Tomaž Furlan in videoknjiga Book: interaktivni vpogled v serijo Wear

Tomaž Furlan: Book, 2010, Loški muzej Škofja Loka
Tomaž Furlan: Book, 2010, Loški muzej Škofja Loka
Tomaž Furlan: Book (na zaslonu se predvaja Wear III, 2005), 2010, Loški muzej Škofja Loka <em>Foto: Lucija Rosc</em>
Tomaž Furlan: Book (na zaslonu se predvaja Wear III, 2005), 2010, Loški muzej Škofja Loka Foto: Lucija Rosc
Tomaž Furlan: Book, 2010, Loški muzej Škofja Loka <em>Foto: Lucija Rosc</em>
Tomaž Furlan: Book, 2010, Loški muzej Škofja Loka Foto: Lucija Rosc
Tomaž Furlan: Book, 2010, Loški muzej Škofja Loka <em>Foto: Lucija Rosc</em>
Tomaž Furlan: Book, 2010, Loški muzej Škofja Loka Foto: Lucija Rosc
Tomaž Furlan: Wear I, 2005 (videoperformans)
Tomaž Furlan: Wear I, 2005 (videoperformans)
Tomaž Furlan: Wear IV, 2005 (videoperformans)
Tomaž Furlan: Wear IV, 2005 (videoperformans)
Muzejska dnevna soba (izsek iz videa Wear XVII, 2014)
Muzejska dnevna soba (izsek iz videa Wear XVII, 2014)

Od 18. junija 2025 bo v Galeriji Podstreha, najnovejšem razstavišču na Loškem gradu, na ogled razstava Priročnik Tomaža Furlana, ki prinaša izbor del uveljavljenega slovenskega umetnika, nastalih med letoma 2005 in 2025. Konceptualno zaokrožena postavitev združuje tri glavne Furlanove “kiparske serije”: Wear (2005–), Morning (2019–) in Walk (2021–) ter dela, zasnovana po starejših skicah, ki bodo prvič predstavljena javnosti. V sklopu razstave posebej izpostavljamo umetnikovo intermedijsko delo Book (2010), ki ga Loški muzej hrani od leta 2019. V okviru Premičnega fokusa bo v Muzejski dnevni sobi predvajana tudi kompilacija videoperformansov iz cikla Wear.

Knjiga umetnika

V pritličju Loškega muzeja je v okviru umetnostnozgodovinske zbirke na ogled delo Book (2010). Intermedijski objekt, izdelan iz odpadnega železa, pene in digitalnih zaslonov, sodi v umetnikovo serijo Wear. Obiskovalci muzeja lahko obračajo kovinske strani, v katere so vgrajeni zasloni, in listajo med kratkimi videovsebinami. Vsaka stran predvaja enega izmed umetnikovih prvih štirih videoperformansov (Wear I–IV). Delo združuje kiparstvo, performans in video ter omogoča neposreden stik z umetnino, ki je v muzejskem prostoru običajno nezaželen ali celo prepovedan.

Ko telo postane stroj

Serijo Wear je Tomaž Furlan začel razvijati leta 2005, v času študija kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in v nekoliko spremenjeni obliki nastaja še danes. Prvi videi so bili rezultat eksperimentiranja z videomedijem po načelu “naredi sam”. Umetnik si je takrat prvič priskrbel lastno kamero in računalnik, kar mu je omogočilo samostojno snemanje in obdelavo posnetkov. Ker je bil hkrati snemalec in izvajalec performansov, je kamera ostajala statična. Za vsak video je zasnoval tudi rekvizite – “oblačila”, izdelana iz odpadnih materialov.

Naslov serije Wear [Oblačilo] izpostavlja t. i. “kiparske eksoskeletone” – naprave, ki naj bi človeku ob nošenju olajšale vsakodnevna opravila, a jih v resnici pogosto celo otežujejo. Prav negacija lastne uporabnosti povezuje številne “kiparske” objekte znotraj serije, vključno z umetnikovo interpretacijo knjige – Book.

Wear I–IV (2005)

V videu Wear I umetnik uporablja rekvizit v obliki roke, izdelan iz odpadnega železa in pene. Namesto da bi kiparsko delo ostalo ločeno od telesa, ga Furlan pripne nase kot nekakšno protezo, s katero pred kamero izvaja vsakdanje banalne naloge – denimo stiskanje pločevink ali čiščenje. V postprodukciji je dodal zvočno kuliso iz Kurosawovega filma Sedem samurajev in mestoma pospešil naravni tempo posnetka, kar še poudari mehanskost in absurdnost protagonistovega gibanja.

Drugo delo iz serije – Wear II – nadaljuje eksperimentiranje z videom in performansom, tokrat pa v ospredje postavlja sam proces produkcije (šivanje kostuma), medtem ko “kiparski objekt” stopi v ozadje. Umetnik uporabi glasbo iz Tarantinovega filma Ubila bom Billa kot zvočno spremljavo, ki z upočasnjenim ritmom evocira vzhodnoazijsko etiko potrpežljivosti, vztrajnosti in popolnosti v obrti. Gre za vrednote, ki jih zahodna družba pogosto občuduje, a se jim izogiba, ker ne prinašajo takojšnje zadovoljitve.

Wear III, zadnji video, posnet v prostorih akademije, temelji na rutinskem ponavljanju banalnih dejanj. Umetnik si najprej nadene kostum iz pene, nato z glavo ritmično udarja ob zid, na koncu pa obleko skrbno pospravi nazaj na svoje mesto. Zvočno plat sestavljajo monotoni udarci glave ob steno. Ta absurdna koreografija izpostavlja nesmiselnost ponavljajočih se opravil brez jasnega cilja. Številna dela iz serije Wear tako tematizirajo brezsmiselno delo – delo, ki je samo sebi namen – in odsevajo mnoge absurdnosti sodobne družbe.

Za četrti video je umetnik znova izdelal nekakšno protezo, tokrat v obliki obuval. Nov “eksoskeleton” vsaki nogi doda 20 kilogramov teže. Namesto da bi umetnikov izum pomagal pri opravilih, denimo pospravljanju (kot prikazuje posnetek), gibanje dodatno oteži. Za ta objekt je Furlan prvič poleg odpadnega železa in pene uporabil tudi kamnoseško znanje, ki ga je kot otrok pridobil v družinski delavnici v Škofji Loki. Wear IV je nastal v njegovem na novo pridobljenem ateljeju v Ljubljani. Objekt je bil nekaj časa umeščen v javni prostor, na dvorišče ob umetnikovem delovnem prostoru, kjer je lahko opazoval odzive mimoidočih. Na Metelkovi pa je bil kasneje posnet tudi triptih Wear V–VI–VII (2005–2008), ki je skupaj z interaktivnimi objekti del razstave v Galeriji Podstreha.

Serija, ki se razvija

Serija Wear se osredotoča na vsakodnevno reprodukcijo nesmislov ter v ospredje postavlja izkušnjo posameznika, vpetega v sodobne ekonomske razmere. Zaradi vse večjega zanimanja občinstva in kustosov je umetnik pozneje začel razstavljati tudi objekte iz videoperformansov, ki jih je sprva recikliral – posamezni elementi enega objekta so pogosto postali gradniki novih del oziroma pripomočki za izvajanje naslednjih performansov.

Čeprav serija Wear (še) ni zaključena, so videoperformansi nastajali le do leta 2014, ko je nastal zadnji v nizu – Wear XVII. Umetnikovo zanimanje za medij videa je z razmahom pametnih telefonov in vseprisotnostjo snemalne tehnologije začelo upadati. Nadaljeval pa je z izdelovanjem (interaktivnih) objektov in prostorskih postavitev ter situacij, ki omogočajo aktivno sodelovanje občinstva. Vlogo izvajalca performansa je zavestno prepustil gledalcem, ki s tem postanejo sodelujoči v umetniškem procesu. Takšna participacija je ključna pri objektu Book (2010) in številnih drugih Furlanovih umetniških delih, ki bodo predstavljena na razstavi v Galeriji Podstreha. Iz serije Wear lahko izpostavimo denimo objekte manjšega formata – Wear XX, XXI in XXII (2015). Obiskovalci razstave Priročnik Tomaža Furlana bodo z vrtenjem ročke na vsakem od teh objektov “poganjali” gibanje (ples ali spanje) umetnika v mehansko zasnovanih ekranih, ki za svoje delovanje ne potrebujejo elektrike, temveč naš fizični angažma.

Tomaž Furlan: Wear XX (foto: Dejan Habicht)

Videogledalnica v Muzejski dnevni sobi

V okviru Premičnega fokusa, razstavnega formata, ki dodatno osvetljuje in širi kontekst izbranih muzejskih artefaktov, so v Muzejski dnevni sobi na ogled vsa videodela Tomaža Furlana iz serije Wear (I–XVII, 2005–2014). Večina videov je dostopna tudi na umetnikovi spletni strani ter v Digitalnem video arhivu umetniškega videa, filma in novomedijske umetnosti (DIVA).