Restavratorski postopki na sliki Ivana Franketa

Stanje slike pred konserviranjem in restavriranjem. Vidni so svetli madeži in površinska umazanija.
Stanje slike pred konserviranjem in restavriranjem. Vidni so svetli madeži in površinska umazanija.
Mehansko tanjšanje voščeno-smolne mase na zadnji strani slike
Mehansko tanjšanje voščeno-smolne mase na zadnji strani slike
Termična obdelava na vakuumski mizi z nadzorovanim segrevanjem in podtlakom za tanjšanje voščeno-smolne mase
Termična obdelava na vakuumski mizi z nadzorovanim segrevanjem in podtlakom za tanjšanje voščeno-smolne mase
Detajl obraza pred zaključenimi postopki in po njih.
Detajl obraza pred zaključenimi postopki in po njih.

Sodelovanje z Restavratorskim centrom

Leta 2024 smo v Loškem muzeju začeli dolgoročno sodelovanje z Restavratorskim centrom Zavoda za kulturno dediščino Slovenije. Pobudo smo dali tudi zaradi ocene stanja umetniških del 19. stoletja, opravljene pri pripravi razstave Umetnosti 19. stoletja na Loškem. V sodelovanju z Oddelkom za naravoslovne raziskave in Oddelkom za štafelajno slikarstvo smo oblikovali konservatorsko-restavratorski del razstave, s katerim smo poudarili skrb za dediščino in skušali približati javnosti pogosto nevidno strokovno delo. Na primeru močneje poškodovanega Portreta (starejše) žene slikarja Ivana Franketa smo predstavili preiskave in posege, ki so jih izvedli mag. Barbka Gosar Hirci, mag. Andrej Hirci in dr. Katja Kavkler.

Medtem ko je bilo nerestavrirano delo Portreta (starejše) žene razstavljeno v Galeriji na gradu, so na sliki Portret (mlajše) ženske potekale naravoslovne analize ter konservatorsko-restavratorska dela. Rezultati kažejo, kako tesno sodelovanje prispeva k boljšemu razumevanju in ohranjanju naše umetnostne dediščine.

 

Osnovni podatki o umetnini

Naslov: Portret (mlajše) žene

Avtor: Ivan Franke (1841–1927)

Leto: 1874

Signatura: “Franke 874” (v sredini na desnem robu slike)

Tehnika: olje na platno

Mere: 66 × 54 cm

Stanje umetnine pred posegi

Slika Ivana Franketa, ki jo je v obravnavo prevzel Restavratorski center, je bila v izrazito slabem stanju. Na predelih las, obraza in rok so bile poškodbe, ki so se kazale kot svetli madeži na slikovni plasti; površina je bila vidno neenotna in je motila branje podobe. Mikroskopski pregledi poškodovanih področij so pokazali številne mikropoškodbe slikovne plasti, ki se pod lupo kažejo kot drobna zrnca in fine razpoke ter nakazujejo kompleksno razpadanje materiala. Kljub izvedenim preiskavam vzroka teh poškodb ni bilo mogoče zanesljivo določiti.

Ob natančnem vizualnem pregledu umetnine in interpretaciji rezultatov preiskav smo ugotovili, da je bila slika v preteklosti že konservirana in restavrirana. Najopaznejše je bilo podlepljanje z voščeno-smolno maso. To je bil nekoč običajen način utrjevanja platna, danes pa velja za problematičnega, saj je ireverzibilen, negativno vpliva na videz in strukturo slikovnih slojev ter povzroča temnenje tkanega nosilca. Slika je bila v preteklosti nameščena na nov podokvir, ki je sicer zagotavljal osnovno stabilnost, manjkal pa je del zagozd, kar otežuje vzdrževanje trajne napetosti nosilca.

Konservatorsko-restavratorski postopki

Pred načrtovanjem del smo sliko preučili z izbranimi naravoslovnimi preiskavami: fotografiranje v ultravijolični (UV), stranski (RAK) in infrardeči (IR) svetlobi, rentgensko slikanje ter analize, ki so razkrile zaporedje slikovnih slojev (t. i. stratigrafska analiza) in pomagale prepoznati uporabljene materiale (t. i. spektroskopske metode). S temi preiskavami smo natančneje razumeli stanje materialnih komponent slike.

Glavni cilj je bil zmanjšati obsežno količino voščeno-smolne mase in odpraviti svetle madeže, da se izboljša vizualna podoba slike. Začeli smo z odstranjevanjem površinske umazanije na sprednji in zadnji strani. Nato smo na lice slike prek posebnega papirja nanesli začasno zaščito, kar je omogočilo varno snemanje nosilca s podokvirja in nadaljevanje izbranih postopkov na hrbtni strani.

Zaradi izdatne impregnacije slike z voščeno-smolno maso smo se odločili za postopno zmanjševanje njene količine. Najprej smo odstranili dodatno platno nekdanjega podlepljanja. Izkazalo se je, da staro podlepljanje ni bilo potrebno, saj je nosilec v dobrem stanju – Franketovo platno je tanko, vendar stabilno. Sledilo je previdno tanjšanje voščeno-smolne mase, najprej mehansko s skalpeli, nato na vakuumski mizi z nadzorovanim segrevanjem in podtlakom. Zaradi poškodb na robovih nosilca, nastalih ob večkratnem premeščanju s podokvirja, smo te robove utrdili in podaljšali z novimi tekstilnimi trakovi ter lokalno utrdili manjše luknjice v platnu. Po odstranitvi začasne zaščite smo opazili, da so med termično obdelavo svetli, prej izrazito moteči madeži izginili, kar je izboljšalo videz slike.

Sledilo je odstranjevanje odvečne voščeno-smolne mase na sprednji strani slike. Medtem se je pokazalo, da je toplotna obdelava ugodno vplivala tudi na stabilizacijo drobnih poškodb in razpok. V zaključnih posegih smo manjkajoče dele slikovnih plasti izkitali in retuširali z reverzibilnimi materiali. Sliko smo ponovno napeli na obstoječi podokvir, pri čemer smo ustrezno napetost nosilca dosegli s previdnim raztezanjem podokvirja z zagozdami.

V sodelovanju z:

  • Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije: generalni direktor Jernej Hudolin
  • Restavratorski center: vodja Martina Lesar Kikelj
  • Konservatorka-restavratorka: Barbka Gosar Hirci
  • Naravoslovne raziskave: Katja Kavkler in Andrej Hirci