Foto Loka: Ustvarjanje zgodovine fotografije Škofje Loke

Miha Colner

Foto Loka: Ustvarjanje zgodovine fotografije Škofje Loke

Fotografska zapuščina določenega, geografsko zamejenega prostora je v moderni dobi eden temeljnih dokumentov in pokazateljev tamkajšnjega življenja, dogajanja, vzdušja in splošne družbene klime. Že več desetletij živimo v svetu, ki je neizbežno vizualen, pri tem – pri prenosu podobe v sfero množične kulture – pa je prav fotografija odigrala ključno vlogo. Kot medij, ki je zaznamoval moderno industrijsko dobo, je vse bolj množično beležila spremembe v okolici, tako v kulturni krajini kot pri ljudeh, ki jo definirajo. Fotografija (lahko) beleži vse mogoče trenutke v osebni ali kolektivni zgodovini ter hkrati gradi in določa vizualno kulturo nekega prostora. Uporabljena je (lahko) na nešteto načinov in za nešteto namenov; lahko dokumentira intimno ali kolektivno stvarnost, lahko je orodje za takšno ali drugačno vizualno komuniciranje, lahko je uporabljena kot dokazno gradivo ali kot avtonomen umetniški medij. Že nekaj desetletij je fotografija tisti medij, ki je dovolj dostopen, enostaven in razširjen, da ga ljudje zares množično uporabljajo v svojem vsakdanjem življenju, vendar le redki ustvarjalci podob gradijo dosledne in kontinuirane opuse, ki odjemalcu ponujajo neko globlje idejno sporočilo ali vizualno izkustvo.

V projektu Foto Loka so avtorje raziskave in razstave zanimale predvsem prakse tistih fotografov, ki so ustvarjali oziroma ustvarjajo dolgoročno in dosledno ter ki so hkrati v širšem lokalnem prostoru pustili svoj neizbrisen pečat. Pri tem ni pomembno, ali so ustvarjali oziroma ustvarjajo iz profesionalnih razlogov ali povsem intimnih kreativnih vzgibov. Škofja Loka ima sicer dolgo in bogato zgodovino fotografije, saj so od tu izhajali ali so tu živeli in delovali številni ključni slovenski fotografski ustvarjalci. V začetku 20. stoletja je denimo prav v Škofji Loki svojo ustvarjalno pot začel Avgust Berthold, eden najvidnejših fotografov in umetnikov prvih dveh desetletij 20. stoletja na območju Slovenije, sledili pa so mu številni drugi. Predmet umetnostnozgodovinske raziskave je bil tako produkcija najrazličnejših ustvarjalcev, fotografskih ateljejev, ljubiteljskih fotografov, fotoreporterjev, umetnikov in poklicnih fotografov, ki so na različne načine zabeležili svoj prostor in čas. Mnogi izbrani avtorji sodijo v več omenjenih kategorij hkrati – fotografija namreč postaja vse bolj fluidna praksa, znotraj katere lahko ustvarjalci obvladujejo več veščin in disciplin hkrati.

Projekt Foto Loka torej naslavlja odnos fotografov do njihovega lastnega okolja; to ne pomeni, da se razstava osredotoča zgolj na motive Škofje Loke, temveč predvsem na svet, kot so ga dojemali in soustvarjali fotografi, ki so tu v nekem obdobju živeli in ustvarjali. Posameznika prav okolje, v katerem živi in deluje, temeljno zaznamuje in nedvomno vpliva na njegovo ustvarjalnost. Na takšen način in iz takšnih vzgibov se je začelo poglobljeno "zgodovinjenje" lokalne fotografije v Škofji Loki, tako s stališča umetnosti kot s stališča fotografije kot temeljnega elementa novejšega zgodovinopisja – kajti s pomočjo fotografije se odstirajo tako pogledi na uradne zgodovine kot vpogledi v intimne mikrozgodovine, ki morda niso zapisane v dominantnem kolektivnem spominu. Fotografije na razstavi so zato zavestno eklektične, saj je njihove pomene in učinke vedno odrejal kontekst, v katerem in za katerega so bile ustvarjene, pa naj si bo to časopis, reklama, razstava ali osebni fotografski album.

Fotografska produkcija Škofje Loke je seveda mnogo večja in obširnejša, kot jo predstavlja pričujoča razstava. Izbrali in predstavili smo tiste fotografe, katerih produkcija je iz tega ali onega razloga zaznamovala trenutek v času in je bila v retrospektivni luči videti pomembna, pa naj je stara 100 let ali le nekaj mesecev. Filozof Roland Barthes je v svojem temeljnem delu Camera Lucida zapisal, da je fotografija po svoji naravi preteklost, zgodovina, saj v trenutku sprožitve fotoaparata takoj postane pričevalka nečesa (že) preteklega. Fotografija je zato medij, ki zaradi svoje zmožnosti zveste reprezentacije stvarnosti pogosto služi ohranjanju spomina, pa četudi ga tako pogosto popači.

Ker je bila Škofja Loka skozi svojo večstoletno zgodovino vselej pomembno mesto, so se tu v času industrijske revolucije hitro pojavili fotografi s svojimi ateljeji. A šele v začetku 20. stoletja se je tudi na območju današnje Slovenije fotografska industrija razmahnila do te mere, da so jo ljudje začeli uporabljati v vsakdanjem življenju in da je prešla iz izključne domene višjega sloja. Ko je potreba po ovekovečenju lastnih podob in spominov postala dostopna tudi nastajajočemu srednjemu in meščanskemu sloju, je to za sabo potegnilo velik razmah industrije in scene.

V začetku 20. stoletja je v gradu Puštal začel delovati Avgust Berthold (1880–1919), ki je nemudoma postal del živahne likovne in literarne scene v Škofji Loki, kjer so med drugim svoj "Barbizon" našli slovenski impresionisti. Na šolanje je odšel v München in na Dunaj, po vrnitvi pa se je ustalil v Ljubljani, kjer je leta 1905 odprl moderno opremljen fotografski atelje. Kljub temu sta Škofja Loka in širše področje Gorenjske predstavljala pomemben element njegovega umetniškega ustvarjanja. Berthold je bil prvi domači fotograf, ki se je aktivno udejstvoval na umetniškem prizorišču in je pogosto razstavljal skupaj s slikarji, grafiki in kiparji. V tem času se je v razstavnem kontekstu pojavljala predvsem ena zvrst fotografije – piktorializem, ki je s sabo prinesel tudi številne omejitve in zapovedane formule. V svojih umetniških delih, po pravilu ročno razvitih fotografijah, je Berthold v duhu časa upodabljal pastoralne motive nedotaknjene narave, podeželja, kmečkih opravil in mogočnih krajin. Te je pogosto iskal v okolici Škofje Loke, kjer je posnel tudi ikonično podobo Sejalca (1907), ki je nato na istoimenski sliki Ivana Groharja postala eden temeljnih motivov slovenske nacionalne mitologije, podeželja, ki trmasto kljubuje v svoji izvorni kulturi in jeziku. Poleg tega je bil tudi izjemen portretist – ustvaril je nekatere najbolj prepoznavne portrete domačih pomembnežev, kot so Ivan Cankar, Ivan Tavčar in Ivan Grohar, hkrati pa je tudi izdeloval podobe neznanih ljudi in beležil pomembne trenutke lastnega življenja.

Eden pomembnejših fotografov prve povojne generacije v Sloveniji je bil tudi Vladimir Vlastja Simončič (1911–2000), ki se je v Gorenjo vas v Poljanski dolini preselil leta 1975, pred tem pa je deloval predvsem v Ljubljani. Po koncu 2. svetovne vojne, ki jo je preživel v odporniškem gibanju, je pogodbeno delal za več ljubljanskih gledališč in posnel zajeten arhiv tega obdobja, prav tako pa je sodeloval s časopisi, kot sta Delo in Tovariš, medtem ko se je po letu 1957 specializiral za medicinsko fotografijo in film. Ves čas pa je deloval tudi kot umetnik in je načrtno ustvarjal produkcijo, namenjeno za razstave in umetniške publikacije. Njegova umetniška praksa je bila usmerjena v eksperimente z medijem, ki temeljijo na klasičnih modernističnih postulatih. Na eni strani je ustvarjal enigmatično dokumentarno produkcijo, ki je predstavljala odsev sodobnega mesta, na drugi strani pa je manipuliral fotografsko podobo na načine večkratne ekspozicije, solarizacije in kontrastnega senčenja. Simončič ni ničesar prepustil naključju, saj je slovenska zgodovina fotografije počasna in pomanjkljiva, zato se je pač “samozgodovinil” in postal kustos lastnega dela. V starem župnišču v Gorenji vasi si je uredil muzej, kjer je predstavil svoja najpomembnejša dela in ključne prelome v svoji karieri. V sklopu pričujoče razstave je predstavljen del tega osebnega muzeja, ki ga je mogoče dojeti kot avtorjevo vizualno-tekstovno avtobiografijo.

Že nekoliko prej pa je za fotoaparat prvič prijel Edi Šelhaus (1919–2011), ki je izhajal iz fotografske družine. Njegova mama je vodila fotografski Atelje Šelhaus v Škofji Loki, kjer je že v 30. letih 20. stoletja beležil dogajanje v mestu in ustvarjal studijske portrete. Leta 1943 je fotoaparat odnesel tudi s sabo v partizane, kjer je ustvaril zajeten in pomemben opus del. Po vojni je deloval kot fotoreporter pri najpomembnejših slovenskih časopisih, kot so Delo, Slovenski poročevalec in Tovariš. Njegova fotografska kariera velja za eno najdaljših in najveličastnejših, saj je aktivno deloval vse do svoje smrti. V svoji bogati zapuščini je pustil ogromno količino fotografij, ki jih danes po večini hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, za razstavo pa smo iz tega fonda izbrali zgolj dela, ki jih je posnel v Škofji Loki in okolici; to so fotografije pomembnih javnih dogodkov, ulična fotografija in krajinarstvo. Kot zaprisežen fotoreporter je zabeležil pomemben del lokalne zgodovine.

S povsem osebnimi vzgibi fotografira arhitekt Tone Mlakar (1921), ki v duhu klasične črnobele fotografske estetike beleži mesto ter okolico. Te motive najpogosteje upodablja v maniri monumentalnih krajin, izhajajoč iz tradicije piktorializma in modernizma. Kljub sledenju tem postulatom je njegov vizualni jezik izjemno neobremenjen, saj fotografija ni bila predmet njegovega profesionalnega udejstvovanja, pač pa zgolj kreativno orodje za ustvarjanje osebne in kolektivne zgodovine. Kljub temu ali prav zaradi tega pa so Mlakarjeve fotografije izjemno pomembne za prikazovanje slikovitih vinjet in odkrivanje mikrozgodovin Škofje Loke. Njegove podobe, ki predstavljajo več kot petdesetletni ustvarjalni opus, so zato predstavljene v obliki fotografskega albuma, saj so bile ravno njim prvenstveno tudi namenjene. Fotografski arhiv Toneta Mlakarja bo zaradi svoje večplastne pomembnosti kmalu našel mesto tudi v zbirki Loškega muzeja.

V tehnično izpopolnjeni maniri je fotografijo uporabljal Peter Pokorn st. (1939–2016), ki je bil eden vidnejših članov in dolgoletni predsednik mestnega fotokluba Anton Ažbe. V svoji praksi se je udejstvoval v različnih fotografskih disciplinah in žanrih, predvsem pa je treba izpostaviti njegovo krajinsko fotografijo, ki je postala pomemben del vizualnega koda Škofje Loke. Njegove podobe so se namreč znašle na številnih razglednicah, knjigah, turističnih brošurah in umetniških razstavah. V motivnem smislu je tudi Pokorn st. naslednik piktorializma, vendar je v svojem avtorskem delu uporabljal sodobna tehnična sredstva in upodabljal kulturno krajino tukaj in zdaj.

Na podoben način je Škofjo Loko beležil Janez Misson (1963–2019), ki je profesionalno deloval kot fotograf in snemalec pri RTV Slovenija, hkrati pa je ustvarjal tudi v avtorski maniri. Pri tem mu je navdih in osrednji motiv vedno predstavljala njegova neposredna okolica, torej predvsem mesto Škofja Loka z okolico. V svojih fotografijah je želel ujeti posebne, vizualno atraktivne trenutke, ki so pogosto postali priljubljene in večkrat reproducirane podobe mesta, kot je denimo razglednica mesta iz 80. let, kjer je zabeležil v pajkove mreže ujet kip svetega Janeza Nepomuka, ali pa njegova fotografija mesta iz zraka iz 90. let, ki je postala ena najbolj emblematičnih podob Škofje Loke.

Družbeno pogojenim temam se je s skrajno osebnega stališča posvečal Tomaž Lunder (1955–2016), ki je od sredine 70. let deloval kot fotograf in kasneje tudi kot grafični oblikovalec. V svoji raznoliki umetniški praksi je portretiral poznane in nepoznane ljudi v svoji neposredni okolici ter s tem prikazoval stvarnost svoje generacije. Fotografijo je razumel kot prepoznavni in reprezentativni odtis kulturnega koda, ki nemo priča o svojih motivih, pa naj so to portreti ljudi ali kulturna krajina. Lunder je v slovenski prostor vnesel reprezentacijo pogleda na povsem običajen vsakdanjik, ki priča o stanju duha prostora in časa. Ker je veliko potoval, so njegovi motivi temu primerno raznoliki, vendar je v njih vselej iskal tisto tipologijo, ki jih povezuje; zato sta njegova danes že pozabljena serija portretov loških obrtnikov iz leta 1991 ter podobe ameriških in slovenskih predmestij v seriji Prijatelji izjemen vizualni zapis prostora in časa.

V področje fotografije kot umetnosti je pogosto posegal tudi Igor Pustovrh (1961–2011), ki je sicer deloval kot poklicni fotograf. Njegovi umetniški sklopi, s katerimi se je uveljavil in trajno zapisal v zgodovino domače fotografije, v središče postavljajo različne motive, kot so krajina, portret in tihožitje. V svojem prvem širše pomembnem ciklu iz zgodnjih 90. let se je posvečal raziskovanju človeškega telesa – ženske in moške akte je režiral in postavljal v nenavadne interakcije z okoljem, kar je privedlo do skoraj nadrealističnih učinkov. V svojem času je slovenski javnosti predstavil svež način fotografiranja, pri katerem je privzel filmski pristop in svojstveno fotografsko pripovedništvo.

Kot izrazno sredstvo za izražanje lastnih doživetij in soočanje s temeljnimi bivanjskimi vprašanji pa fotografijo razume in uporablja Janez Pelko (1968). V svoji ustvarjalni praksi na eni strani pogosto posega po motivu golega človeškega telesa v različnih distorziranih oblikah in nenavadnih situacijah, drugi del njegove ustvarjalnosti pa je avtorsko dokumentiranje glasbenih dogodkov in glasbenikov. Kot obsesivni glasbeni navdušenec je postal tudi pridruženi član zasedbe Ensemble Ankaran – na nastopih se tako pojavlja na odru (in pod njim) kot integralni del celote. Pelko je ustvaril tudi celostno vizualno podobo skladbe Terezijanska skupine Same babe, kjer sta glasbeni video in fotografije dopolnjujoči se interpretaciji te ironične in humorne pesmi, ki v ospredje postavlja eksistenčna vprašanja slehernika, ujetega v banalne, venomer ponavljajoče se vzorce vsakdana.

Eden od vsestranskih in neumornih kronistov Škofje Loke in okolice je tudi Tone Štamcar (1960), ki s svojimi fotografijami beleži tako življenjski utrip mesta kot tudi mehkobo in počasnost podeželja. Njegove podobe se pogosto posvečajo hitro spreminjajoči se kulturni krajini, ki se neizbežno urbanizira. Njegovo dosledno in dolgotrajno fotografsko dokumentiranje različnih predelov Sorškega polja je ustvarilo neolepšan prikaz hibridnega območja, kjer se srečujeta in prepletata industrijska in pastoralna krajina, sodobno in tradicionalno življenje.

Sašo Kočevar (1981) je fotografski ustvarjalec, ki v svoji praksi redno dokumentira vsakdanje prostore in situacije, pri tem pa se poslužuje različnih žanrskih principov, od ulične fotografije do krajinarstva, medtem ko sledi klasičnim fotografskim postulatom. V svojih običajno črnobelih podobah nenehno išče idealne proporce in kanonizirane formalne učinke, kot so delovanje svetlobe na površinah, odsevi, kontrasti, umetelnost struktur, ki jih je ustvaril človek, in naravne oblike. Kljub eklektičnem pristopu pa k fotografiranju često pristopa na skoraj impresionističen način; zanimajo ga predvsem prostori, ki jih dovolj dobro pozna, da lahko predvidi spremembe svetlobnih in vremenskih pogojev, zato je njegov osebni arhiv svojevrstna kronika Škofje Loke.

Neformalni kronist vsakdanjega življenja in majhnih banalnosti v svojem neposrednem okolju pa je tudi Urban Babnik (1975), ki se v svojih fotografijah pogosto poslužuje humornih in ironičnih prijemov, ki so značilni za sodobno ulično fotografijo. Avtor tako skozi prikaz banalnih in absurdnih situacij v javnem prostoru kritično naslavlja družbenopolitične aspekte vsakdanjega življenja, prostore in situacije, ki dominirajo v javni sferi in predstavljajo srž sodobnega bivanja, kot so izložbena okna trgovin, gostinski lokali, ulični utrip, javna stranišča, izložbene lutke in reklamni plakati. Babnik je popolnoma neobremenjen s konvencijami fotografskih žanrov, njegova fotografska produkcija pa je posledično izrazito eklektična. V svojih podobah tako ujame esenco tako urbanega okolja kot podeželja – in Škofja Loka je pravzaprav vedno pripadala obema.

Fotografijo na različne načine uporablja tudi Mito Gegič (1982), ki se prvenstveno ukvarja s slikarstvom, fotografija pa mu služi kot skicirka in pomagalo pri ustvarjanju vizualnega dnevnika. Če se v svojem slikarskem izrazu osredotoča predvsem na prenos digitalne podobe v materialno sfero slikarskega polja, se v fotografskem delu poslužuje analognega fotografskega postopka. Na eni strani fotografijo uporablja kot del svoje umetniške prakse, kjer ustvarja mračne mizanscene in metaforične podobe. Na drugi strani pa je fotografija sredstvo za beleženje uličnega utripa, s pomočjo katerega gradi dnevniške zapise spoznavanja in vizualnega analiziranja mesta, v katerega se je priselil. 

Sodobna kronistka loškega kulturnega dogajanja je tudi Jana Jocif (1982), ki v svoji fotografski praksi sicer posega v vse mogoče žanre in načine. Kot poklicna fotografinja in diplomirana arhitektka ustvarja portrete najrazličnejših umetnikov, ukvarja se s kulinarično in predvsem arhitekturno fotografijo. Poleg profesionalnega udejstvovanja ustvarja tudi avtorske projekte, med katerimi mnogi nastanejo popolnoma slučajno, med njenim zvedavim raziskovanjem lastne okolice, naj si je to prostodušno dokumentiranje sprehodov ali načrtno ustvarjanje foto-zgodb.

Deli naprej