Majolika z Bukovščice
Med številnim keramičnim gradivom z Bukovščice so bili odkriti tudi deli ustja oziroma izliva poslikanega vrča. Na osnovi bele engobe je vrč poslikan z geometričnim in rastlinskim vzorcem v rumeni, modri, rjavi in zeleni barvi. Za dodatno zaščito poslikave je bil vrč na koncu prevlečen še z brezbarvnim loščem.
Kaj je majolika?
Izraz majolika lahko pomeni keramično obliko - pivski vrč - ali pa lončarsko tehniko. Pri lončarski tehniki je mojster najprej iz kakovostne gline izdelal želeno obliko posode. Posodo je pustil, da se je posušila, in jo nato dal žgati v lončarsko peč. Po žganju je sledilo loščenje z neprosojnim kositrovim loščem bele barve, ki je spominjal na veliko dražji porcelan, hkrati pa je postal osnova za slikan okras na posodi. Po loščenju je sledilo sušenje, slikanje, sušenje in nato ponovno žganje. Po drugem žganju so posodo za zaščito in dodaten sijaj prevlekli s prozornim svinčevim loščem, posušili in ponovno žgali. S tem je bil keramični izdelek končan.
Majolika se je kot lončarska tehnika pod vplivom kitajskega modro-belega porcelana v 9. stoletju razvila v osrednji Aziji (Perzija) - današnji Irak - in se po svilni poti razširila proti zahodu med drugim tudi na Bližnji vzhod in v Sredozemlje (Španijo, Sicilijo, Italijo). Termin “majolica” je izpeljan iz imena otoka Majorca na Balearskih otokih, kjer je bilo središče za trgovino s špansko (hispano-moreskno) keramiko od 13. do 15. stoletja. Do konca 15. stoletja v Italiji zaznamo upad hispano-moreskne keramike, saj domači lončarji postanejo vse bolj spretni v tehniki izdelave majolike, v kateri nastajajo najrazličnejše oblike posod. Posodja, narejenega v tehniki prave majolike, na ozemlju današnje Slovenije niso izdelovali, ampak so ga uvažali, večinoma iz močnih severnoitalijanskih lončarskih središč. So pa od 16. stoletja dalje izdelovali cenejše posnetke slikane keramike po italijanskih vzorih; eno takih lončarskih središč predvidevamo tudi v Škofji Loki. Tradicija izdelovanja majolike je kot lončarska tehnika počasi zamrla v 18. stoletju zaradi konkurence porcelana in beloprstene keramike.
Majolikam podobni glineni vrči za točenje vina s trolistnim izlivom, imenovani oinochoe, so bili znani že v času stare Grčije. Neposredna predhodnica sodobne majolike, torej oblike posode za vino, ki jo izdelujejo lončarji še danes iz običajne biskvitne keramike, so poslikani in loščeni vrči iz 14. in 15. stoletja. Ti so bili bodisi prave majolike s kositrovim loščem bodisi engobirani ter poslikani in loščeni s svinčevim loščem.
Kako se je majolika uveljavila na Slovenskem?
Pravzaprav sploh ni jasno, kdaj so majoliko kot obliko posode na Slovenskem začeli izdelovati ter zakaj se je kupcem in naročnikom prav ta oblika tako zelo priljubila. Vsekakor so prebivalci ozemlja današnje Slovenije te vrče za vino posebne oblike dobro poznali, saj so prek naših krajev potekale trgovske poti iz severne Italije v dežele srednje Evrope in še naprej na sever in vzhod. Med blagom, ki je po njih potovalo, je bila tudi keramika. Majolika kot oblika vrča za vino se je v nekaj stoletjih tu ustalila, prebivalci so jo vzeli za svojo. Prvotna oblika je v baroku doživela spremembe, postala je še bolj razgibana, posamezni deli posode, še posebej trebuh, so bili še bolj plastično poudarjeni. Izoblikovala se je tudi višja noga. Ime za pivsko posodo (majolika) se je uveljavilo že v 17. in 18. stoletju, poseben pomen, povezan s slovenstvom, pa je dobila v 19. stoletju, ko se je v različnih objavah v dnevnem časopisju in drugod pojavljala kot pivska posoda v zvezi s pivskimi in prazničnimi šegami ter navadami predvsem na slovenskem podeželju. Predstavlja simbol zabave in druženja, opevajo jo številne ljudske pesmi.
Najbolj znane izmed majolik na Slovenskem pa so bile nedvomno tiste, ki so jih izdelovali v Kamniku, natančneje v keramični tovarni Svit, od začetka petdesetih let 20. stoletja pa vse do leta 2008, ko so s proizvodnjo končali. Majolike so bile okrašene z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji, miniaturami posameznih krajev ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice. Bile so priljubljeno darilo in nepogrešljiv okras marsikatere domače kuhinje ali dnevne sobe.
Kako je izgledal vrč z Bukovščice?
Kako je izgledal delno ohranjen keramični vrč z Bukovščice, si najlažje predstavljamo ob pomoči analogij. Lep primer skoraj identičnega, v celoti ohranjenega vrča je bil odkrit v Ljubljani pri kopanju temeljev za sodišče. Vrč je prevlečen z belo engobo, ki je služila kot podlaga za nadaljnjo poslikavo, ki je izvedena z geometrijskim ornamentom v gotskem slogu z uporabo rjave, rumene, zelene in modre barve. Na trebuhu je izpisana letnica 1585. V primeru našega delno ohranjenega vrča z Bukovščice so bile za poslikavo uporabljene enake barve, pa tudi ostanki okrasa kažejo na zelo podobno geometrično in deloma rastlinsko motiviko. Oba vrča sta bila izdelana v tehniki imitacije majolike “engobiato dipinto”, ki pa ni prava majolična tehnika. Pri tovrstnih imitacijah so posodo namesto s kositrovim loščem prevlekli z belo engobo, na katero so slikali. Tako kot ljubljanski tudi naš vrč sodi v zelo podoben časovni kontekst, in sicer v drugo polovico 16. stoletja, kar ga zaenkrat uvršča med najstarejše kose keramičnega gradiva, odkritega na najdišču Bukovščica v Selški dolini. Kje je bil izdelan omenjeni vrč, pa je zelo težko reči. Najbrž v eni od domačih keramičnih delavnic, lahko tudi v bližnjem mestu Škofji Loki.
