Loški muzej Škofja Loka

Skok na vsebino // Skok na meni


Urban Babnik

Iz arhiva 2008–2020. <em>Foto: Urban Babnik</em>
Iz arhiva 2008–2020. Foto: Urban Babnik
Iz arhiva 2008–2020. <em>Foto: Urban Babnik</em>
Iz arhiva 2008–2020. Foto: Urban Babnik

Urban Babnik (1975) je neformalni kronist vsakdanjega življenja in majhnih banalnosti v svojem neposrednem okolju. V svojih fotografijah se pogosto poslužuje humornih in ironičnih prijemov, ki so značilni za sodobno ulično fotografijo – ta skozi prikaz banalnih in/ali absurdnih situacij v javnem prostoru kritično naslavlja družbeno-politične aspekte vsakdanjega življenja. Babnik na način izpostavitve določenih motivov poudarja njihovo vseprisotnost, običajnost, vsakdanjost, domačnost in pogosto tudi nesmiselnost. Čeprav so posnete v lokalnem okolju, Babnikove fotografije predstavljajo tisto globalno esenco sodobnega bivanja, ki je v veliki meri uniformna in identična v vseh območjih sveta. Potrošništvo je zajelo prav vse vidike sodobne družbe, tako urbana kot ruralna območja, in jo napolnilo z enačbenimi oziroma tipskimi elementi, kot so reklame, trgovine, zabaviščni parki, športni centri in turistična središča.

Avgust Berthold

Iz arhiva: Cvetoče drevo sredi polja h griču, 1907. <em>Foto: Avgust Berthold</em>
Iz arhiva: Cvetoče drevo sredi polja h griču, 1907. Foto: Avgust Berthold

Avgust Berthold (1880–1919) je deloval dokaj kratek čas, a kljub temu velja za enega tehnično najbolj izpopolnjenih poklicnih fotografov in pionirja avtorske fotografije na območju Slovenije. Ker je mladost preživel v Puštalskem gradu, je bil njegov vstop v svet umetnosti v veliki meri pogojen z delovanjem v Škofji Loki, kjer je prijateljeval z različnimi ustvarjalci in kulturnimi delavci, med drugim z Ivanom Groharjem in Rihardom Jakopičem. Leta 1905 je v Ljubljani odprl fotografski atelje, kjer je portretiral tako znane kot manj znane ljudi, prav tako pa je ustvarjal popularne motive naravnih in kulturnih znamenitosti, ki jih je distribuiral v obliki razglednic. Poleg delovanja na področju industrije podob je ustvarjal tudi avtorsko produkcijo, ki je bila namenjena predvsem razstavljanju. Kot večina fotografskih umetnikov v začetku 20. stoletja je tudi Berthold sledil specifičnemu kredu – fotografskem piktoralizmu. Temu je bil zvest v obdobju 1904–1911, ko je bil globoko vpet v mednarodno fotografsko prizorišče. Tudi na pričujoči razstavi je predstavljen kot vsestranski fotograf, zato je med podobami moč najti tako njegove pastoralne krajinske motive, ki so bili predstavljeni na razstavah, kot tudi portretno, krajinsko in osebno fotografijo.

Mito Gegič

Iz arhiva 2015–2020. <em>Foto: Mito Gegič</em>
Iz arhiva 2015–2020. Foto: Mito Gegič
Iz arhiva 2015–2020. <em>Foto: Mito Gegič</em>
Iz arhiva 2015–2020. Foto: Mito Gegič

Mito Gegič (1982) je likovni umetnik, ki se prvenstveno ukvarja s slikarstvom, medtem ko mu fotografija služi kot skicirka in pomagalo pri ustvarjanju vizualnega dnevnika. V svojem slikarskem izrazu se osredotoča predvsem na prenos digitalne podobe v materialno sfero slikarskega polja, ki komentira kakofonijo vizualnega onesnaženja v vsakdanjiku. V svojem fotografskem delu pa se poslužuje analognega fotografskega postopka, ki zaradi omejenosti s številom poskusov izostri njegov pogled. Na razstavi sta predstavljeni dve zelo različni deli: na eni strani je triptih z umetnikovim avtoportretom, ki predstavlja mračno mizansceno trofejnih podob, na drugi pa je predstavljen nabor uličnih fotografij, ki jih je ustvarjal kot dnevniški zapis svojega spoznavanja in vizualnega analiziranja Škofje Loke – mesta, v katerega se je priselil. 

Jana Jocif

Iz serije Završnk, 2015. <em>Foto: Jana Jocif</em>
Iz serije Završnk, 2015. Foto: Jana Jocif
16. 3. 2020 – v Podlubnik, Škofja Loka, serija SpreHOT, 2020. <em>Foto: Jana Jocif</em>
16. 3. 2020 – v Podlubnik, Škofja Loka, serija SpreHOT, 2020. Foto: Jana Jocif

Jana Jocif (1982) je vsestranska fotografinja, ki je kljub svojemu razvejanemu poklicnemu delovanju dodobra vpeta tudi v lokalno dogajanje in življenje, saj spremlja in beleži tako javne dogodke kakor tudi skrita in neznana obrobja Škofje Loke. Čeprav je po formalni izobrazbi arhitektka, se je že v mladosti usmerila v fotografski poklic, k čemur sta deloma pripomogla tudi neformalna mentorja iz njene mladosti, Tone Mlakar in Peter Pokorn st. Na pričujoči razstavi sta predstavljena dva različna segmenta njenega eklektičnega dela. V seriji SpreHOT (2020), ki je nastala med pomladno karanteno, ko se je javno življenje sunkovito zaustavilo in so se medsebojni stiki omejili, je s fotografijami svoje neposredne okolice ovekovečila izolacijski čas. V svojevrstni izolaciji na robu družbe pa je dolga leta živel tudi zdaj že pokojni Jože Završnik iz zaselka Staniše v Poljanski dolini, ki ga je Jana Jocif leta 2015 ujela v slikovitem fotoeseju.

Sašo Kočevar

Iz arhiva 2014–2018. <em>Foto: Sašo Kočevar</em>
Iz arhiva 2014–2018. Foto: Sašo Kočevar
Iz arhiva 2014–2018. <em>Foto: Sašo Kočevar</em>
Iz arhiva 2014–2018. Foto: Sašo Kočevar

Sašo Kočevar (1981) je fotografski ustvarjalec, ki v svoji praksi redno dokumentira vsakdanje prostore in situacije v svojem okolju. Pri tem se poslužuje najrazličnejših žanrskih principov, od ulične fotografije do krajinarstva, in sledi klasičnim fotografskim postulatom. V veliki večini fotografira črnobelo, kar njegove podobe naredi univerzalne in jim odvzema časovno komponento. Pomemben del njegove ustvarjalne prakse je tehnični aspekt, saj pogosto išče idealne proporce in kanonizirane formalne učinke, kot so delovanje svetlobe na površinah, odsevi, kontrasti, umetelnost struktur, ki jih je ustvaril človek, in naravne oblike. Kočevarjeva fotografija pa je neločljivo povezana tudi z njegovim aktivnim življenjskim slogom, gorništvom in alpinizmom. Na tem mestu je iz zajetnega osebnega arhiva predstavljen ozek, a raznolik nabor njegovih fotografij, s katerimi kontinuirano in mestoma v skoraj impresionistični maniri beleži utrip Škofje Loke.

Tomaž Lunder

Loški obrtniki, 1991. <em>Foto: Tomaž Lunder</em>
Loški obrtniki, 1991. Foto: Tomaž Lunder
Prijatelji, 1979–1989. <em>Foto: Tomaž Lunder</em>
Prijatelji, 1979–1989. Foto: Tomaž Lunder

Tomaž Lunder (1955–2016) je eden izmed pionirjev sodobne fotografije v Sloveniji, saj je v svojo eklektično in subjektivno prakso uvajal drugačno estetiko, ki je odražala vsakdanjik moderne dobe. Kot fotograf in umetnik se je – vselej z osebnega stališča – posvečal družbeno pogojenim temam ter portretiral poznane in nepoznane ljudi v svoji neposredni okolici, da bi s tem prikazal neolepšano stvarnost svoje generacije. Fotografijo je razumel kot prepoznavni in reprezentativni odtis kulturnega koda, ki priča o svojih motivih, pa naj so to portreti ljudi ali kulturna krajina. V slovenski prostor je vnesel reprezentacijo pogleda, ki priča o stanju duha prostora in časa. Na tem mestu je predstavljen le delček njegove bogate vizualne produkcije, ki pa ga je po principu pars pro toto v celotnem opusu moč prepoznati kot emblematičnega. Serija portretov loških obrtnikov iz leta 1991 predstavlja zgodovinski dokument o različnih poklicih v prelomnem času, ko se je država začela prevešati v obdobje družbene in ekonomske tranzicije. Na drugi strani je predstavljen izsek iz dolgoročnega ciklusa Prijatelji, kjer se podobe ameriškega in slovenskega vsakdana pomešajo v izjemen vizualni zapis globaliziranega prostora in časa.

Janez Misson

Iz arhiva 1980–1990. <em>Foto: Janez Misson</em>
Iz arhiva 1980–1990. Foto: Janez Misson
Iz arhiva 1980–1990. <em>Foto: Janez Misson</em>
Iz arhiva 1980–1990. Foto: Janez Misson

Janez Misson (1963–2019) je bil snemalec in fotograf, ki se je udejstvoval na različnih področjih ustvarjanja podob, zaključil je tudi srednjo fotografsko šolo v Ljubljani. Najprej je delal kot fotolaborant na univerzitetni kliniki v Golniku ter nato kot snemalec RTV Slovenija, kjer se je specializiral predvsem za spremljanje kulturnih in športnih dogodkov, prav tako pa je delal kot poklicni in avtorski fotograf. V njegovi avtorski fotografski praksi sta prav Škofja Loka in njena okolica predstavljali primarni navdih in motiv. Na razstavi so zato predstavljene nekatere najbolj ikonične podobe mesta, ki so svoje mesto našle tako na razglednicah kot na razstavah. V zgodnjih 90. letih je Škofjo Loko preletel z motornim zmajem dvosedom, ki ga je upravljal Janez Prevodnik, in jo fotografiral iz ptičje perspektive.

Tone Mlakar

Iz arhiva 1950–2000. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Iz arhiva 1950–2000. Foto: Tone Mlakar
Iz arhiva 1950–2000. <em>Foto: Tone Mlakar</em>
Iz arhiva 1950–2000. Foto: Tone Mlakar

Tone Mlakar (1921–2020) je bil vsestranski ustvarjalec, ki je do upokojitve deloval v Škofji Loki in njeni širši okolici. Po poklicu je bil arhitekt, eden zadnjih, ki so študirali pod mentorstvom Jožeta Plečnika, pa tudi fotograf in scenograf. V času študija je scenografsko opremil prve slovenske celovečerne filme, kot so Na svoji zemlji, Kekec in Balada o trobenti in oblaku. Neizmeren pečat v lokalnem okolju je pustil tudi s svojim delom na področju arhitekture, saj je v svoji 30-letni karieri pri Projektivnem biroju SGP Tehnik zasnoval pomembne sodobne objekte, kot so kompleks škofjeloške avtobusne postaje, zgradba Kino Sora in stanovanjsko naselje Novi svet, sodeloval je tudi pri obnovi Ajmanovega gradu pri Svetem Duhu. Nekatere od teh projektov je še v procesu nastajanja fotografsko dokumentiral, čeprav so za njegovo avtorsko fotografsko prakso bolj značilne pastoralne krajinske podobe Škofje Loke in okolice. Mlakarjev fotografski opus je svojevrstna kronika tako mesta in njegovih prebivalcev kot tudi nenehno spreminjajoče se urbane in podeželske kulturne krajine.

Janez Pelko - On

Serija Ensemble Ankaran, 2018–2019. <em>Foto: Janez Pelko</em>
Serija Ensemble Ankaran, 2018–2019. Foto: Janez Pelko
Serija Terezijanske, 2011. <em>Foto: Janez Pelko</em>
Serija Terezijanske, 2011. Foto: Janez Pelko

Janez Pelko - On (1968) se je začel ukvarjati s fotografijo konec 80. let. Prvenstveno ga je zanimala koncertna fotografija, ki jo je ustvarjal za osebni arhiv in spomin, kasneje se je s fotografijo ukvarjal tudi poklicno, kot fotoreporter pri Gorenjskem glasu. V njegovi dolgoletni in razgibani avtorski fotografski praksi ga med drugim zanima raziskovanje človeškega telesa in distorziranje njegove organske podobe. Na tem mestu sta predstavljena dva Pelkova ciklusa, ki ga v prvi vrsti prikazujeta kot oboževalca in šele nato obeleževalca glasbe. Dokumentarne fotografije zasedbe Ensemble Ankaran, ki so tokrat prvič objavljene, prikazujejo trenutke druženj, vaj in nastopov, pri tem pa skupino zaokrožuje tudi fotograf sam, v mistični vlogi protagonista z nazivom On. Serija fotografij Terezijanske je neposredno povezana z videospotom Terezijanska skupine Same babe, kjer je bil Pelko avtor zasnove, scenarist in režiser. Tako film kot fotografije so prvenstveno v podporni funkciji glasbe, ki pa ji z obdelovanjem običajnih in vsakdanjih tem avtor dodaja humorno in skoraj nadrealno dimenzijo.

Peter Pokorn st.

Iz arhiva 1980–1990, 2000–2010: Po jezeru. <em>Foto: Peter Pokorn st.</em>
Iz arhiva 1980–1990, 2000–2010: Po jezeru. Foto: Peter Pokorn st.
Iz arhiva 1980–1990, 2000–2010: Zaprta okna. <em>Foto: Peter Pokorn st.</em>
Iz arhiva 1980–1990, 2000–2010: Zaprta okna. Foto: Peter Pokorn st.

Peter Pokorn st. (1939–2016) je bil kronist mesta, v katerem se je rodil in delal do konca svojega življenja. Ker je s fotoaparatom spremljal vse, kar se je v Škofji Loki dogajalo, so njegovi motivi pestri in raznovrstni. Posvečal se je krajini, kulturni dediščini, naravoslovni in umetniški fotografiji, kjer je raziskoval predvsem likovno problematiko motivike. Pri upodobitvah krajine je iskal ravnovesje in dinamiko, ker pa je bil po izobrazbi arhitekt, se je zavedal, da je komponiranje likovnih elementov ključna veščina tudi v fotografiji. Pokorn se je z nekaterimi področji ukvarjal kontinuirano in poglobljeno – desetletja je denimo iskal, raziskoval, dokumentiral in dopolnjeval zbirko primerov evropske podeželske kulturne dediščine, in sicer kozolcev od Dolomitov do Hrvaške. Ukvarjal se je tudi s športno fotografijo in bil od 70. let prejšnjega stoletja do razpada nekdanje države stalni športni dopisnik pomembnih jugoslovanskih časopisnih hiš.

Igor Pustovrh

Iz serije Lepota sivin, 1990–1992. <em>Foto: Igor Pustovrh</em>
Iz serije Lepota sivin, 1990–1992. Foto: Igor Pustovrh
Iz serije Kreativne barve, 2000. <em>Foto: Igor Pustovrh</em>
Iz serije Kreativne barve, 2000. Foto: Igor Pustovrh

Igor Pustovrh (1961–2011) je bil poklicni fotograf, ki se je posvečal najrazličnejšim žanrom, kot so krajina, portret, tihožitje in režirana fotografija. Poleg umetniških sklopov, s katerimi se je uveljavil in trajno zapisal v zgodovino domače fotografije, se je redno ukvarjal tudi s komercialno fotografijo. V zadnjih letih ustvarjanja je kreativno energijo namenjal predvsem eksperimentom, ki so se odvijali v postprodukciji. Od prvega pomembnega cikla na temo človeškega telesa iz 90. let prejšnjega stoletja (ženski akti in portreti v nenavadnih interakcijah z okoljem) je svoje kompozicije “režiral” in portretirance usmerjal ter jih postavljal v nadrealistične situacije. Pustovrh je predstavljen z nekaterimi svojimi ikoničnimi deli, s katerimi je slovenski javnosti predstavil nov način fotografiranja, v katerem je povezal filmski pristop s čutnostjo in moč pripovedovanja s podobami svojega globokega razumevanja človeške senzibilnosti.

Vladimir Vlastja Simončič

Last Fotomuzeja Vlastja Gorenja vas <em>Foto: Vlastja Simončič</em>
Last Fotomuzeja Vlastja Gorenja vas Foto: Vlastja Simončič
Last Fotomuzeja Vlastja Gorenja vas <em>Foto: Vlastja Simončič</em>
Last Fotomuzeja Vlastja Gorenja vas Foto: Vlastja Simončič

Vladimir Vlastja Simončič (1911–2000) je po koncu druge svetovne vojne, ki jo je preživel v odporniškem gibanju in ujetništvu, postal poklicni fotograf, ki se je kot samouk izpolnjeval celo življenje. Fotografiral je za časopise, kot sta Tovariš in Slovenski poročevalec, načrtno pa se je posvetil tudi gledališki fotografiji. Leta 1949 je bil v času pogromov informbiroja aretiran in obsojen na šest mesecev zapora, a je kot uveljavljen fotoreporter v 50. letih nadaljeval s svojim delom za različne tiskane medije, vse dokler se leta 1957 ni specializiral za medicinsko fotografijo. Poleg tega je Simončič ustvarjal tudi na področju avtorske fotografije, kjer se je tako posvečal krajinski in ulični fotografiji kakor tudi likovnemu eksperimentiranju s fotografsko podobo; nenehno je iskal idealno ravnotežje med kompozicijo, kontrasti in pomenom podobe. V 70. letih se je Simončič preselil v Gorenjo vas in tam preživel nekaj najbolj plodnih ustvarjalnih let. V starem župnišču si je uredil tudi zasebni avtobiografski muzej (s katerim je sam poskrbel za vpis v zgodovino fotografije), od koder so tudi tu predstavljena dela. Foto muzej Vlasti trenutno ni odprt, Loški muzej in Občina Gorenja Vas - Poljane pa pripravljata novo, stalno postavitev zbirke v dvorcu Visoko.

Edi Šelhaus

Edi Šelhaus (1919–2011), eden najbolj dejavnih in proslavljenih fotografov na območju Slovenije, je deloval predvsem na področju fotoreportaže. Izhajal je iz fotografske družine – njegova mama Julijana je vodila fotografski atelje Šelhaus v Škofji Loki, zato ni nenavadno, da je ob odhodu v partizane leta 1943 s sabo vzel tudi kamero, ki jo je drzno uporabljal na bojiščih. Prav Šelhaus je posnel nekatere najbolj ikonične fotografije iz obdobja druge svetovne vojne v Sloveniji. V obdobju 1945–1948 je sprva deloval kot dopisnik iz Trsta, nato pa je sodeloval z nekaterimi pomembnimi slovenskimi časopisi, kot so Delo, Tovariš in Slovenski poročevalec. Po letu 1950 je pogosto zahajal tudi v Škofjo Loko, kjer je zabeležil številne pomembne politične, družabne in kulturne dogodke, kot so motociklistične dirke, proslave v domu Zveze borcev, otvoritev avtobusne postaje, napeljevanje telefonskih linij ali ulične uprizoritve Škofjeloškega pasijona. Pričujoči izbor fotografij ga predstavlja predvsem kot dokumentarnega fotografa in kronista javnega življenja mesta in tudi kot lucidnega uličnega in krajinskega fotografa.

Na železniški postaji v Škofji Loki, februar 1958. <em>Foto: Edi Šelhaus, originalni negativ hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.</em>
Na železniški postaji v Škofji Loki, februar 1958. Foto: Edi Šelhaus, originalni negativ hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Dva izmed najstarejših slovenskih šoferjev: Janko N. Rogelj, 1. z leve (izseljenec iz ZDA), ki je prišel na tridnevni obisk k Tonetu Ješetu (v sredini), v Škofji Loki leta 1963. Oba sta se za šoferja izšolala še pred 1. svetovno vojno v Pardubicah na Češkem. <em>Foto: Edi Šelhaus, originalni negativ hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.</em>
Dva izmed najstarejših slovenskih šoferjev: Janko N. Rogelj, 1. z leve (izseljenec iz ZDA), ki je prišel na tridnevni obisk k Tonetu Ješetu (v sredini), v Škofji Loki leta 1963. Oba sta se za šoferja izšolala še pred 1. svetovno vojno v Pardubicah na Češkem. Foto: Edi Šelhaus, originalni negativ hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
+1Ker ni šlo drugače, so potniki napeli vse sile, da so avtobus porinili iz zametov, Škofja Loka, 23. januar 1958. <em>Foto: Edi Šelhaus, originalni negativ hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.</em>
Ker ni šlo drugače, so potniki napeli vse sile, da so avtobus porinili iz zametov, Škofja Loka, 23. januar 1958. Foto: Edi Šelhaus, originalni negativ hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Prevoz lubja iz podjetja Jelovica za potrebe usnjarskega podjetja Koteks Tobus, Škofja Loka, april 1958. Voznik na drugem vozu je Anton Hafner iz Škofje Loke. <em>Foto: Edi Šelhaus, originalni negativ hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.</em>

Tone Štamcar

Iz arhiva 2017–2020. <em>Foto: Tone Štamcar</em>
Iz arhiva 2017–2020. Foto: Tone Štamcar
Iz arhiva 2017–2020. <em>Foto: Tone Štamcar</em>
Iz arhiva 2017–2020. Foto: Tone Štamcar

Tone Štamcar (1960) s fotoaparatom ne beleži le sledov loške zgodovine, temveč tudi sodobni utrip mesta. Ob tem kot vizualni kronist izpostavlja spremenljivo pestrost vedut in pleteža karakterjev, ki Škofjo Loko označujejo, določajo in sooblikujejo. V lokalnem prostoru upodablja dogodke vseh vrst, in sicer na način, ki presega golo fotografsko dokumentiranje. Ob tem kontinuirano išče in preverja nove pristope, perspektive ter izrazne oblike, ki jih razgibano udejanja na zelo oseben in neposreden način. Štamcar svoja prizadevanja usmerja k raziskovanju skrbno izbrane motivike, s smislom za nadrobnosti pa nam suvereno ponuja prizore iz domačega okolja, za katera običajno mislimo, da jih poznamo, v resnici pa so naše predstave o njih največkrat površne.

Deli naprej


Prijavite se na Novičnik

Novice in dogodki Loškega muzeja direktno v Vaš e-predalnik!

Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke, s pomočjo katerih omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev, izboljšuje in prilagaja uporabniško izkušnjo ter analizira promet. Potrdite, da se strinjate z njihovo uporabo.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na našem spletnem mestu

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
Loški muzej Škofja Loka Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
_pk_ref
_pk_cvar
_pk_id
_pk_ses
...
Matomo Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Matomo (ex Piwik).
Matomo politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Matomo (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
...
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)
c_user
s
xs
presence
datr
ft
lu
sub
lsd
reg_ext_ref
reg_fb_gate
reg_fb_ref
wb
act
_e_3qqF_0
wd
p
...
Facebook Te piškotke nastavi Facebookov vtičnik.
Facebook piškotki in podobne tehnologije
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
...
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
__qca
__utma
__utmz
__utmv
__utmb
clip_id
home_active_tab
uid
v6f
utmc
aka_debug
...
Vimeo Te piškotke nastavi videopredvajalnik Vimeo.
Vimeo politika zasebnosti / Vimeo piškotki
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
...
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

Spletno mesto Loški muzej Škofja Loka.