Poslikane panjske končnice iz Selške delavnice v Selcah

Slikanje na panjske končnice je izjema v evropski ljudski umetnosti. Nastalo in razvilo se je v sredini 18. stoletja na majhnem omejenem ozemlju južne Koroške, severozahodne Štajerske ter v osrednjem in severnem delu Kranjske, ki ga je poseljevalo le slovensko prebivalstvo. Vrhunec je doživelo v 19. stoletju, ponekod pa se je obdržalo še vse do konca prve svetovne vojne. V okviru ljudske umetnosti je to edina likovna zvrst, v kateri se je poleg nabožne uveljavila tudi posvetna figuralna motivika.

Panjska končnica je podolgovata pravokotna deščica z odprtino za izletavanje čebel na sprednjem delu iz desk zbitega panja, imenovanega kranjič. Na končnicah najdemo več kot 600 različnih motivov, ki jih delimo na cerkvene in posvetne, slednje še na domišljijske in stvarne. Motive zanje so slikarji povzemali po podobicah, grafikah, časopisnih in knjižnih ilustracijah, po že naslikanih končnicah, lahko pa so jih izoblikovali na novo.

Med ljudskimi slikarji na Loškem je izstopala Selška delavnica. Predstavljata jo Andrej Pavlič (1790–1873) in njegova hči Marija (1821–1891), po domače Blaževčeva ali Podnartovčeva Micka iz Selc v Selški dolini. Poslikavala sta panjske končnice, slike na steklo, lesene tabelne slike, tabelna znamenja, ure in skrinje.

V Selški delavnici, kjer so končnice izdelovali serijsko, je čebelar lahko izbiral med 141 različnimi motivi, od tega jih je bilo 71 cerkvenih in 70 posvetnih. Marija Pavlič jih je na končnice risala s pomočjo šablon. Delavnica je uporabljala rdečo, indijansko rdečo, rjavo, modro, oker in zeleno barvo v raznih odtenkih. Obrazi ljudi so tipizirani, njihovo vlogo definira le obleka in opravki. Selška delavnica je upodabljala motive, ki so jih poznali tudi drugi slikarji, del motivov pa je sama vnesla v slikarstvo na panjskih končnicah, to so bili iniciacija mladih Indijancev iz plemena Mandana, Indijanci ugrabijo beli dekleti, kmeta se pulita za kravo, advokat pa jo molze, Turek kadi pipo in drugi.

Končnice Selške delavnice so krošnjarji ponujali po vsej Selški dolini, Sorškem polju, v Bohinju in na tržnici v Kranju. Svečar in medičar Oroslav Dolenc iz Ljubljane je letno prodal po 500 končnic Selške delavnice. Cena končnice je bila odvisna od števila oseb, naslikanih na njej – več jih je bilo, višja je bila cena. V začetku so zanje odšteli od treh do pet krajcarjev, kasneje je cena narasla na deset krajcarjev.

***

Noetova daritev, motiv iz Svetega pisma stare zaveze, Selška delavnica, 1886
Med vesoljnim potopom so preživeli samo ljudje in živali na Noetovi ladji. Ko je ladja pristala na gori Ararat in se je zemlja spet osušila, je Noe postavil oltar in daroval zahvalno žgalno daritev Bogu.

Izraelci malikujejo zlato tele, Mojzes razbije tabli postave, motiv iz Svetega pisma stare zaveze, Selška delavnica, 1889
Mojzes je popeljal Izraelce iz egiptovske sužnosti. Na poti se je povzpel na goro Sinaj, kjer je ostal 40 dni. Od Boga je dobil dve kamniti plošči/tabli postave z desetimi božjimi zapovedmi. Med tem pa so Izraelci iz zlatega nakita ulili kip teleta in ga po božje častili. Ko se je Mojzes vrnil z gore, je v jezi razbil tabli postave in uničil zlato tele. Bog je ponovno spregovoril z Mojzesom in mu naročil, naj popelje ljudstvo v obljubljeno deželo.

Svatba v Kani Galilejski, motiv iz Svetega pisma nove zaveze, Selška delavnica, 1882
Marija, Jezus in njegovi učenci so bili povabljeni na svatbo v Kani Galilejski. Ko je začelo zmanjkovati vina, je Marija to povedala Jezusu, ki je vodo v šestih vrčih spremenil v vino. To je bil prvi čudež, ki ga je storil Jezus.

Kristusovo vstajenje, motiv iz Svetega pisma nove zaveze, Selška delavnica, 1874
Ikonografski motiv lebdečega Kristusa nad sarkofagom ob stražarjih je nastal v gotiki. Na gotskih upodobitvah straža navadno spi, redkeje, kot na primer na končnicah, pa je straža budna.
Ta ikonografski motiv predstavlja Kristusovo vstajenje tri dni po njegovi smrti in daje kristjanom upanje v večno življenje. V spomin na ta dogodek kristjani praznujejo veliko noč, ki velja za najpomembnejši krščanski praznik.

Kamenjanje svetega Štefana, motiv iz Svetega pisma nove zaveze, Selška delavnica, 1882
Sveti Štefan goduje 26. decembra in velja za prvega krščanskega mučenika. S pridigami je razjezil judovski veliki duhovniški svet, zato so ga v Jeruzalemu pri Damaščanskih vratih s kamenjanjem usmrtili. Preden je izdihnil, je z močnim glasom zaklical: “Gospod, ne prištevaj jim tega greha!” Na štefanovo v cerkvah blagoslovijo vodo in sol, ponekod tudi konje. Od leta 1990 pa na ta dan praznujemo tudi slovenski državni praznik dan samostojnosti in enotnosti.

Sveta Genovefa, svetniški motiv, Selška delavnica, 1882
Genovefa Brabantska je bila žena trierskega grofa Siegfrieda, ki je moral oditi v vojno. Nosečo ženo je zaupal v varstvo vitezu, ta pa jo je hotel zapeljati, a mu ni uspelo. Užaljeni in maščevalni vitez je grofu sporočil, da mu je bila žena nezvesta, zato je grof ukazal, naj jo umorijo. Hlapcu se je zasmilila in jo je z otrokom pustil v gozdu, v votlini, kamor jima je hrano prinašala košuta. Po sedmih letih se je grof Siegfried vrnil iz vojne. Doma je našel pismo, v katerem mu je žena izpovedala nedolžnost. Ko se je nekega dne odpravil na lov, je v gozdu zasledoval košuto. Ta ga je pripeljala do votline, kjer je bivala žena Genovefa z njegovim sinom. Grof je spoznal svojo zmoto ter se z ženo in otrokom vrnil na grad. Žena je kmalu zbolela in umrla, grof pa je v spomin nanjo dal sezidati romarsko cerkev.

Sveta Barbara, svetniški motiv, Selška delavnica, 1878
Sveta Barbara (goduje 4. decembra) se je rodila v Nikomediji (273–306) v Mali Aziji. Oče jo je zaradi njene lepote zaprl v stolp. Tu je po nekem kristjanu spoznala krščansko vero. Ko je oče izvedel, da je sprejela krščansko vero, jo je v silni jezi vlekel pred sodnika. Po mučenju jo je oče sam obglavil. Svetnica je zavetnica rudarjev, zidarjev, vojakov, livarjev, priprošnjica za srečno zadnjo uro. Njeni najobičajnejši atributi so kelih s hostijo, meč, palma, stolp s tremi okni, krona mučeništva.

Ogrebanje roja, čebelarski motiv, Selška delavnica, 1888
Pri čebelnjaku sedi mož s pipo v ustih – z dimom odganja in umirja čebele. Druga dva ogrebata roj čebel, ki se je usedel na drevo. Čebelar na drevesu z leseno žlico sipa čebeljo družino v zaboj.
Rojenje čebel je naravno razmnoževanje čebeljih družin. Pri tem se družina razdeli na dva dela. En del ostane v panju, drugi pa panj zapusti. Čebelarji si prizadevajo, da roj ulovijo in dajo v nov panj. 

Lovec s psom strelja srnjaka, lovski motiv, Selška delavnica, 1888

Gostilniški prizor, motiv iz vaškega življenja, Selška delavnica
Ženi prideta iskat moža v gostilno, kjer igrata karte. Za lase ju vlečeta od mize.

Bitka konjenikov s pešaki, vojaški motiv, Selška delavnica, 19. stoletje
Na levi strani je pet pešakov s sabljami, od katerih eden že ranjen leži na tleh. Na desni strani sta konjenika.

Ura, vojaka, vojaški motiv, Selška delavnica, 1882
Končnica je razdeljena na tri polja. V srednjem je ura z rimskimi številkami, kazalca kažeta, da je ura devet. V levem in desnem polju stojita vojaka v stražarski drži, ob desni strani imata bajonet.

Kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821. Udeležili so se ga tudi ruski car Aleksander I., avstrijski cesar Franc I., pruski kralj Friderik Viljem III., zgodovinski motiv, Selška delavnica, 1874
Ljubljanski kongres je bil eden največjih dogodkov 19. stoletja na slovenskih tleh. Poleg ruskega carja Aleksandra I., avstrijskega cesarja Franca I. in pruskega kralja Friderika Viljema III. so bili tu številni evropski diplomati, visoki častniki in drugi visoki predstavniki. Kongres je po političnem dogovoru z vojaškim posegom zajezil revolucijo na Apeninskem polotoku, ne pa v Grčiji. Dogajanje je zelo živo ostalo v ljudski zavesti. Svoje mesto so omenjeni vladarji zato dobili tudi na panjski končnici.

Iniciacija mladih Indijancev iz plemena Mandan, 1. del, eksotični motiv, Selška delavnica, med 1870–1890
Iniciacijo, imenovano sončni ples mladih Indijancev iz plemena Mandan, je opisal Friderik Baraga v knjigi Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev. Mladeničem so po štirih dneh posta z nožem zarezali v kožo, da so skoznjo porinili kline. Nanje so pritrdili vrvi, s katerimi so jih potegnili na sveti kol. Pogosto so jih obtežili še z bivoljimi lobanjami. Ko se je koža okoli klinov strgala, so navadno nezavestni popadali na tla.

Iniciacija mladih Indijancev iz plemena Mandan, 2. del, eksotični motiv, Selška delavnica, 1876
Ko so mladeniči popadali z vrvi, jih je čakala še ena preizkušnja – žrtvovanje vsaj enega prsta Velikemu duhu. Obred se je zaključil z vlečenjem mladeničev po tleh okoli totemskega obeležja v obliki valja, dokler še drugič niso izgubili zavesti in so obležali na tleh. Ob zori so si izmučeni udeleženci slovesnosti privoščili parno kopel.

Indijanci ugrabijo beli dekleti, eksotični motiv, Selška delavnica, 1876
Friderik Baraga v knjigi Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev omenja dogodek, ko so Indijanci napadli skupino priseljencev, ki so šli delat na polje. Ubili so šest mož in tri ženske, s seboj pa odpeljali dve dekleti in dvajset govedi.

Turek s pipo, eksotični motiv, Selška delavnica, 1876
Turek leži na blazinah in kadi dolgo pipo. Upodobitev je lahko ilustracija reka: “Kadi kot Turek.”

Lisici brijeta lovca, motiv živali v človeških vlogah, Selška delavnica, 1864
Motiv lisice, ki brije lovca, sodi v sklop prizorov t. i. narobe sveta, pri katerih so vloge živali in ljudi zamenjane. Ti motivi so bili razširjeni po vsej Evropi. Delno izvirajo že iz antike, od 16. stoletja dalje pa so se pogosto pojavljali na grafičnih listih. Motiv lisic, ki brijeta lovca, je lahko ilustracija reka “norca briti iz koga”.

Ženski jezdita petelina, motiv smešenja žensk, Selška delavnica, 19. stoletje
Prva ženska ima na glavi klobuk, v roki pa metlo, drugi, ki v roki vihti burkle, oglavje prekriva avba. Najverjetneje je motivika povzeta po kakšni predlogi, saj je šaljivi dvoboj jezdecev na petelinih upodobljen že na angleškem lesorezu iz leta 1503/04.

Boj za moške hlače, motiv smešenja žensk, Selška delavnica, 19. stoletje
Motiv boja žensk za moške hlače je pri nas najverjetneje povzet po ljudski pesmi Bolno dekle se ozdravi s hlačami, ki je bila znana tudi v Škofji Loki. Zapisana je v četrtem zvezku Štrekljeve zbirke Slovenske narodne pesmi (str. 509, št. 8235).