Faksimile rokopisa Škofjeloški pasijon
V Fokusu predstavljamo faksimile rokopisnega kodeksa Škofjeloški pasijon. Gre za kopijo originala, ki je bila natisnjena leta 1972. Originalni rokopis se hrani v samostanski knjižnici, vendar je zaradi svoje edinstvenosti in dragocenosti shranjen v posebnih klimatskih in varnostnih pogojih ter zato večinoma ni na voljo za ogled javnosti.
Faksimile je natančna, verna kopija ali reprodukcija originalnega dokumenta, rokopisa, knjige ali drugega predmeta, pogosto narejena tako, da ohrani vse podrobnosti, vključno z uporabljenim materialom, sledovi uporabe, poškodbami, barvami, vezavo, obliko, žigi, podpisi in celo tiskarskimi napakami. To je torej identična ponovitev izvirnika, ki omogoča raziskovalcem, zgodovinarjem ali bralcem, da preučujejo dokument, ne da bi se dotikali originala ali ga poškodovali.
Kaj je Škofjeloški pasijon?
Škofjeloški pasijon je spokorna procesija velikega petka, ki se prireja v Škofji Loki. Njeno besedilo je v kapucinskem samostanu v Škofji Loki napisal pater Romuald, s pravim imenom Lovrenc Marušič (1676–1748), iz Štandreža pri Gorici, ko je v letih 1715–1727 deloval v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije. Velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Ročno pisana knjiga oziroma kodeks z besedilom Škofjeloškega pasijona je velika 19,7 × 28,4 cm in obsega 51 listov. Vezana je v platnice, prevlečene s pergamentom, ki so nekoč služile nekemu urbarju loškega gospostva. Listi so iz več vrst finega, svetlega in tankega papirja, izdelanega v severnoitalijanskih papirnicah. Pater Romuald je glavno besedilo Škofjeloškega pasijona na podlagi tradicije starejših besedil slovenskih spokornih procesij napisal leta 1715 ter ga potem izpopolnjeval in spreminjal. Danes znano obliko s trinajstimi podobami je Škofjeloški pasijon dobil ob zadnji redakciji leta 1727, ko je Romuald zapustil Škofjo Loko oziroma predal vodenje pasijona v druge roke. Tedaj je rokopis natančno prepisal in opremil z napotki za prihodnje uprizoritve, kot pomoč svojemu nasledniku. In res je za naslednje leto 1728 javno napoved procesije že napisala druga roka. To je bil najverjetneje novi voditelj loške procesije, čigar ime pa nam ni poznano. Prav ta novi voditelj procesije si je dal vse tekste vezati v kodeks nekje med leti 1728–1730. Pozneje je še več rok posegalo v rokopis, vse do sredine 18. stoletja. Ti poznejši vpisi se že ravnajo po novih obrezanih robovih knjige.
Začetki pasijonske tradicije v Škofji Loki
Natančni začetki pasijonske tradicije v Škofji Loki pred patrom Romualdom niso znani, predvidevamo pa lahko, da so kapucini z uprizarjanjem pasijona začeli kmalu po prihodu v Škofjo Loko leta 1706. Nastanek Škofjeloškega pasijona in začetek njegovega uprizarjanja je bil sprva datiran v leto 1721, in sicer na podlagi lista 2r, na katerem je zapisana omenjena letnica. Natančne študije so razkrile, da je bil ta list napisan ločeno od glavnega besedila in v kodeks prilepljen naknadno, šele po vezavi, zato ne more služiti za datacijo celotnega rokopisa. Iz analize uvodnih pravnih določil in celotnega besedila je razvidno, da se pasijon leta 1721 ni šele začel uprizarjati, tudi ni bil tedaj napisan, temveč je bil že pred tem redno uprizarjan vsako leto. Ohranjeni dokumenti, pri čemer mislimo predvsem na povabilna pisma k pasijonski procesiji, so namreč jasen dokaz, da je pater Romuald pasijonsko procesijo uprizarjal že leta 1715. Najstarejše ohranjeno povabilno pismo, ki ga je napisal še Romualdov predhodnik, je datirano v leto 1713. To je dokaz, da je pasijonska procesija v slovenskem jeziku v Škofji Loki v tem času ne le obstajala, ampak bila že utečena. V tem pismu je omenjenih kar šestnajst podob, ki so bile na moč baročno, celo srednjeveško slikovite. Prav večje število podob, zlasti pa njihova slikovitost, simboličnost ter navezanost na srednji vek in biblične motive je značilno za starejše pasijonske igre 17. in zgodnjega 18. stoletja, medtem ko je po letu 1720 kapucinsko redovno vodstvo zahtevalo, naj se uprizoritve omejijo le na prizore Kristusovega trpljenja po evangelijih. Zato so pasijonske igre v skladu z novimi zahtevami skrajšali.
Uprizarjanje Škofjeloškega pasijona v preteklosti in sedanjosti
Loška pasijonska procesija se je v 18. stoletju uprizarjala enkrat letno na veliki petek, vse do leta 1767, ko jo je goriški nadškof Karel Mihael Attems zaradi neprimernosti in skoraj nespodobnih prizorov ukinil. Od tedaj pa do druge polovice tridesetih let 20. stoletja ni bilo uprizoritev. Šele ob Obrtno – industrijski razstavi V Škofji Loki leta 1936 je delo obudil dr. Tine Debeljak. Pripravil je odrsko uprizoritev na dvorišču meščanske šole v Škofji Loki. Nadaljnje uprizoritve Škofjeloškega pasijona je preprečila druga svetovna vojna, medtem ko so bile v povojnem obdobju in tudi kasneje razmere za njegovo uprizarjanje povsem neprimerne. Tako je Škofjeloški pasijon v izvirni obliki v celoti zaživel šele leta 1999 in potem ponovno v letih 2000, 2009 in 2015. Tudi danes se odvija v postno-velikonočnem času po ulicah in trgih starodavnega mesta Škofje Loke na vsakih šest let. Nosilci in izvajalci so prebivalci Škofje Loke in okoliških vasi, ki s prostovoljnim delom ohranjajo pasijonsko dediščino. Od leta 2016 je vpisan tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
