Temeljni kamen baročne cerkve sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko

V središču Poljan je včasih stala mogočna baročna cerkev sv. Martina, ki so jo začeli graditi leta 1710 po načrtih domačega arhitekta Matije Mačka iz Žabje vasi pri Poljanah. Nastal je nov prostorski arhitekturni tip cerkve z ladjo v obliki potegnjenega dvanajstkotnika, vpetega v šesterokotni zunanji obris. Cerkev je v dolžino merila 44 m, široka je bila 24 m, visoka 28 m. V letih 1761–1763 so ji dozidali še 50 m visok zvonik. Svojemu namenu je služila vse do druge svetovne vojne, ko so Nemci izgnali župnika Mateja Tavčarja in jo skupaj z župniščem spremenili v postojanko nemških žandarjev. Leta 1944 so partizani najprej požgali župnišče, nato pa minirali še cerkev. Ob tem je bil porušen zvonik, velik del prezbiterija skupaj z glavnim oltarjem, svoda in strehe nad cerkveno ladjo. Uničena je bila tudi večina notranje opreme. Po koncu vojne so se začela prizadevanja za obnovo sakralnega objekta. Župnik Matej Tavčar se je dolga leta trudil za pridobitev dovoljenja. Kljub vsem naporom so cerkev leta 1954 porušili.

V letih 2008–2009 in 2021–22 so v Poljanah nad Škofjo Loko potekala zaščitna arheološka izkopavanja. Ob tem so bili odkriti arhitekturni ostanki poljanskih cerkva od romanske prek gotske do baročne faze. Najzanimivejša arheološka najdba iz zadnje baročne faze poljanske cerkve, ki jo hranimo v Loškem muzeju, je temeljni kamen z vklesano letnico 1710, odkrit v severnem temelju prezbiterija. V kvadratni niši v sredini kamna, velikosti 11 × 11 × 5,5 cm in pokriti z natančno obdelanim skrilastim pokrovom, se je nahajalo več predmetov. Med njimi so bili srebrn novec, dva kositrna medaljona, relikviarij v voščenem omotu in steklen predmet, ki je bil ob odkritju popolnoma zdrobljen in brezobličen. Šele po restavriranju v konservatorski delavnici Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani se je izkazalo, da gre za posodico višine 5,7 cm, s premerom ustja 6 cm in premerom dna 4,9 cm. Izdelana je iz tankega brezbarvnega pihanega stekla z vbočenim dnom in ustjem, obrobljenim z modrim robom. Poleg posodice je bil v niši temeljnega kamna tudi odlično ohranjen srebrnik škofa Janeza Frančiška s premerom 4,2 cm in maso 30 g. Na prvi strani ob njegovi podobi srečamo okrajšan latinski napis: IOANNES FRANCIS[CUS] D[EO] G[RATIA] EPISCOP[US] FRISING[ENSIS]. V slovenskem prevodu bi se glasil takole: Janez Frančišek, po Božji milosti freisinški škof. Na drugi strani poteka prav tako okrajšan napis: SAC[RI] ROM[ANI] IMP[ERII] PRINCEPS, kar v prevodu pomeni: knez Svetega rimskega cesarstva. Ob srebrniku sta bila odkrita še dva napisna medaljona iz kositra. Večji s premerom 9,1 cm in maso 192 g je prav tako odlično ohranjen. Na sprednji strani poteka okrog in okrog latinski napis: 1710; CL[EMENS] XI. P[ONTIFEX] MAX[IMUS]; I[OANNES] FR[ANCISCUS] EP[ISCOPUS] FREYSING[ENSIS]; ARch[IDIACON] I[OANNES] A[NDREUS] FLOCHENFELD; PAR[ROCHUS] I[OANNES] B[APTISTA] SCHINIK. Poleg letnice 1710, ki pomeni začetek gradnje cerkve s polaganjem temeljnega kamna, se omenjajo papež Klemen XI., freisinški škof Janez Frančišek, arhidiakon Janez Andrej Flokenfeld in župnik Janez Krstnik Šink iz Poljan nad Škofjo Loko v letih 1705–1715. Drugi manjši medaljon s premerom 5,8 cm in maso 37 g je precej slabše ohranjen. Na sprednji strani vidimo v sredini grb barona Haldna, na zadnji strani, ki jo je zob časa že močno načel, pa lahko razberemo zgolj letnico MDCCX in napis [FOEDERATI GERMANICI CUM] GAL[IA] [ET] HISP[ANIA] BEL[LI] X[DECIMO] A[NNO], kar bi pomenilo: 1710, v desetem letu vojne [nemških zaveznikov] s Francijo in Španijo. Skratka, tu še enkrat najdemo potrditev datacije temeljnega kamna poljanske cerkve, ki so ga položili leta 1710, v desetem letu španske nasledstvene vojne, ki je v tem času divjala v Evropi. Poleg medaljonov je bil v temeljnem kamnu v voščenem ovoju z vidnimi ostanki rdečega pečatnega voska skrbno shranjen lepo okrašen kositrn relikviarij valjaste oblike, visok 3,5 cm, s premerom 2,5 cm in maso 47 g. Vseboval je tri svitke, zavite v svileno tkanino in pazljivo povezane s tanko vrvico. Nedvomno imamo opravka z relikvijami svetnika – tremi prstnimi členki cerkvenega zavetnika sv. Martina.

Pripravil: Jože Štukl