom barve v srednjem veku, s katerimi so ohranjali bledeče poslikave. Predvsem britanske svete nedelje pa so danes v zelo slabem stanju, ker so bile naslikane v manj obstojnih tehnikah, kot je prava freska.[18]
Tako kot svete nedelje niso bile omejene v svoji vsebini, motiv ni ostal omejen na isti medij. V 15. stoletju, ko je nastalo največ svetih nedelj, se je motiv razširil tudi onkraj stenskih poslikav. Ohranjena lesoreza in risba svete nedelje so delo umetnikov iz nemških dežel, ki so takrat vodile v razvoju tehnike lesoreza. Edina ohranjena sveta nedelja, ki je del upodobitve desetih zapovedi, pripada lesorezu iz švicarskega Basla. V Sieni je ohranjena še tabelna slika nedeljske Cerkve, torej slika na leseno podlago.[19] V Cornwallu je nastal vitraž svete nedelje, na Otoku pa so izdelovali tudi tridimenzionalne podobe tega motiva. Že iz angleških volil, ki omenjajo podobo svete nedelje (ang. Saint Sunday), je umetnostna zgodovinarka Athene Reiss sklepala, da so obstajale tudi takšne svete nedelje. Danes sta znani dve – kipca iz alabastra, ki sta ju verjetno izdelala angleška obrtnika.[20]
Od levo zgoraj v smeri urinega kazalca: risbo nemškega avtorja hrani Knjižnica Casanatense v Rimu, inv. št. cod. 1404, fol 40r (med 1430 in 1440); baselski lesorez dekaloga hrani Oddelek za grafike in risbe Britanskega muzeja v Londonu (pred 1475); tabelno sliko Nedeljska Cerkev hrani Nacionalna pinakoteka v Sieni (med 1480 in 1490); vitraž iz St. Neota, sv. Neot je posojen Kraljevemu cornwallskemu muzeju v Truru (okoli 1510); kipec hrani Muzej Victorie in Alberta v Londonu (okoli 1500); kipec iz cerkve v Graignesu je bil verjetno skupaj s cerkvijo uničen leta 1944 (brez točne datacije)
Vizualno učilo
Svete nedelje delujejo kot ilustrirana pridiga. S svojo kompozicijo gledalcu nazorno prikazujejo abstraktno zapoved o nedeljskem počitku in imajo vlogo mnemotehničnega sredstva. Še danes večini ljudi pri učenju najbolj pripomorejo prav vizualne spominske opore in svete nedelje so jih izkoristile za katehezo.[21] Učinek je bil toliko večji v času, ko je bilo v vsakdanu ljudi manj vizualnih sporočil kot danes in so imela ta zato še večjo moč.[22]
Stenske poslikave svetih nedelj so izvedene večinoma v velikih formatih, kar je še povečalo njihov učinek na vernike. Velike dimenzije so pritegnile oko gledalca in poudarile pomembnost naslikanega. Ponavadi je svetim nedeljam dodeljeno tudi bolj vidno mesto. V Crngrobu se Sveta nedelja nahaja ob vhodu, kjer jo je obiskovalec stare romarske cerkve Marijinega oznanjenja hitro zagledal. Posebno v razgibanem alpskem svetu so svete nedelje slikali tudi na zunanjosti cerkva, tako da jih je možno uzreti od daleč ali iz bližnje naselbine.[23] Tudi v Podrebri pri Polhovem Gradcu je Sveta nedelja naslikana na zunanji steni cerkve sv. Elizabete, obrnjeni proti vasi. Ob njej je naslikan še sv. Krištof, čigar podoba naj bi ščitila vernike pred nenadno smrtjo, če so zjutraj usmerili pogled vanjo – Sveta nedelja pa jih je opominjala na grešnost nedeljskega dela.[24]
Kako so sveto nedeljo brali
Vsak srednjeveški vernik je sporočilo motiva svete nedelje lahko razbral sam. Poznal je cerkvene in posvetne prepovedi nedeljskega dela, prepoznal svoje delo med številnimi vsakdanjimi orodji in razumel analogijo med temi orodji in simboli Jezusovega mučeništva.[25] Tako je gledalec sestavil sporočilo celega motiva – da v nedeljo vernik s prepovedanimi opravili ponovno muči Odrešenika. Da gre brez dvoma za predvideno branje freske, potrjuje napis nad italijansko sveto nedeljo, ki je nastala približno 20 let po crngrobški. V kraju Castelsantangelo sul Nera v Markah so namreč nad Sveto nedeljo v cerkvi sv. Martina ohranjene besede “Na ta način žalimo sveto nedeljo”.[26]
Castelsantangelo sul Nera, sv. Martin (med 1470 in 1480). Italijanski izvirnik napisa se glasi: “In questo modo offendamo la sancta domenica.”
Čeprav je bilo kot v Castelsantangelu sporočilo svete nedelje kdaj ubesedeno, motiv ne upodablja določenega krščanskega besedila. Sveta nedelja je zanimiv motiv, ker ga namreč ni možno najti v srednjeveški krščanski literaturi. Svete nedelje zahtevajo od vernika, naj se ravna po tretji Božji zapovedi “posvečuj Gospodov dan”, vendar ne izvirajo iz pisnih zahtev po njej. Besedila o tej tretji zapovedi ne dajejo enakega poudarka tako širokemu naboru fizičnega dela. Za razliko od svetih nedelj dajo več pozornosti grešnim užitkom in trgovanju.[27]
Sveta nedelja je verjetno izum pridigarjev. Z vsemi ikonografskimi elementi na njih kakor pridiga spodbujajo gledalca k pokori in spovedi.[28] Kršitve nedeljskega počitka so za vernika vizualizirane z ranami, ki mu jih kaže Kristus trpin. Številna vsakdanja orodja so na svetih nedeljah pogosto obrnjena proti Odrešeniku z ostrim robom, se vanj neposredno zabadajo ali pa jih z njegovim telesom povezujejo črte. Vernik je jasno videl posledice svojih (potencialnih) kršitev nedeljskega počitka.[29] Tako kot v Crngrobu, Podrebri pri Polhovem Gradcu in tudi v Castelsantangelu so posledice za kršitelje podkrepljene še s posmrtno kaznijo. Na nekaterih svetih nedeljah jo prikazuje prizor grešnih duš, ki trpijo peklensko pogubo. Ne oznanjajo pa svete nedelje brezupa. Vernik je namreč povabljen, da se grehov spove. V središču mu Kristus trpin oznanja s svojimi ranami večno življenje in obljublja milost.[30]
Biella, katedrala Svete Marije Velike (med 1460 in 1465). Na Sveti nedelji v Bielli so vsakdanja orodja proti Kristusu trpinu obrnjena z ostrim ali funkcionalnim delom, povezana z njegovim telesom s črtami, nekatera pa ga neposredno ranijo.
Portret dela
Svete nedelje niso le okno v duhovni svet naših prednikov. Med drugimi nabožnimi motivi iz srednjega veka izstopajo tudi zaradi količine materialne kulture, ki je na njih prikazana. V prizorih ali posamično na svetih nedeljah ne najdemo le številnih orodij iz vsakdanjega življenja. Poročajo nam o oblačilni kulturi podeželja in mesta, stavbarstvu in pohištvu, celo o obrtnih tehnikah, kot je na primer “crngrobška pletilja”, ki dela z visečimi statvami.[31]
Bogastvo teh zgodovinskih virov pa nekoliko omejita nenatančnost in delo s predlogami. Simboli vsakdanjih dejavnosti so upodobljeni zelo preprosto, z osnovnimi in najcenejšimi barvami ter se prilagajajo prostoru, ki jim je na voljo. Če so bili z njim omejeni, so umetniki posamična orodja lahko povečali ali skrčili.[32] Izjema pa je na primer Sveta nedelja v italijanskem Teseru v pokrajini Trento, ki jo odlikuje natančna upodobitev vsakdanjih orodij.[33] Toda tako iznakažene resnične dimenzije orodij niso ogrozile razumevanja podob. Bolj kot na zvesto preslikavanje resničnega sveta so se avtorji svetih nedelj zanašali na razpoznavnost ikonografskih formul, ki so bile razumljive v širšem kulturnem območju. Posplošene oblike orodij so bile lahko ne glede na lokalne specifike prepoznavne na Kranjskem ali v Cornwallu. Ikonografske formule pa so se tudi prenašale med umetniki z grafičnimi predlogami, s katerimi so si pomagali pri delu.[34] V Crngrobu je na primer prizor moškega, ki si greje noge ob ognju, ustaljena podoba za mesec februar v srednjeveških ilustriranih koledarjih. Ti so bili slikarju vir tudi za druge prizore na crngrobški Sveti nedelji.[35]
Tesero, sv. Rok (1557). S 56 različnimi orodji in prizori, ki obkrožajo Kristusa Trpina, se Sveta nedelja v Teseru po številu prikazanih dejavnosti kosa s crngrobško.
Orodja in opravila na svetih nedeljah nam razkrivajo odnos ljudi do njihovega dela. Simboli kmetijskega dela so manj pogosti kot pa orodja, ki niso agrikulturne narave. Ker je bilo agrikulturno delo tako vseprisotno med 14. in 16. stoletjem, so se verjetno ljudje močneje identificirali z bolj specializiranimi dejavnostmi. Poznosrednjeveške skupnosti namreč tudi na podeželju niso bile vedno izključno kmetijske.[36]
Dvoumnost in odstranjevanje svetih nedelj
V času protireformacije je sveta nedelja postala nezaželena. Decembra 1563 je dekret Tridentinskega koncila ukazal, naj se odstranijo cerkvene “podobe lažnih dogem”.[37] Med takšne je spadala tudi sveta nedelja, saj se je motiv najverjetneje izkazal kot preveč dvoumen. Namig ponujajo angleška volila, ki omenjajo svete nedelje. Iz njih je znano, da so nekateri tamkajšnji verniki v 15. stoletju želeli, da se po njihovi smrti prižiga svečo pred podobo svete nedelje. To je bila v poznosrednjeveški Angliji značilna oblika češčenja svetnikov. Zato se zdi, da je vsaj v Angliji svete nedelje ljudstvo (zmotno) začelo razumeti kot enega izmed svetnikov.[38] To pa je lahko dokaz, da so bile skrbi posttridentinske Cerkve o dvoumnih podobah, ki ljudstvo vodijo v zmoto, upravičene tudi drugod.
Skoraj sočasno, kot je nastala zadnja freska Sveta nedelja v Pfannsdorfu na avstrijskem Koroškem,[39] so to podobo že začeli odstranjevati s cerkvenih sten. Na Slovenskem o tem priča vizitacijsko poročilo škofa Agostina Valierja iz leta 1580. V skladu s tridentinskimi priporočili je škof ob obisku koprske škofije ukazal, naj se “podoba Svete nedelje” v cerkvi sv. Andreja v Koštaboni odstrani. Za razliko od svete nedelje, ki naj bi se v Koštaboni nahajala na oltarju Svete Trojice,[40] pa so nekatere svete nedelje kljubovale cerkvenim dekretom. Vercellijski škof je leta 1571 ukazal odstraniti Sveto nedeljo v Bielli, vendar njegov ukaz ni bil izvršen. To nam kaže, da so včasih lokalni duhovniki raje sledili željam svoje skupnosti in tako omogočili nekaterim svetim nedeljam, da so se ohranile do danes. Odločitev, da se neka podoba ne odstrani, je bila lahko čisto pragmatična, saj so priljubljene podobe prinašale svoji cerkvi dohodek v obliki darov.[41] Paradoksalno pa so se nekatere svete nedelje ohranile prav zato, ker so jih želeli odstraniti. Belež, s katerim so jih prekrili, jih je pomagal zaščititi do danes.[42] Izpod beleža so v restavratorskih posegih v letih 1965 in 1966 odkrili Sveto nedeljo na Podrebri pri Polhovem Gradcu.[43]
Pfannsdorf, sv. Filip (1576). Najmlajša Sveta nedelja je nastala v naši geografski bližini, na avstrijskem Koroškem.
Pripravil: Urban Koložvari
Literatura
Baš, Angelos. “Noše na freski Sv. Nedelje v Crngrobu”. Loški razgledi 3, št. 1 (1956): 175–182.
Carrol, Michael P. “The Saint Formerly Known as Christ: Some General Lessons for Catholic Historiography from an Obscure Case”. The Catholic Historical Review 105, št. 2 (2019): 251–274.
Koman, Dušan. “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”. Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 44–59.
Koman, Dušan. “Ikonografski motiv Svete nedelje v evropski umetnosti – okoliščine nastanka”. Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 33–56.
Koman, Dušan. “Sveta nedelja – nedeljski Kristus in nedeljska cerkev”. “Hodil po zemlji sem naši ...”: Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, 2001, 233–242.
Kretzenbacher, Leopold. Nachtridentinisch untergegangene Bildthemen und Sonderkulte der “Volksfrömmigkeit” in den Südost-Alpenländern. Sitzungsberichte der Bayerischen Akademie der Wissenschaften zu München, Philosophisch-Historische Klasse, 1994,1. Verl. der Bayerischen Akad. der Wiss, 1994.
Lavrič, Ana. Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o Koprski škofiji iz leta 1579. ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 1986.
Mattingly, Joanna. “Panel of the Month; The Warning to Sabbath Breakers from St Neot Church”. Vidimus, 2010. https://www.vidimus.org/panel-of-the-month/panel-of-the-month-20.
Reiss, Athene. The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting. British Archaeological Reports Ltd, 2000.
Rigaux, Dominique. Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale. La librairie des humanités. L’Harmattan, 2005.
Stelè, Francè. “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”. Razprave II, 1944, 399–438.
Šifrer Bulovec, Mojca. “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”. Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 57–80.
Williamson, Paul, Fergus Cannan, Eamon Duffy, Stephen Perkinson in Society of the Four Arts, ur. Object of devotion: medieval English alabaster sculpture from the Victoria and Albert Museum. Art Services International, 2010.
Timmermann, Achim. “Vain Labor(?): Things, Strings, and the Human Condition in the Art of Giovanni Baleison”. Res: Anthropology and Aesthetics 65–66 (marec 2015): 224–41.
Zaina, Alberti. “Il precetto festivo tra ammozione e devozione”. Brixia sacra 2008, št. 13 (2008): 33–63.
Záruba-Pfeffermann, Josef. “Sváteční Kristus The Sunday Christ.” Doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008. https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full.
Slikovni viri
Crngrob (Marijino oznanjenje): https://www.loski-muzej.si/spoznajmo-crngrob/crngrobska-sveta-nedelja/
Podreber pri Polhovem Gradcu (sv. Elizabeta): https://www.zvkds.si/primeri-dobrih-praks/stenske-poslikave-sv-nedelja-podrebri-pri-polhovem-gradcu/
Dole (sv. Egidij): Josef Záruba-Pfeffermann, “Sváteční Kristus The Sunday Christ” (doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008), https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full, 200.
Zanigrad (sv. Štefan): Koman, “Ikonografski motiv”, 37.
Bačva (sv. Jakob): Koman, “Ikonografski motiv”, 51.
San Vito di Leguzzano (Marijino brezmadežno spočetje): Marco Ferrero, “Il Cristo della Domenica: un’iconografia tra arte e religione, Un esempio vicentivo”, Progetto restauro, št. 42 (2007): 34.
Rim, Knjižnica Casanatense, inv. št. cod. 1404, fol 40r.: Záruba-Pfeffermann, Sváteční Kristus, 264.
London, Britanski muzej, Oddelek za grafike in risbe: https://www.britishmuseum.org/collection/object/P_1858-0626-3
Siena, Nacionalna pinakoteka: https://epiprev.it/rubriche/il-cristo-e-la-madonna-della-domenica
Truro, Kraljevi cornwallski muzej: https://www.vidimus.org/panel-of-the-month/panel-of-the-month-20/
London, Muzej Victorie in Alberta: https://collections.vam.ac.uk/item/O1152079/the-sunday-christ-relief-unknown/
Graignes: André Rostand, “Les albâtres anglais du XVe siècle en Basse-Normandie”, Bulletin Monumental 87, št. 1 (1928): 291.
Castelsantangelo sul Nera (sv. Martin): https://www.docartis.com/Marche/Castelsantangelo%20sul%20Nera/private/Castelsantangelo_Chiese%20Santuari.htm
Biella (Sveta Marija Velika): Josef Záruba-Pfeffermann, “Sváteční Kristus The Sunday Christ” (doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008), https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full, 221.
Tesero (sv. Rok): https://www.progettostoriadellarte.it/2022/11/21/il-cristo-della-domenica/
Pfannsdorf (sv. Filip): Záruba-Pfeffermann, Sváteční Kristus, 257.
[1] Dominique Rigaux, Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale, La librairie des humanités (L’Harmattan, 2005), 14, 20.
[2] Rigaux, Le Christ du dimanche, 92.
[3] Rigaux, Le Christe du dimanche, 109-110.
[4] Rigaux, Le Christe du dimanche, 92-93.
[5] Gre za freske v krajih Bodešče (sv. Lenart), Crngrob (Marijino oznanjenje), Gosteče (sv. Andrej), Knežja Njiva (Sv. Trojica), Koreno nad Horjulom (sv. Mohor), Mošnje (sv. Andrej), Podreber pri Polhovem Gradcu (sv. Elizabeta), Zanigrad (sv. Štefan), Trebelno (sv. Peter) in Setnik (sv. Martin).
[6] Rigaux, Le Christe du dimanche, 166.
[7] Dušan Koman, “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”, Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 52, 54–55.
[8] Francè Stelè, “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”, Razprave II, 1944, 418.
[9] Athene Reiss, The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting (British Archaeological Reports Ltd, 2000), 43.
[10] Rigaux, Le Christ du dimanche, 99.
[11] Mojca Šifrer Bulovec, “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”, Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 59, 67-68.
[12] Reiss, The Sunday Christ, 46.
[13] Dušan Koman, “Ikonografski motiv Svete nedelje v evropski umetnosti – okoliščine nastanka”, Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 36, 52.
[14] Dušan Koman, “Sveta nedelja – nedeljski Kristus in nedeljska cerkev”, “Hodil po zemlji sem naši ...”: Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, 2001, 234.
[15] Rigaux, Le Christe du dimanche, 74.
[16] Koman, “Sveta nedelja”, 235.
[17] Alberti Zaina, “Il precetto festivo tra ammozione e devozione”, Brixia sacra 2008, št. 13 (2008): 46-48.
[18] Rigaux, Le Christe du dimanche, 96-97.
[19] Rigaux, Le Christe du dimanche, 94, 100; Koman, “Ikonografski motiv”, 34.
[20] Joanna Mattingly, “Panel of the Month; The Warning to Sabbath Breakers from St Neot Church“, Vidimus, 2010, https://www.vidimus.org/panel-of-the-month/panel-of-the-month-20; Reiss, The Sunday Christ, 20; Paul Williamson, “Introduction,” v Object of devotion: medieval English alabaster sculpture from the Victoria and Albert Museum, ur. Paul Williamson (Art Services International, 2010), 18–21.
[21] Dominique Rigaux, Le Christ du dimanche, 19, 150.
[22] Dušan Koman, “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”, Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 56.
[23] Rigaux, Le Christ du dimanche, 125–126.
[24] Koman, “Freska Svete nedelje”, 45.
[25] Athene Reiss, The Sunday Christ, 58.
[26] Francè Stelè, “Ikonografski kompleks slike ‚Svete Nedelje‘ v Crngrobu”, Razprave II, 1944, 12.
[27] Reiss, The Sunday Christ, 59; Francè Stelè, “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”, Razprave II, 1944, 34.
[28] Rigaux, Le Christ du dimanche, 151.
[29] Achim Timmermann, “Vain Labor(?): Things, Strings, and the Human Condition in the Art of Giovanni Baleison”, Res: Anthropology and Aesthetics 65–66 (marec 2015): 229, 233.
[30] Rigaux, Le Christ du dimanche, 51–52.
[31] Angelos Baš, “Noše na freski Sv. Nedelje v Crngrobu”, Loški razgledi 3, št. 1 (1956): 175; Mojca Šifrer Bulovec, “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”, Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 65–67.
[32] Reiss, The Sunday Christ, 15.
[33] Rigaux, Le Christ du dimanche, 166–168.
[34] Rigaux, Le Christ du dimanche, 158–159.
[35] Stelè, “Ikonografski kompleks”, 417–422.
[36] Rigaux, Le Christ du dimanche, 168; Reiss, The Sunday Christ, 39–40.
[37] Leopold Kretzenbacher, Nachtridentinisch untergegangene Bildthemen und Sonderkulte der “Volksfrömmigkeit” in den Südost-Alpenländern, Sitzungsberichte der Bayerischen Akademie der Wissenschaften zu München, Philosophisch-Historische Klasse, 1994,1 (Verl. der Bayerischen Akad. der Wiss, 1994), 13–14.
[38] Michael P. Carrol, “The Saint Formerly Known as Christ: Some General Lessons for Catholic Historiography from an Obscure Case”, The Catholic Historical Review 105, št. 2 (2019): 263–266.
[39] Josef Záruba-Pfeffermann, “Sváteční Kristus The Sunday Christ” (doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008), https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full, 257.
[40] Ana Lavrič, Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o Koprski škofiji iz leta 1579 (ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 1986), 96–99.
[41] Rigaux, Le Christ du dimanche, 218–219, 337.
[42] Rigaux, Le Christ du dimanche, 215.
[43] Koman, “Freska Svete nedelje”, 45.