Tomo Savić-Gecan: Brez naslova, 2026

Galerija Ivana Groharja

7. oktober–22. november

Kustosinja: Saša Nabergoj

Sodelavka za tehnologijo in gib: Ela Đimoti

Performerji: Benjamin Grubar, Jernej Jocif, Nevenka Mandić, David Nez, Agata Pavlovec, Tamara Taskova, Bojan Trampuš, Zoja Žvanut

 

Vsak ponedeljek bomo tu objavili čas in kraj izvedbe performansa za tekoči teden.

 

Galerija Ivana Groharja je v času razstave Toma Savića-Gecana prazna, na vodilni steni je napisan le stavek. Stanje, ki ga galerije praviloma poznajo le v kratkem času med razstavama, traja vseh sedem tednov razstave. Stavek se glasi: “Ekipa Loškega muzeja Škofja Loka bo izvedla formalno analizo knjig iz muzejske zbirke, na podlagi katere bodo določeni vsebina, trajanje in časovni razpored performansov v delu Brez naslova, 2026 Toma Savića-Gecana.”

Vsak teden trajanja razstave se v enem od prostorov Loškega muzeja na Škofjeloškem gradu zgodi skupinski performans. Izhodišče zanj je ena od starih knjig iz muzejske zbirke, ki jo zgodovinar in sodelavec muzeja formalno analizira brez uporabe računalnika. Izsledki se prevedejo v navodila performerjem: določijo prostor in trajanje performansa ter posamezne elemente gibanja, med drugim kako vstopijo v prostor, se razporedijo ali kam usmerijo pogled. Znotraj tako postavljenih okvirov se odločajo sami. Formalne lastnosti knjige se na ta način neposredno prevedejo v posamezne elemente performansa. Analiza določi tudi natančen čas izvedbe. Performerji zanj skupaj z navodili izvedo šele v tednu, ko se performans zgodi, muzej pa vsak ponedeljek objavi čas in kraj izvedbe za tekoči teden.

Brez naslova, 2026 nadaljuje projekt Brez naslova (Hrvaški paviljon), 2022, ki ga je Savić-Gecan zasnoval za hrvaški paviljon na 59. Beneškem bienalu. Pri tem projektu je vsak dan glavna novica iz naključno izbranega svetovnega medija zagotovila podatke za algoritem umetne inteligence, ki je določil čas, kraj in trajanje performansa ter posamezne elemente gibanja petih performerk. Hrvaški paviljon ni imel lastnega razstavnega prostora; delo se je vsak dan pojavilo v drugem nacionalnem paviljonu, informacija o tem pa je bila dnevno objavljena na spletni strani bienala.

Gibalni del umetniškega dela so v procesu njegovega nastajanja razvijali tudi z analizo vedenja in predvsem gibanja obiskovalcev po muzejskih in galerijskih prostorih. Tovrstno izhajanje iz vsakdanjega gibanja ima dolgo zgodovino v plesu in performansu druge polovice 20. stoletja, ko so hoja, preprosta opravila in običajni gibi telesa postali umetniško gradivo, meja med umetnostjo in vsakdanjim življenjem pa vse bolj prepustna.

Tri leta pozneje je v Galeriji Kula v Splitu Brez naslova, 2025 deloval brez umetne inteligence. Performerka je ročno izračunavala svoj položaj v prostoru glede na temperaturo v mestu, prisotnost obiskovalcev, globalno uporabo emotikonov in trenutno število letal v zraku ter v skladu z izračunom premikala svojo mizo in stol po galeriji.

V Škofji Loki se polje podatkov še bolj skrči. Od dnevnega toka novic z vsega sveta v Benetkah in zunanjih podatkov, ki so vstopali v splitsko galerijo, ostane omejena muzejska zbirka, ki obsega okoli 3000 enot. Tudi ta je rezultat dolgega in še vedno trajajočega procesa. Zbirko starih knjig sestavljajo Knjižnica Ivana in Franje Tavčar z Dvorca Visoko, Knjižnica baronov Oblak-Wolkensperg iz gradu Puštal pri Škofji Loki, zbirka verskega tiska in zbirka starih monografij iz let 1800–1950. Dve zasebni knjižnici sta v muzej prišli kot celoti, zbirka verskega tiska je predvsem zapuščina uršulink, zbirka starih monografij pa se je od sedemdesetih let 20. stoletja oblikovala iz odpisanega gradiva ukinjenih podružničnih šol, društev in družbenopolitičnih organizacij v Škofji Loki in na širšem škofjeloškem območju. Njena sedanja ureditev tako združuje različne zgodovine lastništva, zbiranja, razvrščanja in ohranjanja.

Za Brez naslova, 2026 je vsak teden izbrana ena knjiga. Analiza zajame njene formalne lastnosti – število strani, mere, jezik, pisavo in druge podatke –, ki pričajo tudi o času in načinu njenega nastanka, pa tudi o poznejši rabi, lastništvu in posegih. Podatki, s katerimi muzej knjigo opisuje in klasificira, se nato prevedejo v gibanje ljudi po muzeju.

Savić-Gecan že več kot trideset let vzpostavlja nenavadne povezave. Obiskovalci razstave Brez naslova, 2001 v Utrechtu so z vstopom v prostor za nekaj trenutkov ustavljali tekoče stopnice nakupovalnega središča v Zagrebu; število ljudi, ki so vstopali v amsterdamsko galerijo, je med Beneškim bienalom leta 2005 vplivalo na temperaturo vode bazena v Talinu. Dogodek na enem mestu torej povzroči minimalno spremembo nekje drugje. Povezava med njima je natančno določena, vendar je ni mogoče izkusiti v celoti. Tam, kjer se sprememba zgodi, ljudje zanjo praviloma ne poznajo razloga; tam, kjer je delo predstavljeno, stavek pove le najnujnejše. Delo je razpršeno med kraji in ljudmi, od katerih vsak pozna ali izkusi le njegov del.

Ljudje so ves čas ključen del teh sistemov. S svojo prisotnostjo ali ravnanjem lahko sprožijo spremembo drugje ali se znajdejo v pogojih, ki jih določa oddaljen dogodek. Savić-Gecan umetniško delo pogosto zastavi kot nekakšen laboratorij, v katerem povezuje različna znanja in ljudem, ki jih imajo, prepušča del odločitev. Performerji so le njegov najvidnejši del. Za petimi performerkami v Benetkah, eno v Splitu ali osmimi performerji v Škofji Loki je precej širša skupina ljudi, vključena v razvoj sistema, analizo podatkov, tehnologijo, gibanje, pisanje besedil in navodil ter produkcijo. 

Tudi ljudje, ki delo izvajajo, so v vsaki različici drugačni. V Benetkah so bile performerke večinoma študentke sodobnega plesa, v Splitu je oseba morala biti podkovana v matematiki, za Škofjo Loko pa je umetnik želel čim bolj raznoliko skupino ljudi različnih generacij, poklicev in izkušenj. Prav tu se izraziteje pokaže, kako se skupina ljudi giblje in organizira v skupnem prostoru. Navodila določijo del njihovega ravnanja, znotraj njih pa se vzpostavljajo razmerja, ki jih sistem ni predvidel. Že med prvimi vajami so se performerji brez očitnega/vidnega dogovarjanja postavljali v določene formacije, prilagajali razdalje in se odzivali drug na drugega. V izvedbo tako poleg navodil vstopajo različna telesa, znanje, navade in odločitve posameznikov ter dinamika skupine, ki nastaja sproti.

Redukcija je ena najbolj konstantnih značilnosti Savić-Gecanovega dela. Njegove razstave so praviloma prazne, spremembe skoraj nezaznavne, umetniški predmet odsoten, od dela pa ostane le stavek. Umetnikova praksa izhaja iz enega ključnih prelomov umetnosti 20. stoletja, ko je umetniško delo prenehalo biti nujno zamejeno s predmetom. Njegov del so lahko postali ideja in postopek, prostor in okoliščine predstavitve, gledalec in njegovo ravnanje. S tem se je odprlo tudi vprašanje, kaj umetniško delo sploh je in kaj vse določa našo izkušnjo umetnosti.

Savić-Gecan to odprtost radikalno reducira. Z odstranjevanjem tistega, kar običajno prepoznamo kot umetniško delo, situacijo ogoli do njenih osnovnih razmerij. Vidnejši postanejo ljudje, institucije, tehnologije, informacije in odločitve, ki jo oblikujejo, ter večinoma ostajajo zunaj neposredne zaznave. Za kratek čas jih poveže tako, da dobijo konkretne, čeprav minimalne in včasih skoraj absurdne posledice. Tudi naslovi ne ponujajo dodatnega ključa: dela ostajajo Brez naslova, posamezno delo pa določa predvsem letnica.

Druga od redkih stalnic Savić-Gecanovih del je stavek, ki v najkrajši možni obliki opiše, kako delo deluje. Pove, kaj vpliva na kaj in kakšno spremembo povzroči. Njegova preprostost je rezultat dolgega procesa: formulacijo lahko umetnik pili več dni, preverja različice in odstranjuje besede, dokler ne ostane tisto, kar je potrebno. Podobno nastajajo dela sama. Za njihovim minimalnim vidnim rezultatom so delo številnih ljudi, podatki, dogovori, tehnologija, različna znanja in čas. Stavek pove natanko to, kar piše, vendar se z boljšim poznavanjem dela za njim odpirajo vedno kompleksnejša razmerja.

Savić-Gecan se je zavestno odpovedal tudi običajni fotografski dokumentaciji svojih del. Ta tako ostajajo vezana na čas, v katerem so se zgodila. Na retrospektivi v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti leta 2020 so bila pretekla dela v praznih belih razstavnih prostorih večinoma predstavljena le s stavki, ki opisujejo, kako so delovala. Namesto podobe nekdanjega dogodka je ostala informacija o njegovem delovanju.

Kaj je torej pri Savić-Gecanu umetniško delo? Vzpostavi se za določen čas in zajame različne ljudi, predmete, kraje in dogodke. Tudi gledalec nima enega samega položaja. Lahko bere stavek, opazuje posledico, se znajde sredi performansa ali s svojo prisotnostjo sproži dogodek drugje. Včasih ve, da je del tega razmerja, včasih ne. Tisto, kar pri umetnosti pogosto ostaja v ozadju, pri Savić-Gecanu vstopi v samo delo.

Avtor dela z obstoječimi elementi realnosti in med njimi vzpostavlja nova razmerja. Njegova dela so tesno vpeta v družbene, institucionalne in tehnološke okoliščine časa, v katerem nastanejo. V Škofji Loki vodi ta pot od knjige in znanja, zbranega okoli nje, prek podatka in pravila do gibanja skupine ljudi v prostoru.

Morda je prav v tem nenavadna preprostost Savić-Gecanovih del. Iz kompleksnosti sveta umetnik izbere nekaj elementov in jih poveže dovolj jasno, da lahko za trenutek opazujemo, le zaslutimo ali pa sploh ne zaznamo, kako nekaj vpliva na nekaj drugega in kako se posameznik odziva na pravilo, prostor in druge ljudi. Nekaj tednov deluje v določenem prostoru, času in med ljudmi, nato se ustavi. Drugje, v drugem času in iz drugih okoliščin se vzpostavi umetnikovo naslednje delo. Osnovni princip ostane prepoznaven, rahlo pa se spremeni skoraj vse drugo.

Tomo Savić-Gecan

Tomo Savić-Gecan (1967, Zagreb) živi in dela v Amsterdamu. Študiral je na akademijah likovnih umetnosti v Benetkah in Milanu ter na Ateliers Arnhem na Nizozemskem. Leta 2022 je zastopal Hrvaško na 59. Beneškem bienalu.

V zadnjih letih je samostojno razstavljal v Spominskem parku Dotrščina v Zagrebu, MLU – Muzeju sodobne umetnosti v Osijeku in Galeriji Kula v Splitu (2025), v Dioklecijanovih kleteh v Splitu z Goranom Petercolom in Galeriji Apoteka v Vodnjanu z Julijem Kniferjem (2024) ter v Galeriji Frank Elbaz v Parizu (2023). Leta 2020 je imel retrospektivno razstavo v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu. Med njegovimi prejšnjimi samostojnimi razstavami so predstavitve v Van Abbemuseumu v Eindhovnu in na Zuidpleinu v Amsterdamu (2016), centrih sodobne umetnosti Jeu de Paume v Parizu in Bergen Kunsthall (2010), Établissement d’en face v Bruslju (2005) ter Galeriji Kapelica v Ljubljani (1994).

Savić-Gecan je sodeloval na številnih mednarodnih skupinskih razstavah in bienalih, med drugim na Art Basel Unlimited (2023), Sculpture Garden Bienalu v Ženevi (2020), Tajpejskem bienalu (2012) in Manifesti 3 v Ljubljani (2000) ter na razstavah v Centru za sodobno umetnost Witte de With v Rotterdamu (2011), De Appel v Amsterdamu (2009, 2006), Centru za sodobno umetnosti P.S.1 v New Yorku (2004) in Kunsthalle Fridericianum v Kasslu (2003). Leta 2005 je sodeloval v hrvaškem paviljonu na 51. Beneškem bienalu.

Bil je rezidenčni umetnik v Cité internationale des arts v Parizu, Arts@CERN v Ženevi, 1646 v Haagu in PS1 v New Yorku. Leta 1998 je prejel nagrado AICA na 33. Zagrebškem salonu, leta 2022 pa nagrado Vlastimirja Kušića.

Ela Đimoti

Ela Đimoti (1998, Zagreb) je končala študij sodobnega plesa na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu, vzporedno pa je študirala matematiko na Naravoslovno-matematični fakulteti. Že med študijem je v koreografskih delih raziskovala povezovanje umetnosti in matematike, pogosto v okviru participativnih praks, pa tudi v diplomskem delu nice things inside (2021). Leta 2022 je kot performerka sodelovala pri projektu Toma Savića-Gecana na Beneškem bienalu, nato pa z njim občasno nadaljevala sodelovanje pri tehnični produkciji njegovih razstav. Trenutno je doktorska študentka matematike.