Tone Mlakar, fotograf

Nina Misson

Ratitovec decembra 1972 (Selška dolina). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Ratitovec decembra 1972 (Selška dolina). Foto: Tone Mlakar
Tovarna Alples v Železnikih iz zračne perspektive leta 1971 (Selška dolina). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Tovarna Alples v Železnikih iz zračne perspektive leta 1971 (Selška dolina). Foto: Tone Mlakar
+16Mestni trg nad Kinom Sora v Škofji Loki – nekdanja gostilna Pri Urški – leta 1958. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Mestni trg nad Kinom Sora v Škofji Loki – nekdanja gostilna Pri Urški – leta 1958. Foto: Tone Mlakar
Brv čez Selško Soro v 70. letih (gradnja prvotnega mostu med Cankarjevim trgom in avtobusno postajo v Škofji Loki). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Kapucinski trg v Škofji Loki, sredina 60. let (pred asfaltiranjem ceste, v ozadju naselje Novi svet). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Ratitovec, 60. leta (Selška dolina). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Dan teric v Davči leta 1972 (Selška dolina). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Pod Plevno »pr Španu« leta 1956. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Spodnje Bitnje v 60. letih (občina Kranj). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Škofja Loka pod Kamnitnikom (v ozadju gradnja blokov na Partizanski cesti). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
»Zvonit gre«, Sv. Volbenk (Na Logu v Poljanski dolini). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Štemarje in pošta v Škofji Loki leta 1956 (pred gradnjo avtobusne postaje). <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Vas Godešič pri Škofji Loki - po povodnji v 80. letih. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Škofja Loka pred mestno občino – vrh Grabna v 60. letih. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Kopališče ob Sori v Puštalu leta 1956. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Prehod pod nunsko cerkvijo v Škofji Loki v 50. letih. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Muzejsko društvo Škofja Loka na loškem gradu v 70. letih. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Sorško polje, 60. leta. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
»Na studencu«, 50. leta: »Ivje in žice so okrasile zimsko idilo tam pod Kaščo. Vodne rake izpod Krennerjeve tovarne so gnale še Primoževo žago, ki je danes ni več, ostala pa so prodišča na Selški Sori.« Tone Mlakar, zapis na hrbtni strani fotografije. <em>Foto: Tone Mlakar</em>

Tone Mlakar (1921–2020) je bil vsestranski ustvarjalec, ki se je v svoji karieri ljubiteljsko, a z vso resnostjo in vnemo ukvarjal tudi s fotografijo. Javnost ga kot fotografa verjetno najbolj pozna po slikovitih podobah Škofje Loke in okolice, zato njegov dolgoleten opus zasluženo predstavlja eno najbolj podrobnih fotografskih kronik mesta in njegovih prebivalcev. V svojih fotografijah je tako med drugim zabeležil nekatere davno izginule pojavnosti človeškega ustvarjanja in delovanja. Raziskovanje Mlakarjevega obsežnega arhiva, ki se je odvijalo v pripravljalni in raziskovalni fazi projekta Foto Loka: ustvarjanje zgodovine fotografije Škofje Loke, je obsegalo tudi vrsto delovnih sestankov z njim in njegovim sinom Simonom. Srečanja, ki so se v fotografovem domovanju Pod Plevno začela novembra 2019 in so v več seansah trajala do konca januarja 2020, so bila primarno posvečena pregledovanju številnih škatel fotografij, da bi ugotovili, kdaj in kje so nastale. Na srečanjih sta oba z nami delila pomembne podrobnosti o procesu Tonetovega obsesivnega fotografiranja in njegovem pestrem življenju. 

Mlakar, ki je večino svoje poklicne kariere deloval kot arhitekt, je v delovnem in prostem času s fotoaparatom obredel mnoge kraje. Fotografiral je v vseh mogočih pogojih in situacijah, o čemer obstajajo številne anekdote: nekatere podobe je denimo posnel iz zraka med letalskimi izleti s prijateljem pilotom, nekatere so bile napravljene z električnih drogov. Udejstvoval se je tudi na organizacijskem področju, bil je namreč eden ustanovnih članov in prvi podpredsednik Foto kluba Anton Ažbe Škofja Loka (ustanovljen novembra 1985). Po desetletjih kontinuiranega in neumornega dela mu je Fotografska zveza Slovenije leta 2013 podelila Puharjevo nagrado za življenjsko delo.

Njegova primarna poklicna disciplina je bila, kot že rečeno, arhitektura in v svoji več kot 30-letni karieri je zasnoval in vodil številne gradnje in obnove v Škofji Loki in okolici, s čimer je pomembno sooblikoval tukajšnjo kulturno krajino. Kot uslužbenec Projektivnega biroja v SGP Tehnik je tako zasnoval številne projekte, ki danes zaznamujejo mesto in okolico; to so med drugim kompleks avtobusne postaje v Škofji Loki, prvotni most od Cankarjevega trga do avtobusne postaje, stanovanjsko naselje Novi svet, obnova Ajmanovega gradu v Svetem Duhu in obnova oziroma preureditev Kina Sora. Svoje arhitekturne in inženirske projekte je večkrat topografsko ujel tudi s svojim fotoaparatom, ti posnetki pa so sčasoma pridobili veliko dokumentarno in zgodovinsko vrednost.

Že v študentskih letih je bil odličen risar in uspešen filmski scenograf. Bil je bil eden zadnjih študentov (diplomiral je leta 1954), ki so delovali pod mentorstvom Jožeta Plečnika. S svojim pretanjenim občutkom za krajino si je prislužil hvalo in priporočilo profesorja, kar je privedlo do tega, da je pustil pečat tudi pri vzpostavljanju slovenske kinematografije. Leta 1947 je podjetje Triglav film namreč objavilo razpis za mlade filmarje, ki bi jih poslali na študij v Prago. Plečnik je večkrat “pred vsemi poudaril, da ima Mlakar edini smisel za scenografijo. Tega pošljemo v Prago.” Tudi profesor Edvard Ravnikar je slišal, da je Mlakar dober risar in ga, ozirajoč se na razpis, vprašal, če bi se želel ukvarjati s filmom.

To je Mlakarju, kot je sam rekel, “odprlo pot v film.” Spomladi leta 1947 je tako odšel na študij filmske scenografije v Prago, kjer je bil kot Plečnikov študent deležen posebne obravnave: “Ko sem samo omenil Plečnika na Hradčanih, kjer je bilo predsedstvo republike; ko sem šel v trezorje, so mi takoj odprli vsa vrata.” V Ljubljano se je vrnil tik pred začetkom snemanja prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma Na svoji zemlji (1948), kjer je bil odgovoren za scenografijo na snemalni lokaciji v Baški grapi. Kasneje je kot scenograf delal tudi pri drugih filmih produkcijske hiše Triglav film, kot so Kekec (1951), Balada o trobenti in oblaku (1961) in Srečno Kekec (1963). Ker je bilo delo na filmu le projektno in zaslužek nestalen, se je sčasoma dokončno vrnil k arhitekturi.

Med delom pri filmski produkciji je pogosto iskal primerne lokacije za snemanje, pri tem pa dodobra spoznal mnoge slikovite kulise v svoji okolici, kar je tudi vplivalo na njegovo usmeritev v fotografijo. Rekel je, da ga je vsa njegova službena leta spremljala kamera in da je, “kadar je bilo kaj lepega”, napravil nekaj posnetkov. Tako je postopoma ustvaril obsežno zbirko fotografij, ki jo je skozi leta vestno in natančno urejal. V njegovem osebnem arhivu ima vsaka slovenska pokrajina svoj razdelek, fotografije pa so nato po škatlah razdeljene po še ožjih pokrajinskih enotah, prav tako pa tudi po motivih. Škatle imajo tako na primer oznake: Selška dolina, Loka – okolica, Loka – mesto, Loka – zima itd.

S fotografijo se je sicer prvič srečal že v šolskih letih na ptujski realki. V dijaškem domu so imeli fotolaboratorij, fotografirali pa so s preprostimi Kodakovimi aparati. Med študijem je z aparatom Kodak Retina fotografiral dela profesorja Plečnika, medtem ko se je s fotografijo resneje začel ukvarjati šele, ko ga je med smučanjem na Komni snežna kulisa tako navdušila, da jo je hotel zajeti na fotografiji, saj je menil, da je ne bi mogel nikakor dovolj dobro narisati. Od takrat dalje je fotografija predstavljala njegov konjiček in obsesijo. Kljub neizmerni fotografski produkciji pa nikdar ni imel profesionalnega fotolaboratorija (temnice), ampak je fotografije večinoma razvijal kar v domači kopalnici, se spominja njegov sin Simon. Kvaliteta povečav zaradi dela v oteženih razmerah zato niha. “A veš, kolikokrat je bil papir pod povečevalnikom, koliko listov je šlo čez povečevalnik,” je pripomnil Tone med pogovorom o razvijanju fotografij. Njegov fotografski arhiv, ki je nastajal od 50. let prejšnjega stoletja pa vse nekje do leta 2010, je posledično izjemno obsežen, ocenjen na 3.000 povečav, medtem ko naj bi bilo na negativih še okoli 14.000 posnetkov.

Na vprašanje, kaj je najraje fotografiral, je odgovoril hitro in suvereno: “Pejsaž z arhitekturo.” Pod besedo arhitektura je mislil predvsem na stavbarstvo prednikov, saj je spoštoval in občudoval tradicijo ljudi, ki so tu bivali pred nami, ter “našo folkloro.” Kot je povedal v pogovoru z Jožetom Možino za televizijsko serijo RTV Pričevalci: “Prednamci so bili silno pametni ljudje in jih je kar lepo posnemati.”

Mlakar je bil kot arhitekt bolj nagnjen k ohranjanju in obnavljanju že obstoječega kot rušenju in postavljanju novega, kot fotograf pa je skozi svoj objektiv dokumentiral in ohranjal tako kulturno kot naravno dediščino. Kot arhitekt in urbanist je obžaloval nekatere odločitve, ki so po njegovem mnenju pokvarile nekdanjo podeželsko idilo. Bolj kot na mestne projekte je bil ponosen na svoje delo na sakralnih objektih in tudi kot fotograf je nazadnje veliko pozornosti namenil ravno cerkvam in cerkvenim pokopališčem. Obžaloval je, da je bil po službeni dolžnosti prisiljen “preganjati kmete z njihove zemlje”, da bi pridobil prostor za nove bivalne soseske. Želel si je, da bi s svojimi fotografijami uspel še bolj slikovito ohranjati spomin na izginulo kmečko življenje in da bi ga več fotografiral, dokler je še imel priložnost. Na vprašanje, ali je bilo kmetom kdaj neprijetno, da jih je fotografiral med delom, je odgovoril: “Kmetov ni niti malo motilo, da sem jih fotografiral, niti malo ne. Nisem imel sreče, da bi malo več kmečkega življa bilo, ne, premalo kmečkega življa je tukaj notri [v njegovem fotografskem arhivu], [to je] škoda, velika škoda, za zgodovino kot tako.”

Ker se v življenju in svetu vse nenehno spreminja, je delo Toneta Mlakarja s časovno distanco še toliko bolj dragoceno, saj mu je na fotografijah uspelo zamrzniti nekaj tistega, kar se v nekem trenutku morda še zdi večno, pa vendar kmalu morda ne bo več obstajalo. Mlakarjeve fotografije tako prikazujejo mnoge danes že izginule ali pozabljene prostore in metaforično ilustrirajo čas, ki je že minil. Pretirano bi bilo trditi, da je Mlakar “nagnjen k starim stvarem”, pa vendar je vedno iskal tisto, kar je moral v rani mladosti zapustiti in kar je toliko časa pogrešal, posledično pa je svoje spomine in nostalgijo želel ujeti in ohraniti za večnost. Toneta Mlakarja kot fotografa lahko zato razumemo predvsem kot zapisovalca izginjanja, kot kronista idile in starožitnosti. V intervjuju za časopis Dnevnik je leta 2013 pomenljivo izjavil: “Fotografija je tisti pravi odtis časa. Stavbe se podirajo, pokrajina se spreminja, naselja tudi. Fotografija pa ostane.”

Deli naprej