Knjiga mojih dni – serija risb Nejča Slaparja iz stalne zbirke Loškega muzeja
Nejč Slapar (1945–2024) je bil slovenski vizualni umetnik, grafični oblikovalec in glasbenik, ki je bil v sedemdesetih letih 20. stoletja član različnih umetniških skupin (Ime, Studio Signum, Westeast). Deloval je na področju filma, fotografije, glasbe in vizualne umetnosti. Njegov medijsko raznolik opus obsega umetniške akcije, intervencije v javni prostor, risbo, slikarstvo, grafiko, prostorske instalacije ter konkretno in vizualno poezijo. V okviru vizualne umetnosti je eksperimentiral z ustvarjanjem optičnih učinkov na dvodimenzionalni površini in pogosto uporabljal geometrijske forme. Zanj sta značilna natančna, skoraj tehnična risba in dolgotrajni postopki izdelave.
Ponavljajoči se avtoportret
Serijo Knjiga mojih dni (1976) sestavljajo umetnikove “dnevniške risbe”, narejene s črnim tušem na belem papirju, enotnega formata. Osrednji motiv je avtorjeva podoba, zasnovana kot grafični znak, ki od risbe do risbe minimalno variira – umetnik jo mestoma zrcali ali rahlo preoblikuje ter umešča v različna razmerja do drugih elementov na praznem ozadju. Poleg njega se v različnih kombinacijah pojavljajo geometrijski liki, grafični znaki, posamezne črke, piktogrami, živali in obrisi golega ženskega telesa.
Motivi so večinoma izrisani s tanko, čisto linijo, ki spominja na računalniške risbe. Slapar v seriji pogosto združuje elemente, ki običajno ne sodijo skupaj – denimo žensko telo s pretirano povečanim prstom namesto glave – ter izkrivlja velikostna razmerja med njimi. S takšnimi postopki ustvarja podobe, ki nasprotujejo logiki in se približujejo nadrealistični estetiki. Risbe je razstavljal nanizane v navidezno poljubnem zaporedju; serijo odpira njegova podoba s stiliziranimi krili – avtor kot metulj – in se zaključi z njegovo podobo na križu.
Loški muzej Škofja Loka hrani enaintrideset risb iz serije. Petnajst jih je Slapar leta 1976 objavil v Snovanjih (prilogi za kulturo [Gorenjskega] Glasu) ob svojem literarnem besedilu Obsedenost. V časopisu je risbe razvrstil v tri navpične nize po pet sličic, obrobljene s črno barvo, zaradi česar učinkujejo kot del filmskega traku, snemalne knjige ali pasice stripa.
Knjiga umetnika
Leta 2018 je pod okriljem Združenja umetnikov Škofja Loka izšla umetnikova knjiga Nejč Slapar. Knjiga mojih dni. 10. 3. 1945 (kot je zapisano na naslovnici). Vsebuje risbe iz stalne zbirke Loškega muzeja ter fragmentirano prozo in poezijo, natipkano na pisalni stroj, iz obdobja nastanka serije risb. Besedila so slogovno in vsebinsko sorodna že objavljenemu delu Obsedenost. Zapisi, podobno kot vizualni del, raziskujejo umetnikovo nezavedno z eksperimentalno tehniko avtomatskega pisanja in prostih asociacij ter ustvarjajo domišljijsko pripoved, prepleteno z absurdom in erotičnim.
Knjigo umetnika, ki združuje risbe in literarno gradivo, je Slapar dopolnil še z dvema fotografijama s snemanja svojega filma Balada o mrtvecu (1973, produkcija) ter z dvema stranema rokopisa, ki publikacijo vizualno zaokrožata. Spremno besedo je prispeval kustos Boštjan Soklič.
Slapar na razstavi
Serijo Knjiga mojih dni izpostavljamo ob priložnosti pregledne razstave Za demokratizacijo umetnosti – ponovno. Radikalne umetniške prakse v Jugoslaviji (1960–1990), ki je na ogled v Loškem muzeju in vključuje tudi delo Nejča Slaparja.
Predstavitev Knjige mojih dni Nejča Slaparja, Mestna knjižnica Kranj, 2018 (video).
